Jedro

Inšpekcijski organ ni pristojen odločati o dovoljenosti vpisov v zemljiško knjigo, zato je na strani tistih, ki trdijo, da niso inšpekcijski zavezanci, da izkažejo da zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastnika nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe preprečiti dostop do bližnje okolice objekta, zapreti odprtine na objektu ter s tem onemogočiti ljudem vstop v objekt in pričeti z nujnimi vzdrževalnimi deli na poškodovanih delih objekta na zemljišču parc. št. 1763/7 k.o. ..., da ne bo ogroženo zdravje in življenje ljudi, promet ter okolica objekta (1. točka izreka), v nasprotnem se bo pričel postopek s prisilitvijo (2. točka izreka). S 3. točko izreka ji je bilo prepovedano sklepanje pravnih poslov, s 4. točko izreka pa je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor po vpogledu v zemljiško knjigo ugotovil, da je tožnica lastnica poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 1763/7 k. o. ..., ki je nevarna gradnja, ki ogroža zdravje in življenje ljudi. Tako stanje objektov pa je razvidno iz zapisnikov in fotografij, narejenih na treh inšpekcijskih ogledih, ter iz dveh dopisov Mestne četrti .... Navedeno je podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nevarne gradnje (154. člen Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1).

Pritožbeni organ je dodal 5. točko izreka prvostopenjske odločbe, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, ter odpravil 3. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 3. točko, v kateri je poleg prepovedi, ki jo je vsebovala že prvostopenjska odločba, dodal še druge prepovedi, ki jih 158. člen ZGO-1 določa kot obvezno sestavino inšpekcijske odločbe. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da sta se zoper prvostopenjsko odločbo pritožila tako tožnica kot stranski udeleženec A.A. Tožničine pritožbene ugovore, da ni inšpekcijska zavezanka, ker je nepremičnino prodala stranskemu udeležencu, je zavrnila s pojasnilom, da iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je lastnica še vedno tožnica in da je za prenos lastninske pravice na nepremičnini poleg pravnega posla potreben tudi vpis novega lastnika v zemljiško knjigo.

Tožnica zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, ker naj bi bila nična, ker naj bi bil nepravilno uporabljen zakon in ker naj dejansko stanje ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi in samo določi o stvari, podrejeno pa, naj odločbi razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da izpodbijanih odločb ni mogoče izvršiti in je torej podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijani odločbi naj bi tudi posegali v njene pravice in pravne koristi ter v pravice in pravne koristi lastnika nepremičnine A.A. Trdi, da na nepremičnini nima stvarnih pravic, ki bi ji dovoljevale kakršnekoli posege. Napačno uporabo materialnega prava utemeljuje s pojasnjevanjem, da je nepremičnino prodala A.A. in da je bil 28. 7. 2006 vložen predlog za predznambo pridobitve lastninske pravice na ime prizadete osebe, 5. 10. 2006 pa predlog za vknjižbo pravice v vrstnem redu predznamovane pravice. Meni, da po 8. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ni inšpekcijska zavezanka, ker ni ne investitor ne lastnica zemljišča. Gradbenemu inšpektorju očita, da teh dejstev, ki naj bi bila pravno odločilna, ni ugotavljal. Izpodbijana odločitev naj bi temeljila na napačni uporabi določb ZGO-1 in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Pogodba, ki jo je sklenila z A.A., naj bi namreč izpolnjevala pogoje iz 56. člena ZGO-1, njena kopija naj bi se nahajala v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru pod Dn 10929/2006, originalni izvod pa pod Dn 14180/2006. Glede na vloženi predlog za predznambo meni, da je treba šteti, da je kupec lastnik obravnavane nepremičnine od 28. 7. 2006 dalje, ne glede na to, kdaj bo sodišče o vpisu določilo.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o inšpekcijskem ukrepu. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa, s katero zavrne pritožbo zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nevarne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja: V skladu s 3. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi za kaj takega niso izpolnjeni pogoji iz naslednjih razlogov: Ovire, ki vplivajo na možnost izvršitve odločbe, so lahko pravne ali dejanske narave. V dejanskem pogledu bo nemožnost izvršitve odločbe podana takrat, ko izreka objektivno, torej ne le iz razlogov, ki so v zavezančevi osebni sferi, ni mogoče izvršiti. Poenostavljeno povedano: zaradi dejanskih ovir nihče ne more izvršiti obveznosti, ki je naložena v izreku. Takih okoliščin tožnica v tožbi ne navaja.

V pravnem pogledu pa bodo ovire za izvršitev podane takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. Po mnenju sodišča tega v obravnavanem primeru ni mogoče trditi, saj je bilo inšpekcijski zavezanki – tožnici kot zemljiškoknjižni lastnici nevarnega objekta – naloženo, da mora ljudem preprečiti dostop v objekt in pričeti z nujnimi vzdrževalnimi deli, da ne bo ogroženo zdravje in življenje ljudi, promet in okolica. Tak izrek je v skladu z določbo 154. člena ZGO-1 in zato zakonit. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da tožnica ni bila investitorka te gradnje in da ni lastnica nepremičnine. Glede na to, da gre za inšpekcijski ukrep, ki se izda v primeru nevarne gradnje (154. člen ZGO-1), so bistvene okoliščine iz 12.3. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Po tej določbi je nevarna gradnja tudi gradnja, ki je že zgrajena, a ogroža zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico. Če gre za že zgrajen objekt, ki je nevaren in ne za nevarno gradnjo, ki se izvaja, pa za določitev inšpekcijskega zavezanca ni pomembno, kdo je bil investitor gradnje tega objekta, temveč, kdo je njegov lastnik. V obravnavani zadevi je zato bistveno vprašanje, ali je tožnica kljub temu, da je za to nepremičnino sklenila prodajno pogodbo, lahko inšpekcijska zavezanka.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica obravnavane nepremičnine. V pritožbi pa se je tožnica sklicevala le na to, da je sklenila prodajno pogodbo, zato se pritožbenemu organu niti ni bilo treba opredeljevati do vprašanja plomb v zemljiški knjigi, na katere se tožnica sklicuje v tožbi. Iz upravnega spisa je sicer razvidno, da je že inšpekcijskemu organu sporočila, da je vknjižbo lastninske pravice na kupca že predlagala, vendar zgolj navedba Dn. št. plombe (14180/2006), ne izkazuje, da tožnica kljub temu, da je zemljiškoknjižna lastnica, ni inšpekcijska zavezanka.

Stvarne pravice na nepremičninah se res pridobijo oziroma prenesejo s trenutkom učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo (7. člen ZZK-1), vendar mora biti vpis dovoljen. Ker inšpekcijski organ ni pristojen odločati o dovoljenosti vpisov v zemljiško knjigo, je na strani tistih, ki trdijo, da niso inšpekcijski zavezanci, da izkažejo da zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastnika nepremičnine. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da inšpekcijski organ vprašanj, ki so odločilna, ni ugotavljal. Navajanje, da je bil vložen predlog za vpis v zemljiško knjigo namreč samo po sebi še ne dokazuje, da je vpis tudi dovoljen. Drugih dejstev in okoliščin, s katerimi bi tožnica dokazovala, da ni lastnica obravnavane nepremičnine, pa ni niti navajala.

Trditev, da pogodba, ki jo je sklenila z A.A., izpolnjuje pogoje iz 56. člena ZGO-1, je nedovoljena tožbena novota. Stranke namreč v upravnem sporu ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati in predlagati v postopku pred izdajo akta. Poleg tega je 56. člen ZGO-1 določba, ki določa dokazila, ki izkazujejo pravico graditi in ne dokazil o tem, kdo je lastnik nepremičnine.

Glede na tožbeno sklicevanje na plombe v zemljiški knjigi sodišče pojasnjuje še, da je plomba pomožni vpis, s katerim se sicer objavi, da je glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo (134. člen ZZK-1), vendar iz tega pomožnega vpisa ni razvidno, kakšen vpis je predlagan, vidna je le vrsta vpisa. Tožnica sama navaja, da se plomba Dn 14180/2006 nanaša na vknjižbo pravice v vrstnem redu predznamovane pravice, ta vknjižba pa sama po sebi ne pomeni vpisa lastninske pravice (55. člen ZZK-1). Tudi sicer je tožničino sklicevanje na plombi Dn 10929/2006 in Dn 14180/2006 neutemeljeno že zato, ker se nanašata na predznambi. Listine, ki so podlaga za predznambo, namreč bodisi ne vsebujejo zemljiškoknjižnega dovolila bodisi podpis ni overjen, ali pa ne gre za odpravek notarskega zapisa, ki je bil sestavljen za vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).

Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).