Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita, ker tožnici ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi na potnih nalogih neupravičeno prikazovala poti na delo in z dela, čeprav je te poti že dobila povrnjene v okviru povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Soglasje direktorja, da na tak način „kompenzira“ izpadlo simulacijo, izključuje protipravnost njenega ravnanja oziroma izključuje kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Razveljavi se odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala 25. 4. 2007. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 7. 2007, temveč je trajalo do 30. 9. 2007, zato ji je tožena stranka v delovno knjižico dolžna vpisati delovno dobo od 3. 7. 2007 do 30. 9. 2007, ji za ta čas obračunati bruto nadomestilo plače, zanjo plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 19. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.785,69 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 378,36 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev dne 25. 4. 2007 podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice ni prenehalo 2. 7. 2007 in je trajalo do 30. 9. 2007, za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 3. 7. 2007 do 30. 9. 2007, za obračun nadomestila plače za to obdobje, plačilo prispevkov in davkov in izplačilo neto zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 19. dne v mesecu ter za poziv tožnice nazaj na delo (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da gre v tej zadevi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato je bilo potrebno ugotoviti, ali sta utemeljeni obe pisni opozorili pred odpovedjo. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da tožena stranka za zagotavljanje kvalitetnega čiščenja ni imela na voljo dovolj delavk. Za takšno stanje gotovo ni mogoče okriviti tožnice, pač pa sistem pri toženi stranki. Edine verodostojne priče so tiste, ki so zaposlene pri naročniku, te pa so izpovedale, da se jim je zdelo število čistilk premajhno. Tožnica ni imela pooblastila, da poveča število zaposlenih. Sodišče prve stopnje se glede tega vprašanja sicer sklicuje na pogodbo o zaposlitvi, ki pa ne daje podlage za zaključek, da bi tožnica lahko sklepala pogodbe o zaposlitvi z novimi delavkami. Tožnica je ves čas opozarjala na premajhno število zaposlenih in predlagala rešitve, kar je razvidno iz vrste listin, ki jih je v spis predložila tožnica. Tožnica je tako izpolnila svoj del obveznosti, saj je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi stvar za to pristojnih zaposlenih pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo dopisa tožene stranke z dne 9. 1. 2007 (priloga A/13), iz katerega izhaja, da se je tožena stranka zavedala težav, vendar ni ustrezno reagirala. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi verjelo le izpovedbam prič, ki so bile zaposlene pri toženi stranki ali pa pri njej še delajo, prezrlo pa je vrsto dokumentov, ki kažejo na to, da je tožnica svoje nadrejene ves čas opozarjala na težave in predlagala možne rešitve. Ti dokumenti tudi kažejo, da je imela tožnica redne pisne stike z naročnikom in delavkami ter da je kvalitetno opravljala nadzor nad njihovim delom. Na prikrojevanje resnice kaže tudi izjava direktorja tožene stranke, da se je stanje pri naročniku po odpovedi tožnici izboljšalo, saj izpovedbe ostalih prič tega niso potrdile, nasprotno, čiščenje se je celo poslabšalo. Iz izpovedbe priče L.B., ki jo je sodišče prve stopnje zaslišalo na podlagi napotila pritožbenega sodišča, izhaja, da ji je tožnica povedala za obstoj ustnega dogovora med njo in direktorjem o tem, da se tožnici namesto prejšnje stimulacije izplačuje takšen znesek preko potnih nalogov. Na takšen dogovor kaže tudi sestanek z direktorjem in elektronska pošta. Tožnica je izpolnjene obrazce redno nosila v sprejemno pisarno, zato je tožena stranka ves čas vedela za prakso, ki je bila tožnici dovoljena. Tožnica ni samovoljno izpolnjevala potnih nalogov, pač pa na podlagi dogovora z direktorjem. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že razsodilo in tudi takrat tožničin zahtevek zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev v zvezi z izpolnjevanje potnih nalogov. Tožnica je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je v potnih nalogih, ki so navedeni v odpovedi, prikazala poti na delo in z dela, čeprav je za iste dneve prejela povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da je tožena stranka pred redno odpovedjo tožnici utemeljeno izdala dve opozorili o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru ponovne kršitve delovne obveznosti.

Pritožbeno sodišče je takšno sodbo razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodišče ni izvedlo pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem priče L.B., ki naj bi izpovedala o obstoju ustnega dogovora med tožnico in direktorjem o tem, da se bo tožnici namesto nagrade izplačevala kilometrina v znesku, ki ustreza višini ukinjene nagrade. V zvezi s predhodno izdanimi opozorili pa je pritožbeno sodišče opozorilo, da iz spisa ne izhaja, da bi tožnica imela pooblastilo, da poveča število zaposlenih v enoti, temveč le, da izbira delavke za nadomeščanje odsotnih delavk. V novem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo B.S., dopolnilno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke in nato o zadevi znova odločilo.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, zato je na pritožbeni obravnavi dopolnilno zaslišalo tožnico, prebralo zapisnike vseh dosedanjih obravnav in prebralo listine v spisu ter nato prišlo do drugačne dokazne ocene, kot sodišče prve stopnje.

Odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev v tem sporu je, ali si je tožnica v spornem obdobju kilometrino za vsakodnevni prihod na delo in z dela obračunala na podlagi predhodnega dogovora z direktorjem tožene stranke zaradi kompenzacije ukinjene stimulacije, ali pa je to počela samovoljno. V kolikor je tožnica povrnitev kilometrine uveljavljala na podlagi predhodnega dogovora z direktorjem tožene stranke, potem njenega ravnanja ni možno opredeliti kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede obstoja ustnega dogovora imamo le nasprotujoči si izjavi tožnice in direktorja tožene stranke; močan argument, ki kaže na obstoj dogovora, pa je tudi izpis sporočila po elektronski pošti z zabeležkami direktorja tožene stranke (priloga C1), prav tako pa tudi izpovedba priče L.B..

Pritožbeno sodišče verjame izpovedbi tožnice, ki ves čas izpoveduje enako, da je potem, ko je v februarju 2005 že drugič ostala brez stimulacije v višini 100.000,00 takratnih SIT, na podlagi pojasnila L.B., da je tako odločil direktor, zaprosila za razgovor z njim. Dejstvo, da je razgovor bil, je za toženo stranko zaslišani direktor sicer posredno potrdil šele na tretjem zaslišanju, potem, ko mu je bil predočen izpis elektronske pošte z dne 17. 3. 2005. Iz tega sporočila je namreč razvidno, da sta se tožnica in direktor res pogovarjala. Tožnica namreč direktorju v zvezi z včerajšnjim pogovorom o morebitnih možnostih nakazila (januar 2005, februar 2005 in za naprej) sporoča, da to na študentsko napotnico njene nečakinje, žal ni možno.

Vsebina navedenega sporočila po elektronski pošti potrjuje resničnost izpovedbe tožnice o tem, kako je potekal razgovor z direktorjem tožene stranke. Tožnica je bila o tem večkrat zaslišana in je vsakič skladno izpovedala, da ji je direktor neizplačilo stimulacije pojasnil s tem, da po plači odstopa od ostalih vodij, tožnica pa mu je odgovorila, da odstopa tudi po rezultatih. Prepričljiva je tudi izpovedba tožnice, da ji je direktor rekel, da takšnega izplačila ne more zagovarjati napram lastniku, da pa ne želi, da bi bila nezadovoljna, zaradi česar ji je predlagal, da bi jo plačevali na podlagi študentskih napotnic. Resničnost takšnega pogovora je razvidna iz tožničinega elektronskega sporočila naslednjega dne, da ni možnosti za nakazila za januar 2005, februar 2005 in za naprej na študentsko napotnico njene nečakinje. Iz takšnega sporočila je razvidno, da sta se tožnica in direktor res pogovarjala o možnosti nakazila preko študentske napotnice. Navedba, da gre za nakazila za čas od januarja 2000 dalje, pa potrjuje, da gre res za ukinjeno stimulacijo, saj je ta bila ukinjena z januarjem 2005. Da je ta razgovor potekal tako, kot navaja tožnica, je razvidno tudi iz izpovedbe priče L.B., h kateri je prišel direktor tožene stranke s prepisom elektronske pošte in ji pojasnil, da se je pogovor, ki je omenjen v elektronski pošti, nanašal na tožničino plačo in nagrado, ki je bila ukinjena. Priča L.B. je tudi prepričljivo pojasnila, da je bil zaključek razgovora med njo in direktorjem tak, da je tožnica do nagrade iz naslova uspešnosti upravičena, nista pa govorila o načinu izplačila.

Pojasnila direktorja tožene stranke v zvezi z razgovorom s tožnico so bila neprepričljiva, saj se v začetku sploh ni spuščal v vsebino razgovora s tožnico, čeprav je ta že od začetka podrobno opisovala njegov potek, temveč se je najprej zadovoljil le z zatrjevanjem, da kompenzacije nikoli ni dovolil in da stimulacija ni bila ukinjena, ampak se je spremenila sistemizacija plačilnih razredov. Tudi to pojasnilo se je pokazalo kot neverodostojno, saj je nova sistemizacija po neprerekani trditvi tožnice in tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje pričela veljati šele 1. 7. 2006. Pritožbeno sodišče verjame izpovedbi tožnice, da je na podlagi ponovnega razgovora z direktorjem od 1. 4. 2005 dalje začela izpolnjevati potne naloge za relacijo Slovenska Bistrica – Maribor in nazaj in sicer v višini, ki je ustrezala izpadu zaradi ukinjene stimulacije. Ta je namreč znašala okoli 100.000,00 SIT bruto oziroma 50.000,00 SIT neto. Takemu neto znesku ustrezajo mesečna izplačila, ki jih tožena stranka tožnici očita kot neupravičena. Obstoj takšnega dogovora med direktorjem tožene stranke in tožnico je razviden tudi iz zabeležk direktorja na izpisu elektronsko pošte (priloga C1). Zapis „100 k bruto, 50 SIT bruto za neto“ si je namreč res mogoče razlagati kot zapis zneska 100 (tisoč) SIT bruto in 50 (tisoč) SIT neto, kar kaže na znesek ukinjene stimulacije, o katerem sta se tožnica in direktor pogovarjala. Tožnica je prepričljivo pojasnila, da ji je direktor predlagal, da naj na potne naloge vpiše relacijo Slovenska Bistrica – Maribor, saj se na tem odseku cestnina ni plačevala, za druge relacije pa bi morala prilagati potrdila o plačani cestnini.

Naravnost neverjetno je, da bi tožnica brez ustreznega dogovora bila tako predrzna, da bi praktično za vsak dan zahtevala povrnitev kilometrine za relacijo od doma do Maribora, čeprav je za to relacijo že dobila povrnjene stroške prevoza na delo in z dela, predvsem pa je neverjetno in neprepričljivo, da tožena stranka takšnega nenadnega in toliko časa trajajočega povečanega obsega potnih nalogov tožnice ne bi opazila oziroma da bi si jih razlagala z vožnjo vzorcev na analizo. To pojasnilo je še posebej neprepričljivo, saj so se vzorci vozili na Zavod za zdravstveno varstvo Celje, sporni potni nalogi pa so se nanašali na relacijo Slovenska Bistrica – Maribor in nazaj.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici ni možno očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi na potnih nalogih neupravičeno prikazovala poti na delo in z dela, čeprav je te poti že dobila povrnjene v okviru povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Soglasje direktorja, da na tak način „kompenzira“ izpadlo stimulacijo, izključuje protipravnost ravnanja oziroma izključuje kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob ugotovitvi, da tožnici ni možno očitati kršitve, zaradi katere ji je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je potrebno ugoditi njenem zahtevku za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz istega razloga je utemeljen njen zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 2. 7. 2007 do 30. 9. 2007, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu ter za obračun bruto plače za navedeno obdobje ter plačilo neto zneska plač.

Zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljen tudi tožničin reintegracijski zahtevek, na podlagi katerega jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Ob takšni odločitvi niti ni več bistveno, ali je tožena stranka tožnici utemeljeno izdala dva predhodna opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita zaradi tega, ker ni podan utemeljen razlog zanjo, potem niti ni potrebno presojati utemeljenosti predhodno izdanih pisnih opozoril delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev.

Tožnica je z zahtevkom uspela, zato ji je tožena stranka v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. Ti znašajo 3200 točk (300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 14. 8. 2007 in po 150 točk za vsako od nadaljnjih pripravljalnih vlog, 150 točk za zastopanje na vsakem od narokov za glavno obravnavo, 50 točk za čakanje na poravnalni narok, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in na vsakem od nadaljnjih narokov za glavno obravnavo, 600 točk za čas, porabljen med zastopanjem, 375 točk za pritožbo), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.468,80 EUR. K temu je potrebno dodati 2 % materialne stroške skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar znaša 9,18 EUR in 1 % materialne stroške od presežka nad 1000 točk, kar znaša 10,10 EUR. Na vse skupaj gre še 20 % DDV, kar znaša 297, 61 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice do izdaje izpodbijane sodbe tako znašajo 1.785,69 EUR, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za pregled dokumentacije in obvestila stranki, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za sestavo vlog oziroma za zastopanje. Prav tako ni priznalo stroškov, povezanih z dejstvom, da je tožnico zastopal pooblaščenec izven območja sedeža sodišča prve stopnje. Odnos med pooblaščencem in stranko temelji na zaupanju, zato ta lahko angažira tudi pooblaščenca s povsem drugega konca države, vendar pa nasprotna stranka ni dolžna trpeti višjih stroškov, ki zaradi tega nastajajo.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk, nagrada za zastopanje na pritožbeni obravnavi 150 točk, za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 100 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, skupno torej 665 točk oziroma 305,23 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 61,05 EUR ter stroške prevoza in parkiranja v višini 12,05 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnice tako znašajo 375,36 EUR, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti.