Jedro

Pri plačilu nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja gre v bistvu za odškodninski zahtevek. To pa za oškodovanca pomeni upravičenost do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen je bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja, oziroma v konkretnem primeru, da je delavec upravičen do takšnega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je treba pri opredelitvi višine nadomestila plače upoštevati osnovno plačo, dodatek za horizontalno napredovanje, dodatek za delovno dobo in dodatek po kolektivni pogodbi dejavnosti, torej vse postavke plače, do katerih bi bila upravičena tožnica v enakem obsegu, kot vsi zaposleni pri toženi stranki, če bi v spornem času dejansko opravljala delo.

Upoštevaje, da je bila tožnica v času odpovedi stara 51 let, da se v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odhoda v pokoj ni ponovno zaposlila, da je posledično psihično trpela in – po drugi strani – da je z odhodom v pokoj, čeprav z minimalno višino pokojnine, rešila svoj bodoči delovno socialni status, znaša odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi šest povprečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v prvem odstavku 2. točke ter v 3. točki izreka (glede plačila odškodnine in stroškov postopka) delno spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 5.589,72 EUR (pet tisoč petstodevetinosemdeset eurov 72/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.917,15 EUR (tisoč devetstosedemnajst eurov 15/100) v 8. dneh od dneva izdaje sodne odločbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskim zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, kar tožnica iz naslova odškodnine in stroškov zahteva več, pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici vpisati v delovno dobo obdobje od prenehanja delovnega razmerja vse do 30. 4. 2008 in ji za isto obdobje izplačati razliko plače v neto višini 16.796,58 EUR (šestnajst tisoč sedemstošestindevetdeset eurov 58/100) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov za čas od meseca novembra 2003 do aprila 2008, razvidnih iz izreka sodbe in po predhodnem odvodu prispevkov ter davkov od bruto zneska v višini 27.790,57 EUR, vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 11.179,44 EUR (enajst tisoč stodevetinsedemdeset eurov 44/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 dalje, v 8. dneh, da ne bo izvršbe (prvi odst. 2. točka izreka), dočim je tožbeni zahtevek v višini 2.794,79 EUR zavrnilo (drugi odst. 2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 3.834,29 EUR (tri tisoč osemstoštiriintrideset eurov 29/100) v 8. dneh od dneva izdaje sodne odločbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, v 8. dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se s sodbo, da je tožnica iz naslova prikrajšanja pri plači upravičena tudi do dodatka za horizontalno napredovanje, ki ga je sodišče upoštevalo v višini 20 % osnovne plače. Takšen dodatek delavcu ne more pripadati avtomatično, kar neposredno izhaja iz določb 7. in 31. čl. Pravilnika tožene stranke o plačah in drugih osebnih prejemkih (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnica vse od decembra 2001 dalje ni delala, ker je bil zoper njo uveden disciplinski postopek, v tej zvezi je bila odstranjena z dela, nato pa je bila do izdaje odpovedi pogodbe dne 27. 8. 2003 v bolniškem staležu, na koriščenju letnega dopusta ali na čakanju na delo. Tožnica tako v času, ko ni delala najmanj 12 mesecev pred odpovedjo pogodbe, ne more biti še nagrajena z 20 % dodatkom za delovno uspešnost. Tožena stranka se ne strinja tudi s prisojeno odškodnino na podlagi 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožnica glede takšne odškodnine ni ponudila nobenih dokazov, ki bi utemeljevali njeno upravičenost. Okoliščine, ki se nanašajo na njene zdravstvene težave in neugodja v času nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tega ne utemeljujejo. Pri tožnici ni izkazana bodoča škoda, ki bi predstavljala odmeno zaradi nevrnitve na delo. Tožnica se je upokojila s 30. 4. 2008 in je s tem v celoti rešila svoj delovni in socialni status, pri čemer je odškodnino iz tega naslova uveljavila šele s pripravljalno vlogo 30. 9. 2008. Njena upokojitev je nastopila kot dejstvo izpolnitve zakonskih pogojev, na kar kot delodajalec ni imela vpliva. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj tožnica ni uspela pretežno s svojimi zahtevki, temveč dejansko manj kot s polovico zahtevkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu o zahtevkih pravilno razsodilo. Dodatek za horizontalno napredovanje so v spornem času prejemali vsi zaposleni pri toženi stranki, kar pomeni, da bi tako pripadal tudi njej. Sodišče je pri odločitvi o priznanju razlike v plači pravilno izhajalo iz mnenja sodne izvedenke ter določbe 164. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), da je potrebno vzpostaviti takšno stanje, kakršno je bilo pred nastankom škodnega dogodka. Sodišče je pravilno razsodilo tudi o odškodnini in stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje sodba glede odločitve o razliki plače pravilne dejanske in pravne razloge, vendar takšna ugotovitev ne velja v delu odločitve o plačilu naložene odškodnine toženi stranki ter v tej posledici odločitev o naloženem plačilu stroškov postopka, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

K odločitvi o plači. Plača predstavlja pravico delavca in je hkrati glavna obveznost delodajalca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Plača je sestavljena iz osnove plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da se v plači upošteva tudi delovna uspešnost, konkretna določitev o tem pa je prepuščena kolektivnemu dogovarjanju ali v sprejetem aktu delodajalca. Nadalje predstavlja osnovo za obračun plače tisto plačilo, ki bi ga delavec prejel, če bi dejansko delal, do kar je upravičen tudi v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri plačilu nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja gre v bistvu za odškodninski zahtevek. Na podlagi 1. odst. 164. čl. OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. To pa za oškodovanca pomeni upravičenost do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen je bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja oz. v konkretnem primeru, da je delavec upravičen do takšnega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem sporu je že pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka dne 27. 8. 2003 nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu strokovnega referenta.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o prisojeni višini nadomestila plače tožnici v času od 18. 11. 2003 do 30. 4. 2008, ko zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni delala pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku preizkusilo zahtevano višino plače tako, da je v postopek pritegnilo izvedenko finančne stroke. Izvedenka je na podlagi podatkov o plači primerljive delavke izdelala ustrezne izračune za vsak posamezni mesec v spornem obdobju ter pravilno upoštevala nadomestila, ki jih je prejela tožnica iz naslova brezposelnosti ter javnih del. Izvedenka je v dopolnilnem mnenju v celoti odgovorila na pripombe tožene stranke. Pri izračunu prikrajšanja pri plači je pravilno izhajala iz seštevka osnovne plače, dodatka za horizontalno napredovanje, dodatka za delovno dobo in dodatka po kolektivni pogodbi dejavnosti, to je glede vseh postavk plače, do katerih bi bila upravičena tožnica v enakem obsegu, kot vsi zaposleni pri toženi stranki, če bi v spornem času dejansko opravljala delo. Glede tega je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da ji dodatek iz naslova horizontalne uspešnosti ni pripadal. Podlaga za njegovo izplačilo je v določbah Pravilnika in sicer konkretno v poglavju o napredovanju delavcev. Poleg tega je iz podatkov mesečnih obračunov plač za primerljivo delavko razvidno, da se je dodatek za horizontalno napredovanje izplačeval vsak mesec, pri čemer ga je ta delavka prejemala ves čas najmanj v višini 25 %, v določenih mesecih pa celo več. To pa je za presojo tožničinega zahtevka odločilnega pomena, zaradi česar je povsem sprejemljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno pri odmeri nadomestila plače tožnici upoštevati situacijo, ki je v največji možni meri objektivno primerljiva. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožnica za sporno obdobje ni upravičena do prisojene višine nadomestila plače, ne more biti upoštevno.

K plačilu odškodnine.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici v posledici nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi odškodnino po določbi 118. čl. ZDR. Takšna odškodnina predstavlja odmeno za izgubo zaslužka oz. drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe. Dejansko predstavlja odškodnino za nevrnitev delavca k delodajalcu kljub ugotovitvi nezakonite odpovedi in vzpostavitve delovnega razmerja. Sodišče mora pri odmeri višine izhajati in upoštevati kriterije v zvezi s škodo delavca zaradi posledice nevrnitve na delo in ki mu bo nastala po datumu zaključenega delovnega razmerja na podlagi sodbe.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku preizkusilo tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine. Tožnici jo je priznalo v znesku dvanajst povprečnih plač v skladu z osnovo povprečnih plač, prejetih v mesecih pred odpovedjo pogodbe. Pri odmeri odškodnine je izhajalo iz ugotovitve, da je bila tožnica v času odpovedi stara 51 let, kar pomeni, da je spadala v kategorijo težje zaposljivih delavk, takšna okoliščina pa je povzročila to, da si ni uspela najti v spornem času ustrezne zaposlitve za nedoločen čas vse do odhoda v pokoj 30. 4. 2008. Poleg tega je v spornem času iz razlogov nezaposljivosti psihično trpela, zaradi česar je večkrat iskala zdravniško pomoč, kot je to razvidno iz ambulantnega kartona Zdravstvenega doma dr. A.D. v M. ter Dispanzerja za psihohigieno. Tožnica je izpovedala, da je v takšni situaciji izrabila prvo možnost, ki se ji je ponudila za upokojitev. V normalnih okoliščinah, če ji tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe, ne bi prišlo do okvare zdravja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila tožnici iz tega naslova prisojena odškodnina v previsokem znesku. Res je, če bi tožnica še naprej delala pri toženi stranki, da bi bila lahko deležna višjih prejemkov in bi si s tem ustvarila tudi višjo pokojninsko osnovo. Vendar pa je glede tega potrebno poudariti, da je z odhodom v pokoj, čeprav z minimalno višino pokojnine, le rešila svoj bodoči delovno socialni status. Zato je v skladu s tako obrazloženimi razlogi upravičena do nižje višine odškodnine in sicer za eno polovico, to je do zneska šestih (namesto dvanajstih) povprečnih plač, prejetih v mesecih pred odpovedjo pogodbe, to je (namesto do prisojene odškodnine 11.179,44 EUR) pravilno do 5.589,72 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz tega naslova priznalo odškodnino v izpodbijanem višjem znesku.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu z določbo 5. točke 358. čl. ZPP delno spremenilo odločitev v izpodbijanem ugodilnem delu v 1. odst. 2. točke izreka sodbe tako, da je znižalo prisojeno višino odškodnine na znesek 5.589,72 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu s tako spremenjeno sodbo v izpodbijanem delu ugotovilo, da je tožnik glede na vrednost in višino zahtevkov v tožbi ter glede na višino prisojenih dajatev v končni sodbi (seveda ob upoštevanju tudi odločitve o zahtevkih, ki so predhodno že postale pravnomočne) zabeležil nižji uspeh, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ga ocenjuje sorazmerno na eno polovico.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi takšne ugotovitve poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v 3. točki izreka tako, da jih je znižalo iz dosedaj prisojene višine 3.834,29 EUR za eno polovico, to je na znesek 1.917,15 EUR, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe (2. odst. 165. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Tožena stranka je sicer delno uspela s pritožbo, vendar zaradi tega ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, saj na podlagi določbe 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka. Na drugi strani tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval v sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).