Jedro

Za izplačilo sredstev v konkretnem primeru morajo biti poleg pogojev pristopa LEADER izpolnjeni tudi vsi pogoji, predpisani za ukrep 312, in torej upoštevane tudi določbe glede upravičenih stroškov za sofinanciranje v okviru omenjenega ukrepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 33151-1/2008/483 z dne 10. 4. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) zavrnila dne 24. 12. 2014 vloženi zahtevek tožnika, št. 33151-1/2008/450, za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33151-1/2008/295 z dne 30. 7. 2012 (v nadaljevanju odločba z dne 30. 7. 2012), in odločila še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku z odločbo z dne 30. 7. 2012 odobren načrt izvedbenih projektov za leto 2012 (v nadaljevanju NIP) in s tem v zvezi sredstva v višini do 234.640,26 EUR, od tega za sofinanciranje projekta "A." (v nadaljevanju zadevni projekt) iz naslova ukrepa Izvajanje lokalnih razvojnih strategij 18.739,70 EUR. Sredstva po načelih pristopa LEADER v obdobju 2007-2013 so se odobrila po postopku in pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP). Tožnik je pravočasno vložil zahtevek za izplačilo sredstev za zadevni projekt v višini 18.683,60 EUR s priloženo dokumentacijo. Toženka citira določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter nato pojasni, da je bilo pri administrativnem pregledu dokumentacije ugotovljeno, da se zahtevek nanaša na stroške nakupa kombiniranega vozila za potrebe A. (račun ... z dne 25. 11. 2014) ter tematske poslikave vozila s promocijo produktov in storitev mobilne drvarnice, prodaje in dostave (račun ... z dne 18. 12. 2014). Stroške v skupni višini 37.989,99 EUR je kril nosilec projekta, B., tožnik pa glede na odločbo z dne 30. 7. 2012 in odločbo o spremembi obveznosti z dne 9. 4. 2014 uveljavlja izplačilo nepovratnih sredstev v zahtevani višini.

3. Toženka ugotavlja, da sta nosilec projekta in tožnik 11. 7. 2012 podpisala izjavo o izpolnjevanju pogojev iz Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 1698/2005/ES) in Programa razvoja podeželja za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju PRP 2007-2013). Kot izhaja iz izjave, projekt "A." vključuje tudi aktivnosti, ki so upravičene do podpore v okviru ukrepa 312 - Podpora ustanavljanju in razvoju mikropodjetij (v nadaljevanju ukrep 312), podpisnika pa izjavljata, da bodo pri izvedbi projekta ali dela projekta, ki se navezuje na ukrep 312, upoštevani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Uredba 1698/2005/ES in PRP 2007-2013. Tudi v odločbi z dne 30. 7. 2012 je določeno, da se zadevni projekt lahko izvaja preko ukrepa 312. V skladu s 64. členom Uredbe 1698/2005/ES, 4. točko 99. člena Uredbe PRP in poglavjem 5.3.4.1 PRP 2007-2013 se mora projekt, ki se ujema s katerim izmed ukrepov 1., 2. in 3. osi, izvajati pod pogoji in na način, kot je za ta ukrep določeno v navedenih uredbah in PRP 2007-2013. V Uredbi PRP je v 3. točki tretjega odstavka 69. člena (ta ureja upravičene stroške) določeno, da se podpora ne dodeli za prevozna in transportna sredstva, razen delovnih strojev. Ker tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev ne upošteva navedene omejitve, saj se v celoti nanaša na prevozno oziroma transportno sredstvo, ga je toženka v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1 morala zavrniti.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev v višini 18.683,60 EUR ugodi, oziroma podrejeno, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi poudarja, da je projekt "A." izpolnjeval vse pogoje za sofinanciranje po pristopu LEADER. Upravičenci za ukrepe LEADER so delujoče lokalne akcijske skupine, ki izvajajo lokalne razvojne strategije in imajo potrjen izvedbeni načrt. Zadevni projekt je bil potrjen oziroma odobren z odločbo z dne 30. 7. 2012, s katero je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do pridobitve nepovratnih sredstev iz naslova LEADER za ta projekt v znesku do 18.739,70 EUR, kar lahko predstavlja do 60 % upravičenih stroškov projekta. Tožniku je bilo nadalje naloženo, da vse projekte v celoti izvede skladno z NIP, ter odločeno, da se kot upravičeni štejejo stroški, ki nastanejo s projektnimi aktivnostmi, izvedenimi v časovnem obdobju od 31. 5. 2012 do vložitve zahtevka za izplačilo. Odločba z dne 30. 7. 2012, ki je pravnomočna in sta zato stranki upravnega spora in sodišče nanjo vezani, je bila izdana po pregledu zahtevka za podporo; z njo je bilo ugotovljeno, da je zadevni projekt skladen z lokalno strategijo in da sta višina in struktura njegovega financiranja skladni z dodeljenimi pravicami porabe finančnih sredstev. Glede na vsebino projekta, razvidno iz potrjenega NIP, je bila glavna projektna dejavnost in obenem cilj projekta nakup mobilne drvarnice - kombiniranega vozila in njegova tematska poslikava s promocijo produktov in storitev mobilne drvarnice, prodaje in dostave. Strošek nakupa kombiniranega vozila in njegove poslikave, brez katerega ciljev potrjenega projekta ne bi bilo mogoče doseči, je bil tako že priznan kot upravičen in bi toženka v okviru administrativne kontrole zahtevka za izplačilo morala le še preveriti, ali je resnično nastal, ne pa ponovno kontrolirati, ali je bil upravičen.

6. Po tožnikovem mnenju je za odločitev bistveno, da je pravočasno vložil zahtevek za izplačilo in izkazal, da so z izvedbo projekta "A." (s katerim je bila v lokalnem okolju uvedena popolnoma nova dejavnost in stalna dostopnost sedmih različnih oblik biomase za kurjenje ter omogočeno izobraževanje na terenu) dejansko nastali stroški nakupa kombiniranega vozila in njegove poslikave. Glede na 60 % delež sofinanciranja bi tako tožniku moral biti izplačan znesek 18.683,60 EUR. Z izpodbijano odločbo je toženka neutemeljeno in nezakonito posegla v njegove pridobljene pravice. Ob isti oziroma nespremenjeni dejanski in pravni podlagi je odločila drugače kot z odločbo z dne 30. 7. 2012. Ker se v letih 2012 in 2015 sprejeti odločitvi razlikujeta, brez stvarnih in utemeljenih razlogov za to, je prišlo do neenakega obravnavanja tožnika. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj naj bi bili izdatki za nakup kombiniranega vozila in njegove poslikave neupravičen strošek, prav tako obrazložitev ne vsebuje pravne podlage, zato ne omogoča preizkusa zakonitosti odločbe.

7. Kot nadalje navaja tožnik, je toženka, ki je odločitev oprla na izjavo nosilca projekta in tožnika z dne 11. 7. 2012, izhajala iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Tožnik je do sofinanciranja zadevnega projekta upravičen na podlagi pristopa LEADER. Z nosilcem projekta nista nikoli podala izjave, da se projekt "A." oziroma njegovo sofinanciranje nanaša izključno na ukrep 312. V odločbi z dne 30. 7. 2012 je navedeno, da se projekt lahko izvaja tudi preko ukrepa 312. Bistven pa je pristop LEADER in izpolnjevanje njegovih zahtev. Tožnik dodaja, da je bilo v osnovni verziji NIP zapisano, da se zadevni projekt ne more izvajati oziroma ne more biti podprt v drugih ukrepih. Ker je prejel poziv toženke oziroma takrat pristojnega ministrstva na dopolnitev NIP s predložitvijo izjave, je bil na podlagi zahtev oziroma navodil ministrstva primoran pripraviti in predložiti izjavo, ki ji toženka sedaj daje drugačno vsebino. Namen in smisel izjave nikakor ni bil, da bi se tožnik odpovedal pravicam po pristopu LEADER, ampak je bilo le dodatno potrjeno, da se bodo pri realizaciji projekta upoštevale tudi posamezne zahteve iz Uredbe 1698/2005/ES in PRP 2007-2013. Zaradi pojasnil, zakaj je potrebna izjava in kakšen je njen pomen, je potekala tudi telefonska korespondenca med tožnikom in ministrstvom, ki je utemeljevalo, da se z izjavo le opredelijo pogoji za izvajanje projekta (npr. glede pravne organiziranosti nosilcev projektov, deleža sofinanciranja itd.), ne nanaša pa se na vprašanja povrnitve upravičenih stroškov projekta, saj je bil ta pripravljen, odobren in realiziran v okviru programa LEADER, v okviru katerega so uveljavljani stroški upravičeni.

8. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter prereka tožbene navedbe. Predstavi pravno ureditev skupne kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov, ki se financirajo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju EKSRP), ter vlogo in obveznosti, ki jih ima sama kot akreditirana plačilna agencija. Obrazlaga, da zakonodaja EU nalaga državam članicam določitev podrobnejših pravil o upravičenosti izdatkov in da je v okviru teh pravil Republika Slovenija določila upravičene stroške, ki jih je mogoče sofinancirati pri pristopu LEADER. Neutemeljeno je stališče, da toženka pri administrativni kontroli obravnavanega zahtevka ne bi smela preverjati, ali je nakup kombiniranega vozila s tematsko poslikavo upravičen strošek, kot tudi ugovor, da je z izpodbijano odločitvijo posegla v pravnomočno odločbo z dne 30. 7. 2012. V tej zvezi pojasnjuje, da na podlagi določb ZKme-1 dodeljevanje nepovratnih sredstev poteka v dvofaznem postopku. Sredstva se izplačajo po opravljeni administrativni kontroli in kontroli na kraju samem. Kontrolni postopki, katerih vsebina posredno izhaja iz Uredbe 907/2014/EU, so natančneje opredeljeni v določbah Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 1698/2005/ES (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU), ki se skladno z drugim odstavkom 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije neposredno uporabljajo, kar potrjuje sodna praksa Sodišča EU. Toženka zavrača navedbe, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijane odločbe, ter pojasni, da je bila izjava z dne 11. 7. 2012 pridobljena v postopku odločanja o vlogi za podporo, v zvezi z ugotavljanjem, ali se projekt "A." ujema s katerim od ukrepov ostalih treh osi PRP 2007-2013. Odločitev, da se projekt ujema z ukrepom 312, razvidna tudi iz izreka odločbe z dne 30. 7. 2012, ne temelji zgolj na izjavi, ampak celoviti presoji dejstev o projektu in predpisov, ki urejajo ukrepe ostalih treh osi PRP 2007-2013. Tožnik je bil v predlogi izjave, ki jo je izpolnil skupaj z nosilcem projekta, poučen, da je treba pri izvedbi projektov, katerih vsebina je lahko podprta v okviru drugih ukrepov PRP 2007-2013, upoštevati pogoje, ki so za ukrep, s katerim se projekt ujema, določeni v PRP 2007-2013. Glede na vse navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik v vlogi vztraja pri tožbenih stališčih ter prereka navedbe iz odgovora na tožbo. Izpostavlja, da nosilec projekta ne bi pristopil k njegovi realizaciji, če toženka projekta v letu 2012 ne bi potrdila in odločila o pravici do sofinanciranja. Odločitev, da se projekt ujema z ukrepom 312, ni obrazložena. Izjava z dne 11. 7. 2012 se ni nanašala na vprašanja upravičenih stroškov, takšna je bila tudi vsebina pojasnil ministrstva. Poleg tega je šlo le za izjavo o možnostih izvajanja posameznih projektnih aktivnosti tudi v okviru ukrepa 312. Za tožnika ni dvoma, da so bili stroški nakupa kombiniranega vozila in njegove poslikave upravičeni v okviru pristopa LEADER. Brez njih ne bi moglo priti do realizacije projekta, katerega bistveni elementi so bili toženki znani že (od) leta 2012. Glede na njena stališča se tožnik sprašuje, zakaj je bil potem projekt sploh potrjen in odločeno, da je upravičen do sofinanciranja v okviru pristopa LEADER. Če bi sodišče izpodbijano odločbo potrdilo, bi tožniku in nosilcu projekta nastala znatna premoženjska škoda zaradi ravnanj toženke. Ta je zmotno uporabila materialno pravo, ko se je oprla na podzakonsko določbo 3. točke tretjega odstavka 69. člena Uredbe PRP, ki je ni mogoče uporabiti, saj se pogoji iz tega člena ne nanašajo na pristop LEADER. Iz vsebine 64. člena Uredbe 1698/2005/ES ne izhaja, da bi moral upravičenec v okviru pristopa LEADER avtomatično izpolnjevati vse zahteve po preostalih treh oseh. Izpolnjevanje ustreznih pogojev za ukrepe drugih osi se ne nanaša na povračilo upravičenih stroškov. Takšen nacionalni podzakonski predpis bi bil v nasprotju z zakonom, Ustavo Republike Slovenije in evropskimi predpisi. Ob interpretaciji toženke bi bil vprašljiv smisel pristopa LEADER. Upoštevati je treba tudi besedilo 4. točke 99. člena Uredbe PRP, da mora nosilec projekta izpolnjevati pogoje, zahtevane za posamezen ukrep, v času oddaje NIP, ta čas je torej relevanten in ne čas vložitve zahtevka za izplačilo sredstev. Toženka pa tudi neutemeljeno navaja, da iz izreka odločbe z dne 30. 7. 2012 izhaja, da morajo biti za izplačilo sredstev izpolnjeni pogoji glede upravičenosti stroškov, kot so določeni pri ukrepu 312. K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev za projekt "A.". Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je tožnik uveljavljal izplačilo sredstev v višini 18.683,60 EUR za stroške nakupa in tematske poslikave kombiniranega vozila. Toženka je zahtevek zavrnila na podlagi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, po katerem se zahtevek za izplačilo sredstev, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zavrne. Na podlagi administrativne kontrole dokumentacije je ob ugotovitvi, da projekt "A." vključuje aktivnosti, ki so predmet podpore v okviru ukrepa 312, zaključila, da zahtevek ni skladen s predpisi. Uveljavljani stroški se namreč v celoti nanašajo na prevozno oziroma transportno sredstvo. Za takšne stroške pa se, kot je predpisano pri ukrepu 312, podpora ne dodeli in gre v tem smislu za neupravičene stroške (3. točka tretjega odstavka 69. člena Uredbe PRP v zvezi z določbami 64. člena Uredbe 1698/2005/ES, poglavja 5.3.4.1. PRP 2007-2013 in 4. točke 99. člena Uredbe PRP).

12. Pri tem v zadevi ni sporno, da je bila tožniku predhodno izdana pravnomočna odločba z dne 30. 7. 2012, s katero je bil, med drugimi, potrjen projekt "A." in tožniku za sofinanciranje tega projekta (do 60 % upravičenih stroškov) v okviru 4. osi - pristopa LEADER odobrena sredstva v znesku do 18.739,70 EUR. Kot je v zvezi s tem razvidno iz upravnih spisov, je tožnik vložil vlogo za odobritev sredstev LEADER za projekte, opredeljene v NIP. Takrat pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (skrajšano: ministrstvo) je v postopku izdaje odločbe z dne 30. 7. 2012 ugotovilo, da je vsebina projekta "A." lahko predmet podpore tudi v drugih ukrepih PRP 2007-2013, in sicer ukrepu 312 (kar je navedel tudi tožnik sam v vlogi oziroma NIP za leto 2012, ki ga prilaga tožbi). Zato je tožnika pozvalo, da se z izjavo zaveže, da bodo pri izvedbi projekta ali dela projekta, ki se navezuje na ukrep 312, upoštevani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Uredba 1698/2005/ES in PRP 2007-2013. 13. Uredba 1698/2005/ES v 64. členu določa, da se, če se dejavnosti v okviru lokalne strategije ujemajo z ukrepi za druge osi, uporabijo ustrezni pogoji v skladu z oddelki 1, 2 in 3. V tretjem odstavku 71. člena pa Uredba 1698/2005/ES predpisuje, da se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so bili v tej Uredbi določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja. Da se upravičeni izdatki podrobneje predpišejo na nacionalni ravni, sledi tudi iz drugega odstavka 71. člena in 61. uvodne izjave k omenjeni Uredbi. V PRP 2007-2013 je v poglavju oziroma točki 5.3.4.1. (ukrep Izvajanje lokalnih razvojnih strategij po pristopu LEADER) določeno, da se projekti v primeru, če se ujemajo z ukrepi ostalih treh osi PRP 2007-2013, izvajajo pod pogoji in na način, kot je določeno za te ukrepe. Uredba PRP, ki ukrepe 4. osi - LEADER obravnava v členih 92 do 102, v 4. točki 99. člena določa, da če je v NIP vključen projekt, ki vsebuje predmet podpore iz ostalih ukrepov 1., 2. ali 3. osi PRP 2007-2013, mora biti v skladu z Uredbo 1698/2005/ES in PRP 2007-2013; nosilec projekta mora ob oddaji NIP izpolnjevati tudi pogoje, ki jih za posamezen ukrep določa v času oddaje NIP ta uredba in uredba, ki ureja plačila ukrepov 2. osi iz PRP 2007-2013, ter upoštevati določbe te uredbe, ki se nanašajo na upravičene stroške in finančne določbe za posamezen ukrep. S tem se tožnikovo stališče, da je za odločitev pomembno le izpolnjevanje pogojev pristopa LEADER, izkaže kot neutemeljeno.

14. Na podlagi navedenih pravnih podlag je ministrstvo ob obravnavi tožnikove vloge za odobritev NIP oziroma sredstev po pristopu LEADER moralo presoditi, ali se vsebina v izvedbo predlaganih projektov ujema s katerim od ukrepov ostalih treh osi. V konkretnem primeru je ugotovilo, da se projekt "A." ujema z ukrepom 312 (gre za ukrep iz 3. osi). Skladno s tem se je tožnik skupaj z nosilcem projekta s podpisano izjavo zavezal, da bodo upoštevani in izpolnjeni tudi vsi pogoji, določeni za ukrep 312. Da se projekt "A." ujema z ukrepom 312, izhaja tudi iz izreka odločbe z dne 30. 7. 2012 - edino tako je namreč tudi po presoji sodišča glede na vse povedano treba razumeti besedilo 9. alineje 1. točke izreka, da se navedeni projekt lahko izvaja preko 312. Iz odločbe z dne 30. 7. 2012 in predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik ugotovitvi ministrstva, povzeti v izpodbijani odločbi, da se projekt "A." ujema z ukrepom 312, oziroma da vključuje aktivnosti, ki so predmet podpore v okviru tega ukrepa, ugovarjal, oziroma da bi pred podpisom izjave zatrjeval lastnosti projekta "A.", ki bi kazale na neujemanje z ukrepom 312. Tudi v sedanjem postopku, ki se nanaša na obravnavanje zahtevka za izplačilo sredstev, v tej zvezi navaja le, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, vendar takšen splošen ugovor v konkretnem primeru za drugačno odločitev ne zadošča. Ob tem, da je bilo omenjeno vprašanje presojeno že z odločbo z dne 30. 7. 2012, in to v skladu z navedbo tožnika v podani vlogi oziroma NIP in kot je tožnik potrdil s predloženo izjavo, bi tožnik ugotovitev, da projekt "A." vsebuje tudi aktivnosti, ki so predmet podpore v okviru ukrepa 312, v tem upravnem sporu moral konkretno izpodbijati, vendar svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Povedano drugače, ne glede na pravnomočnost odločbe z dne 30. 7. 2012 bi bil ugovor v tej smeri, ker se nanaša na pogoje za izplačilo sredstev, lahko pomemben, če bi ga tožnik konkretiziral, česar ni storil. Njegov ugovor je presplošen, da bi sodišče lahko vodil do drugačne presoje, saj tožnik ni navedel okoliščin, zaradi katerih se aktivnosti projekta "A." ne bi ujemale s predmetom podpore iz ukrepa 312. Podlage za dvom v pravilnost omenjenega zaključka v spisih zadeve ni videti. Glede na navedeno sodišče zavrača tudi ugovor o nezadostni obrazložitvi odločitve v tem pogledu. Presplošne pa so tudi navedbe tožnika, kolikor ugovarja, da sta z nosilcem projekta izjavila, da se le del aktivnosti zadevnega projekta navezuje na ukrep 312, saj ne pojasni, za katere aktivnosti pripoznava, da jih vključuje ukrep 312, in za katere meni, da ne.

15. Iz povedanega izhaja, da morajo biti za izplačilo sredstev v konkretnem primeru poleg pogojev pristopa LEADER izpolnjeni tudi vsi pogoji, predpisani za ukrep 312, in torej upoštevane tudi določbe glede upravičenih stroškov za sofinanciranje v okviru omenjenega ukrepa. Zato je toženka pri odločitvi utemeljeno upoštevala določbo 3. točke tretjega odstavka 69. člena Uredbe PRP, po kateri se podpora ne dodeli za prevozna in transportna sredstva, razen delovnih strojev. Da se z obravnavanim zahtevkom za izplačilo sredstev uveljavljani stroški v celoti nanašajo prav na prevozno oziroma transportno sredstvo, med strankama niti ni sporno.

16. Tožnik kot razlog za nezakonitost zavrnitve izplačila sredstev za projekt "A." izpostavlja pravnomočnost odločbe z dne 30. 7. 2012 in navaja, da je bil z njo zadevni projekt, vključno s projektnimi aktivnostmi in cilji, navedenimi v NIP, potrjen kot skladen z lokalno razvojno strategijo. Meni, da je toženka s ponovno kontrolo pogojev oziroma z ugotovitvijo, da gre pri uveljavljanih stroških za neupravičene stroške, posegla v omenjeno pravnomočno odločbo in pridobljene pravice tožnika. Sodišče tudi te ugovore zavrača kot neutemeljene. V zvezi z ugovorom o pridobljenih pravicah pripominja, da na podlagi odločbe z dne 30. 7. 2012 tožnik ni pridobil nobene materialne pravice. Kot odgovarja že toženka, je zahtevek za izplačilo sredstev nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1, zavrniti. Sodna praksa se je že večkrat jasno izrekla, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati vse predpisane pogoje, vključno s tistimi, ki se nanašajo na upravičene stroške. Torej tako ob oddaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev oziroma izdaji odločbe o tem zahtevku. Tudi če je bil v odločbo o pravici do sredstev uvrščen projekt, čeprav pri njem niso izpolnjeni predpisani pogoji za sofinanciranje (vseh ali določenih stroškov), pa je tožnik projekt v dobri veri izvršil in vanj vložil sredstva, ki mu glede na povedano ne bodo povrnjena, ima tožnik podlago za odškodovanje po drugih podlagah, kolikor izpolnjuje pogoje po njih. Ne more pa navedeno biti pravno relevanten razlog za neupoštevanje predpisov, v konkretnem primeru določb o upravičenih stroških za ukrep 312, in podlaga za izplačilo sredstev v nasprotju s predpisi. Iz navedenih razlogov do drugačne odločitve ne more voditi niti tožnikovo sklicevanje, da je bilo prvotno v NIP navedeno, da se projekt "A." ne more izvajati preko drugih ukrepov, in da je (drugačno) izjavo v tem smislu podal le zaradi zahteve oziroma neustreznih pojasnil toženke oziroma ministrstva. Te navedbe so tudi sicer presplošne in v listinah upravnih spisov nepodprte, drugih dokazov v zvezi z njimi pa tožnik niti ni predlagal. 17. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev. Da je pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja treba opraviti kontrolne postopke, zahteva evropska zakonodaja. Da se v primeru, kot je obravnavani, opravi administrativni pregled zahtevka za izplačilo sredstev in da se pri tem preveri vse elemente, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati, določa prvi odstavek 24. člena Uredbe 65/2011/EU, pri čemer tudi besedilo tretjega odstavka istega člena, ko določa, kaj se pri tem zlasti preverja, kontrole izpolnjevanja pogojev glede upravičenih stroškov ne izključuje. Obveznost preverbe izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, pa jasno določa tudi nacionalni predpis, to je ZKme-1 (glej določbe 53. in že omenjenega 56. člena). Toženka je torej utemeljeno, ker je ugotovila, da v zvezi z zadevnim projektom niso izpolnjeni pogoji, ki so glede upravičenih stroškov za sofinanciranje predpisani pri ukrepu 312, zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

18. Stališča, kot jih sodišče zavzelo v tej zadevi, so že ustaljena v sodni praksi (prim. sodbe tega sodišča, IV U 80/2015 z dne 22. 6. 2016, I U 1676/2015 z dne 4. 10. 2016, I U 1677/2015 z dne 4. 10. 2016, II U 484/2015 z dne 23. 11. 2016 in II U 461/2015 z dne 14. 12. 2016).

19. Po navedenem ni mogoče slediti tožnikovemu razlogovanju, da so mu bili z zahtevkom za izplačilo uveljavljani stroški kot upravičeni priznani že z odločbo z dne 30. 7. 2012. V tej zvezi sodišče še pripominja, da v tožbi omenjeno besedilo 8. točke izreka navedene odločbe tudi sicer lahko pomeni le časovno opredelitev, ne pa opredelitev vrste stroškov, ki se štejejo kot upravičeni. Prav tako do drugačne odločitve ne more voditi tožnikovo sklicevanje, da so bili v NIP opredeljeni cilji projekta doseženi, saj je to le eden izmed elementov, ki se presojajo ob odločanju o upravičenosti do izplačila sredstev. Iz obrazloženega tudi izhaja, da ima nacionalni uredbodajalec podlago za to, da predpiše, kateri stroški se štejejo kot upravičeni in za katere se podpora ne odobri. Podlage za zaključek, da je predpisana ureditev v nasprotju z Ustavo, zakonom ali evropskimi predpisi, ni videti. V vprašanje, ali je ureditev bolj ali manj primerna, pa se sodišče ne more spuščati.

20. Sklepno sodišče zavrača tožbeni ugovor o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj so iz nje razvidni dejanski razlogi in pravne podlage, ki so ključne za odločitev. Tožnik je imel možnost, da odločitev učinkovito izpodbija v upravnem sporu, vendar s svojimi ugovori ni uspel, ker vsebinsko niso utemeljeni oziroma kot presplošni ne zadoščajo za drugačno odločitev.

21. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji, ker je sledilo ugotovitvam o dejanskem stanju, sprejetim v upravnem postopku na podlagi ustrezno presojenih spisov zadeve. Tožnik ugotovitev, ki so pomembne za odločitev, ni dovolj konkretizirano prerekal in tudi ni predlagal novih dokazov, ki ne bi bili obravnavani že v upravnem postopku.

K II. točki izreka:

22. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.