Jedro

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bila toženka v času, ko naj bi s tožnikom živela v skupnosti, poročena, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR pravdni stranki, v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze, ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka tožene stranke v višini 5.128,77 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877, s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. .../2015), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške v višini 21,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 114,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino ID znak 000, na naslovu ..., osebni avtomobil Renault ..., letnik ... in počitniško prikolico ... ter da znaša delež tožnika na skupnem premoženju ½, ker je ugotovilo zakonski zadržek za obstoj izvenzakonske skupnosti. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove solastninske pravice na nepremičnini, avtomobilu in počitniški prikolici do ½, za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in za izročitev premičnin, ki so last tožnika, ker je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni obstajala civilna družba (societas).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prereka zaključek sodišča prve stopnje, da zveza med pravdnima strankama ni bila takšne kvalitete, da bi bila podobna odnosu zakoncev ali zunajzakonskih parterjev. Živela sta skupaj vse od nakupa nepremičnine dalje. Toženkino hčerko je vozil v šolo ter v času toženkine odsotnosti zanjo skrbel, sprejemal in nadzoroval je izvajalce obrtniških del na hiši, nakupoval je in kuhal, s toženko sta skupaj dopustovala. Ta dejstva lahko ponujajo le zaključek, da sta pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu. Da ju je okolica sprejemala kot par, so izpovedale številne priče. V času intimne zveze med njima, je zakonska zveza med toženko in njenim možem dejansko prenehala. Njuna zakonska zveza je bila od leta 2004 dalje izvotljena, obstajala je samo formalno, na papirju, medtem ko sta onadva skupaj živela in ustvarjala. Nastanek skupnega premoženja je zato mogoč in pravno veljaven. K nastanku premoženja v okviru družbene pogodbe je prispeval s svojim delom v obeh gospodarskih družbah, z delom, ki ga je vložil v nepremičnino in z delom v okviru delovnih dovoljenj. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ne verjame, da sta pravdni stranki svoje zaslužke imeli skupno, za skupen namen. Premoženje je bilo formalno last toženke, ker je bil nanjo čustveno navezan in ji je zaupal, a sodišče tega v okviru dokazne ocene ni upoštevalo. Toženka ni dokazala, kako je plačala preostanek kupnine za hišo. Njene trditve o prodaji hiše v M., odpravnini, ki jo je prejel njen oče ter zaposlitvi in finančnem stanju njene tete, ki ji je posodila denar, so ostale neizkazane. Sodišče je svojo odločitev oprlo na dokazno nepodprte trditve. Potrdilom o plačilu leasing obrokov za avtomobil sodišče ni pripisalo zadostnega pomena. Ne pojasni, čemu bi tožnik potrdila imel, če obrokov ne bi sam plačal. Glede počitniške prikolice je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki pri nakupu prikolice niso bile prisotne. Presoja sodišča je zato nepopolna in napačna.

3. Toženka na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 9.952,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma samo odloči o višini pravdnih stroškov. Navaja, da je toženka upravičenka do brezplačne pravne pomoči. 17. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv) določa, da je odvetnik, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Plačilo stroškov v višini 9.952,40 EUR bi pomenilo obogatitev tožene stranke.

6. Toženka na pritožbo zoper sklep ni odgovorila.

7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

8. Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da zveza med pravdnima strankama od leta 1998 do leta 2012 ni mogla imeti pravnih posledic v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Za odločanje o skupnem premoženju pravdnih strank je ključen obstoj toženkine zakonske zveze v obravnavanem obdobju. Po 12. členu ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bila toženka v času, ko naj bi s tožnikom živela v skupnosti, poročena, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR pravdni stranki, v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze, ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.1

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bila toženka v obdobju od leta 1998 do leta 2012 poročena. Zakonski zadržek je razlog za zaključek, da v tem obdobju skupno premoženje pravdnih strank ni moglo nastajati. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno in ugotovitve v zvezi z obstojem skupnega gospodinjstva, skupnega premoženja in zunajzakonsko skupnostjo med pravdnima strankama, so zato neupoštevne.

10. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju civilne družbe med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati dogovora s toženko, da si bosta s svojimi prispevki prizadevala doseči z zakonom dopustni skupni namen. Neizkazane so ostale zlasti tožnikove trditve, da je k nakupu hiše, avtomobila in počitniške prikolice prispeval lastna denarna sredstva. Tega ne morejo spremeniti niti pritožbene navedbe, da je k nastanku premoženja v okviru družbene pogodbe prispeval s svojim delom. Ni sporno, da je bil tožnik zaposlen v družbi E. d.o.o. in P. d.o.o., ter da je za svoje delo prejemal plačilo. Vendar golo dejstvo zaposlitve, tudi če je bila lastnica obeh družb toženka, še ne pomeni, da sta imeli pravdni stranki skupna finančna sredstva, ali da je tožnik prisluženi denar prispeval za nakup hiše, avtomobila in počitniške prikolice. Svojega finančnega prispevka k nakupom, kot tudi k obveznostim zatrjevane civilne družbe, tožnik ni uspel dokazati. Glede tožnikovega dela na nepremičnini se pritožbeno sodišče pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje (točka 29. izpodbijane sodbe), da na tej podlagi tožnik ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini.

11. Tožnik vztraja pri trditvah, da je bilo vse premoženje formalno last toženke, ker je bil nanjo čustveno navezan in ji je zaupal. Sodišču prve stopnje očita, da tega ni upoštevalo pri dokazni oceni. Pritožbenim navedbam ne gre slediti. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je finančna sredstva za nakup hiše, avtomobila in počitniške prikolice prispevala zgolj toženka, kar je tudi razlog, da je bilo premoženje (formalno) njena last. Toženka je denarna sredstva za nakup hiše pridobila s pomočjo kredita, očeta, ki ji je nekaj denarja podaril in tetinega posojila. O podarjenem oziroma posojenem denarju sta kot priči izpovedala tudi toženkin oče in njena teta. V spisu pa se nahaja tudi dogovor o posojilu (priloga B39 spisa) in izjava toženkinega očeta o prejemu denarja iz naslova prodaje delnic (priloga B65 spisa). Toženkine trditve o pridobitvi finančnih sredstev za nakup hiše so dokazno podprte in jih nasprotne pritožbene trditve ne omajejo.

12. Tožnik prereka dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s plačevanjem leasing obrokov za osebni avtomobil. Kdo je plačeval leasing obroke za avtomobil je za predmetni spor nepomembno. Odločilno je nesporno ugotovljeno dejstvo, da toženka z avtomobilom ne razpolaga, saj ga je prodala že pred začetkom tega pravdnega postopka. Glede na to, da avtomobil ni več v lasti in posesti toženke, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev njegove lastninske pravice do ½ na tem avtomobilu, nesklepčen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, avtomobil ni več del premoženja civilne družbe, katere obstoj med pravdnima strankama zatrjuje tožnik.

13. Tožnik je zatrjeval, da je prispeval polovico denarnih sredstev za nakup počitniške prikolice. Dokazno breme je bilo zato na njegovi strani, vendar mu ni zadostil. Listinskih dokazov o nakupu počitniške prikolice in prispevanem denarju tožnik ni predložil, njegovih trditev pa niso potrdile niti zaslišane priče. Ob dejstvu, da je večje število prič izpovedovalo nasprotno, je odločitev sodišča prve stopnje, da ne gre slediti tožnikovim trditvam, pravilna.

14. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

15. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri toženkinih pravdnih stroškov ni upoštevalo 17. člena ZOdv. Toženki je bila z odločbo Bpp.../2015 z dne 28. 10. 2015 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Prvi odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z delom po odvetniški tarifi. Peti odstavek istega člena pa vsebuje omejitev glede nagrade za delo odvetnika, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči. Ta je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Peti odstavek 17. člena ZOdv do polovice omejuje le nagrado za delo oziroma odvetniško storitev po prvem odstavku 2. člena Odvetniške tarife (OT). Medtem ko je do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom odvetnik upravičen v celoti, tako po prvem odstavku 17. člena ZOdv kot po drugem odstavku 2. člena OT v povezavi z 9. členom OT.2

16. Sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi ni upoštevalo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ta v tretjem odstavku določa, da mora stranka, ki je dolžna povrniti pravdne stroške stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, namesto njej te stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

17. Ob pravilni uporabi materialnega prava je toženka torej upravičena do polovičnega zneska za odvetniško zastopanje oziroma nagrade za delo, t.j. 3.964,62 EUR (sodišče prve stopnje je celotno nagrado za delo ocenilo na 17.275 točk oz. 7.929,23 EUR). Toženki pripadajo še materialni stroški v višini 2% od celotne nagrade, ki znašajo 158,59 EUR ter 22% DDV v višini 907,11 EUR. Toženka je priglasila tudi stroške prič N. T. v višini 2,58 EUR in K. V. v višini 19,12 EUR ter nagrado za tolmačko v višini 98,45 EUR.

18. Ker je bilo toženki z odločbo Bpp .../2015 z dne 28. 10. 2015 dodeljeno pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, z dopolnilno odločbo Bpp .../2015 z dne 27. 7. 2016 pa je bila toženka oproščena plačila stroškov sodne tolmačke za makedonski jezik, je tožnik dolžan stroške postopka v višini 5.128,77 EUR (= 3.964,62 EUR + 158,59 EUR + 907,11 EUR + 98,45 EUR) povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (46. člen ZBPP). Toženki brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov prič ni bila dodeljena, temveč je stroške prič N. T. in K. V. krila sama. Tožnik je zato te stroške v skupni višini 21,70 EUR (= 2,58 EUR + 19,12 EUR) dolžan povrniti neposredno toženki.

19. Ker je pritožba zoper sklep utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

20. Tožnik je priglasil stroške pritožbe zoper sodbo in stroške pritožbe zoper sklep. Upoštevaje dosežen uspeh s posamezno pritožbo, je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov za pritožbo zoper sklep (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika ter skladno z OT. Tožniku je priznalo strošek za sestavo pritožbe zoper sklep v višini 200 točk (tar. št. 21/2 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 91,80 EUR, materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (11. člen OT) ter 22% DDV na nagrado in izdatke (12. člen OT), kar skupno znaša 114,24 EUR. Tožniku je bila z odločbo Bpp .../2017 z dne 21. 11. 2017 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo z dne 18. 8. 2017, ne pa tudi zoper sklep z dne 30. 11. 2017. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je stroške pritožbe zoper sklep toženka dolžna povrniti neposredno tožniku.

1 Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 21/2014 ter odločbe VSL I Cp 1740/2014, VSL II Cp 2830/2015, VSL II Cp 2666/2017 2 Prim. sklep VSL II Cp 1337/2018, sklep VDSS Psp 493/2017, sodba in sklep VSL I Cp 1733/2017