Jedro

Po določilu pravila 1320 občega državljanskega zakonika je v primeru, če žival koga poškoduje, odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali je ni zavaroval. Kdor pa žival redi, je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Sicer je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da mora biti odškodnina za nepremoženjsko škodo vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in tako imenovanimi katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa mora biti tudi primerno individualizirana. Vendar pa to stališče ni prišlo do ustreznega odraza pri odločanju o pravični odškodnini za telesne bolečine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi toženca sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremenita tako, da je toženec dolžan plačati tožnici za to obliko škode skupaj 350.000,00 SIT (namesto 505.000,00 SIT), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1996 dalje, v 15 dneh, medtem ko se višji tožbeni zahtevek tožnice za nepremoženjsko škodo zavrne.

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno stroškovno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren tožnici za škodo, ki ji je nastala zaradi ugriza toženčevega psa ter mu je naložilo, da ji mora plačati 670.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 840,00 SIT za premoženjsko škodo.

Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 505.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, stroškovno odločbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo v celoti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter je predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ali pa prisojena odškodnina zniža. V reviziji navaja, da sicer vztraja na tem, da ni pasivno legitimiran. Je pa priznana odškodnina previsoka. Tako sploh ni podlage za priznanje odškodnine za skaženost, odškodnina za telesne bolečine v višini 275.000,00 SIT je previsoka in previsoko je priznana tudi odškodnina za strah.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Glede na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je toženčev pes pasme nemški ovčar ugriznil tožnico v desno golen, ko je prišel do njenega na vrvici vodenega psička, ker je prosto tekal zunaj in ni bil na povodcu ali ustrezno varovan, tožnica pa napada toženčevega psa ni z ničemer izzvala, je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločeno, da je toženec odgovoren za tožnici nastalo škodo. Namreč po določilu pravila 1320 občega državljanskega zakonika je v primeru, če žival koga poškoduje, odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali je ni zavaroval. Kdor pa žival redi, je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Toženčeva revizija zoper odločitev o podlagi to je da je odgovoren tožnici za škodo, ki jo ima zaradi ugriza njegovega psa, glede na navedeno dejansko in pravno podlago ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena revizija v delu, s katerim pobija višino odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo tožnice. Sicer je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da mora biti odškodnina za nepremoženjsko škodo vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in tako imenovanimi katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa mora biti tudi primerno individualizirana. Vendar pa to stališče ni prišlo do ustreznega odraza pri odločanju o pravični odškodnini za telesne bolečine. Glede na to, da je tožnica zaradi pasjega ugriza utrpela lahko telesno poškodbo, katere medicinsko zdravljenje je bilo končano v 8 dneh, telesne bolečine pa je tožnica trpela le 15 dni in da zdravljenje ni terjalo bolniškega staleža, upoštevajoč pri tem, da je tožnica prestala le manjši operativni poseg v lokalnem omrtvičenju, da je morala 4 krat na pregled k zdravniku in da je dobila 3 injekcije proti tetanusu, predstavlja primerno zadoščenje za pretrpljene telesne bolečine odškodnina 120.000,00 SIT. Taka odškodnina za telesne bolečine je po presoji revizijskega sodišča v skladu z vsemi ugotovljenimi okoliščinami, ki so po določilu 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravno odločilne. Višja odškodnina za telesne bolečine po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena ter je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu spremenilo, višji tožničin zahtevek pa zavrnilo.

Ni pa utemeljena revizija v delu, s katerim toženec pobija odmero odškodnin za strah in za skaženost. Tožnica je namreč ob pasjem napadu po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj doživela hud strah, ki je trajal ne le do ambulantne oskrbe ran, temveč zaradi nevarnosti eventualne infekcije s tetanusom, vse do cepljenja 3. dan po poškodbi, pa tudi strah zaradi morebitne okužbe s steklino, ki je trajal vse do 2. pregleda psa 13.2.1992. Tako strah zaradi napada kot zaradi morebitne okužbe je bil intenziven in tudi časovno dolgotrajnejši, zaradi česar je tudi po presoji revizijskega sodišča na drugi stopnji odmerjena odškodnina za to obliko škode v višini 180.000,00 SIT pravilna in v skladu z določilom 200. člena ZOR.

Zaradi pasjega ugriza sta ostali na tožničini desni goleni dve manjši brazgotini, ki sta locirani na vidnih delih telesa ter gre zato po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj za manjšo vidno spremembo na oškodovankinem telesu. Tožnico spremenjen videz tudi moti. Ker sta tako podana tako objektivni kot subjektivni element, ki sta predpostavki za priznavanje odškodnine za obravnavano obliko škode, je po presoji revizijskega sodišča podana podlaga za priznanje odškodnine za skaženost, ki je z zneskom 50.000,00 SIT po višini pravilno odmerjena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje z dosojo odškodnin za strah in za skaženost pravilno uporabili materialno pravo in da zato toženčeva revizija v tem delu ni utemeljena.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. in na določilu 393. člena ZPP. Ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo stroškovno odločbo v celoti, zaradi česar bo moralo sodišče prve stopnje celotne stroške postopka na novo odmeriti, je revizijsko sodišče pridržalo tudi odločitev o stroških revizijskega postopka stroškovni odločbi sodišča prve stopnje (tretji odstavek 166. člena ZPP).