Jedro

Ker je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plačo, izračunano na podlagi koeficientov, določenih z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, ni upravičena do vtoževane razlike do višje plače na drugi pravni podlagi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: delno razveljavi v 3. točki izreka; delno spremeni v 1. in 4. točki izreka tako, da se glasita: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 1. 3. 2003 do 29. 2. 2007, v skupnem bruto znesku 2. 729,41 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, izračunane od posameznih bruto mesečnih zneskov razlik v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, to je od neto razlik v plači za obdobje od 1. 3. 2003 do 28. 2. 2005 z zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2005 do plačila, od neto razlik v plači za obdobje od 1. 3. 2005 do 29. 2. 2007 pa od zapadlosti mesečnih plač, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.“

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu interevenientu povrniti stroške postopka, in sicer toženi stranki v znesku 1.109,62 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 433,07 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške toženi stranki v znesku 210,68 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 175,56 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter : naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 1. 3. 2003 do 29. 2. 2007, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske razlik, izračunane iz bruto mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in sicer za obdobje od 1. 3. 2003 do 28. 2. 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2005 do plačila, za obdobje od 1. 3. 2005 do 29. 2. 2007 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, tako, da zamudne obresti tečejo vse do plačila, razen obresti od neto zneskov, kjer so zapadle obresti dosegle višino glavnice že pred 22. 5. 2007, pri katerih obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice; zavrnilo obrestni zahtevek za čas pred 5. 4. 2005 in višji obrestni zahtevek; zavrnilo pobotni ugovor; naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.458,74 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe sta se pravočasno pritožila tožena stranka in stranski intervenient vsak s svojo pritožbo. Pritožbi vlagata iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stranski intervenient pa poleg tega predlaga, da pritožbeno sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo, v kolikor bo potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Stranski intervenient v pritožbi prvenstveno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da gre za čisto denarno terjatev, pri čemer niso pomembne individualne odločbe, s katerimi je bila tožnici odmerjena plača. Tožeča stranka vtožuje izplačilo razlike v plači, ki naj bi ji bila prenizko določena in s tem uveljavlja kršitev pravice iz delovnega razmerja. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločb, s katerimi je bila določena plača, bi morala tožeča stranka s tožbenim zahtevkom izrecno uveljavljati tudi razveljavitev odločb, s katerimi je bil določen količnik za določitev plače, česar pa ni storila. Predhodno bi morala uveljavljati varstvo pravic zoper odločbe o določitvi plače oz. količnika za določitev plače pri svojem delodajalcu, ki bi moral o ugovoru odločiti v roku 30 dni, in šele potem bi imela pravico zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Ker tožeča stranka ni uveljavljala varstva pravic pri delodajalcu, so odločbe o plači oz. odločbe o določitvi količnika postale dokončne in pravnomočne. V kolikor se plača izplačuje glede na dokončne in pravnomočne odločbe, se izplačuje v pravilni višini ne glede na morebitno drugačno tolmačenje glede podlage za določitev plače. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbah poudarjata, da je odločitev, da je tožeča stranka upravičena do obračuna in izplačila plače na podlagi določila 14. člena ZPDJVZ (90 % plače učitelja z visoko izobrazbo), napačna. Pravilna pravna podlaga za izračun plače tožeče stranke je bila določba 5.a člena ZPDJVZ, kot je to zatrjevala tožena stranka tekom postopka, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ozke gramatikalne razlage posameznega odstavka 5.a člena ZPDJVZ zavzelo napačno stališče, da po 15. 3. 1996 z uveljavitvijo ZOFVI ni več podlage za uporabo 5.a člena ZPDJVZ, saj je ZOFVI predpisal pogoje za mesta učiteljev v osnovni šoli tako, da je lahko učitelj tisti, ki ima visoko izobrazbo in ni več alternativno predpisana stopnja izobrazbe. Z enako razlago je prišlo do zaključka, da učiteljem z višjo izobrazbo, ki so nadaljevali z delom v vzgoji in izobraževanju po 146. členu ZOFVI, med katerimi je tudi tožnica, v skladu s to določbo ni bila priznana visoka izobrazba, zato naj bi bila tožeča stranka v položaju, ko po 15. 3. 1996 ne izpolnjuje več z zakonom predpisane strokovne izobrazbe in je zato potrebno uporabiti določilo 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Določba 5.a člena ZPDJVZ ni bila izrecno ukinjena niti z ZOFVI, ki v ureditev plač učiteljev ni posegal, niti z leta 1994 sprejetim Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, ki je izrecno ukinjal določene člena ZPDJVZ in je tako 5.a člen ostal v veljavi. Poleg gramatikalne je potrebno uporabiti tudi zgodovinsko razlago ter sistematično metodo razlage prava, ki zahteva, da se pri razlagi pravne norme ne osredotočimo izolirano na eno pravno normo, pač pa jo moramo presojati v širšem kontekstu pravnega sistema kot celote ali vsaj v kontekstu dela pravnega sistema, v katerega pravna norma spada. Dejstvo je, da je s sprejemom ZOFVI skupina učiteljev z višješolsko izobrazbo, ki smejo nadaljevati z delom na delovnih mestih z zahtevano visokošolsko izobrazbo, postala posebna kategorija učiteljev, za katero je tudi plača lahko določena le na poseben način. Ob sprejemu ZPDJVZ je bila plača delavcem z višjo izobrazbo odmerjena skladno s tedanjo ureditvijo po Zakonu o osnovni šoli, ki je dopuščala opravljanje dela učitelja delavcem z višjo in delavcem z visoko izobrazbo. V 5. členu ZPDJVZ so bili določeni koeficienti za odmerjanje plač, 5.a člen pa je bil sprejet le kot dopolnilo 5. člena in se že glede na sistematiko zakona besedilo „če je to za delavca ugodneje“ nanaša le na 5. člen in ne morebiti na kak drug, npr. 14. člen istega zakona. Namen zakonodajalca je bil, da ostane v veljavi 5.a člen ZPDJVZ zato, ker ne glede na 146. člen ZOFVI učitelji z višješolsko izobrazbo, ki jim je bilo omogočeno nadaljevanje dela, niso bili izenačeni z delavci z visokošolsko izobrazbo na istih delovnih mestih glede višine plače. Nelogično bi bilo, da bi se plača tem delavcem najprej obračunavala po 5.a členu ZPDJVZ, ob uvedbi ZOFVI pa po 14. členu ZPDJVZ, saj je bila ideja ZOFVI, da ostane položaj delavcev nespremenjen. Tega se je zavedal tudi Sindikat SVIZ, ko je dal soglasje k vnosu 5.a člena ZPDJVZ v panožno kolektivno pogodbo, po uveljavitvi ZOFVI tarifna priloga ni bila kršena s tem, ko je v 10. člen povzela določbo 5.a člena ZPDJVZ, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v kolektivnem delovnem sporu opr. št. I Kd 395/99. Izpodbijana sodba se ne opredeli do dejstva, da ZPDJVZ delavcev, ki so zaposleni za določen čas na podlagi 6. odstavka 109. člena ZOFVI in za katere se dejansko uporablja določba 14. člena ZPDJVZ, ne more primerjati z delavci, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela po 146. členu ZOFVI. Delavcev, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, delodajalec ni smel zaposliti za nedoločen čas, prav tako niso mogli pristopati k strokovnemu izpitu niti napredovati v plačilne razrede niti v nazive. Novi ZOFVI režima za zaposlovanje delavcev z neustrezno izobrazbo ni spreminjal. Tudi sedaj se v vzgoji in izobraževanju lahko zaposluje kandidate za neustrezno izobrazbo samo za določen čas pod pogoji iz 6. odstavka 109. člena ZOFVI. Dejstvo je, da se 14. člen ZPDJVZ uporablja izključno za navedene strokovne delavce, ki ne izpolnjujejo pogojev za delo in jim neodvisno od delovne dobe pripada 90 % osnovne plače za delovno mesto.

Pritožbi se ne strinjata z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o možnosti napredovanja delavcev z neustrezno izobrazbo, saj 2. odstavek Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.) izrecno določa, da na delovnem mestu lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki ima zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto, na katerem je zaposlen. Res je, da so delavci, ki lahko delo opravljajo naprej po 146. členu ZOFVI, posebna kategorija delavcev, vendar je logično in sistematično nemogoče, da bi ti delavci šteli za napredovanje kot delavci, ki imajo zahtevano strokovno izobrazbo, za izračun plače pa kot delavci, ki nimajo zahtevane strokovne izobrazbe, zato zanje ni mogoče uporabiti za obračun plače določbe 14. člena ZPDJVZ.

Po stališču tožene stranke je bil neutemeljeno zavrnjen tudi pobotni ugovor, in sicer na podlagi zmotnega stališča, da je o napredovanjih tožeče stranke tožena stranka že odločila z dokončnimi odločbami, zaradi česar se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da tožeča stranka do napredovanj ni upravičena. V konkretnem primeru se presoja pravilnost višine izplačila plače delavcu glede na zakonske norme, ki jih je potrebno presojati celokupno. Če bi šla tožeči stranki višina plače po 2. odstavku 14. člena ZPDJVZ kot delavcu, ki nima ustrezne strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega je razporejen, tožeča stranka ne bi imela pravice do napredovanja v nazive oz. plačilne razrede, saj je pogoj za napredovanje ustrezna strokovna izobrazba. Delavki bi po tej določbi morala biti izplačana plača le po osnovni plači in ne po morebitnih napredovanjih, vendar je tožeča stranka z vsemi napredovanji pridobila višji količnik za osnovno plačo, kot bi ga imela ob upoštevanju 14. člena ZPDJVZ, ki ji takšna napredovanja onemogoča. V spornem obdobju je prejela več kot jji je v skladu z zakonom pripadalo, zato je bila neupravičeno obogatena vsaj za znesek, ki ga v pobot uveljavlja tožena stranka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo ob pravilnem upoštevanju določb 5.a in 14. člena ZPDJVZ. Navaja, da sta od uveljavitve ZOFVI dalje, torej od 15. 3. 1996 dalje, v sistemu vzgoje in izobraževanja kot neustrezni zaposleni dve skupini delavcev, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe in sicer zaposleni za določen čas po 6. odstavku 109. člena ZOFVI ter zaposleni za neodločen čas po 1. odstavku 146. člena ZOFVI. Nobenega razloga ni, da se obema skupinama ne bi obračunavale plače po določbi 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Od 15. 3. 1996 za strokovne delavce, zaposlene po 1. odstavku 146. člena ZOFVI, obračunavanje plač po 1. odstavku 5.a člena ZPDJVZ ni ustrezno, saj niso več razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana višja ali visoka izobrazba, temveč so razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana izključno visoka izobrazba. 5.a člen ZPDJVZ pa je tudi pred uveljavitvijo ZOFVI za te zaposlene veljal pogojno, in sicer le v primeru, če je bil ta način obračunavanja plače za njih ugodnejši. Tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja iz razloga, ker ji plača ni bila določena in izplačana skladno z zakonskimi določbami, ki veljajo zanjo in druge zaposlene z enakimi dejanskimi okoliščinami, o čemer je ne nazadnje že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbi očitata in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02).

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike med plačami, izplačanimi na podlagi dokončnih in pravnomočnih sklepov o določitvi plač, izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji), in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Tožnica je namreč prejemala plačo v višini 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem je delala, namesto 90 %, kar je po njenem stališču pravilno. Tako mesečno prikrajšanje v višini 5 % vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena že pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96), da je diplomirala na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru in dobila naziv predmetna učiteljica za geografijo in zgodovino in da je opravila strokovni izpit za učitelja predmetnega pouka v osnovnih šolah. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 29. 3. 1982 dalje in je izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi določbe 146. člena ZOFVI. V celotnem vtoževanem obdobju je prejemala plačo ob upoštevanju 5.a člena ZPDJVZ, kar pomeni 85 % osnovne plače, določene za enako delovno mesto z visoko izobrazbo. Tožnici je bil podeljen naziv mentor, redno je napredovala v plačilne razrede, zoper odločbe pa ni ugovarjala in ni zahtevala varstva pravic pri toženi stranki, zato so odločbe o napredovanju postale dokončne in pravnomočne. Vsa navedena dejstva so bila med strankama nesporna.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejela izplačane plače v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in so veljali v spornem obdobju. Iz odločb o razvrstitvi v plačilni razred, ki se nahajajo v prilogah B spisa, izhaja, da so vse vsebovale pravni pouk in imele v preambuli določeno, da so izdane na podlagi Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno - izobraževalnih zavodih in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. V pravnem pouku je bilo določeno, da lahko delavec zoper odločbe ugovarja v 15 dneh od vročitve pri svetu zavoda. Pred 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je bilo varstvo pravic delavcev urejeno v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ta je v 80. členu določal, da ima delavec pravico pred pristojnim organom v organizaciji oz. delodajalcu vložiti ugovora zoper sklepe, ki jih organi delodajalca sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Ugovor je lahko vložil v 15 dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu je ZTPDR določal, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, če je šlo za denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo ZDR, ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravice delavca pri delodajalcu in sodno varstvo. Po 1. odstavku tega člena ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz. svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi delavca, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003), s katerim je bil spremenjen 48. čl. ZOFVI, to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oz. šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oz. šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30 dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oz. spremenjenem 48. členu ZOFVI.

Glede na navedene zakonske določbe bi morala tožnica zoper odločbe o razvrstitvi v plačilni razred, s katerimi so ji bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovor na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovorom ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico vložiti tožbo na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Zahtevati bi morala spremembo odločb v delu, v katerem je bil določen osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5.a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti in šele na podlagi spremembe odločbe bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila plače. V odločbah o določitvi osnovne plače je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5.a člena ZPDJVZ in tarifnega dela kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in sicer so bili nekateri določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5.a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku kot na osnovni koeficient. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za čisti denarni zahtevek, ker tožnica s tožbo uveljavlja razliko v plači, do katere je upravičena na podlagi zakona, da niso pomembne eventualne individualne odločbe ter akti, ki bi določali manj pravic kot jih določa zakon ter da je dopustno neposredno sodno varstvo, ker je tožnica zaradi nepravilno uporabljene zakonske določbe o znižanju plače oblikovala denarni zahtevek. Zahteva razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen člen zakona. Plača se tožnici ni izplačevala direktno na podlagi zakona, ampak na podlagi odločb, v katerih so bili poleg osnovnega količnika upoštevani tudi ostali elementi plače, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi. Te odločbe so dokončne, saj jih tožnica ni izpodbijala, zato je nanje vezano tudi sodišče pri svoji odločitvi. Ker je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plače, izračunane na podlagi koeficientov, določenih v odločbah tožene stranke o določitvi osnovne plače, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je namreč prejela izplačano vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih odločb o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient (z napredovanji) in vse dodatke, tako da je bila plača izračunana na podlagi skupnega koeficienta. Tožena stranka je tožnici izplačevala plačo, ki je bila pravilno obračunana na podlagi dokončnih odločb o določitvi plače. Mimo dokončnih odločb pa tožnica ne more uspešno za čas njihove veljavnosti zahtevati izplačil na drugi pravni podlagi, saj odločb ni izpodbijala oz. ni ugovarjala določitvi plače in razvrstitvi v plačilni razred v skladu s pravnim poukom, pa tudi kasneje ni zahtevala odprave kršitve pravic oz. spremembe količnikov za določitev plače. Na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo zlasti na vprašanje, ali je za izračun plače v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbe 5.a člena ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno (1. odstavek 360. člena ZPP). Sodišče ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini, ker so v obravnavani zadevi odločbe o določitvi plače dokončne in pravnomočne.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bilo potrebno razveljaviti odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora v 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Pobotni ugovor tožene stranke je bil namreč le eventualen, podan za primer, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Ker ob takšni odločitvi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost pobotnega ugovora, niso odločilnega pomena, jih pritožbeno sodišče ni presojalo, saj je pritožbi v tem delu ugodilo iz drugega razloga.

Ker se je glede na zgornjo odločitev spremenil tudi uspeh v postopku, saj tožnica s svojo tožbo ni uspela, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o stroških je upoštevalo določbo 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03), ki se na podlagi 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nasl.) uporablja tudi pri zastopanju Državnega pravobranilstva. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške toženi stranki in stranskemu intervenientu po predloženem stroškovniku. Toženi stranki je kot potrebne priznalo stroške odgovora na tožbo – 300 točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo - 300 točk, za pripravljalne vloge 3 x 225 točk, za pristop prvi narok za glavno obravnavo 300 točk ter za zastopanje na dveh narokih 2x150 točk, za odsotnost iz pisarne ter urnino pa 300 ter 100 točk, kar skupaj z 2 % za materialne stroške in 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 1.109,62 EUR. Kot potrebne stroške je sodišče stranskemu intervenientu priznalo stroške za sestavo pripravljalne vloge v višini 225 točk, stroške za pristop na prvi narok za glavno obravnavo – 300 točk, za zastopanje na dveh obravnavah 2 x 150 točk ter za trajanje naroka 100 točk, povečano za 2 % iz naslova materialnih stroškov. Tako priznani stroški stranskega intervenienta, ki mu jih je dolžna povrniti tožnica, znašajo skupaj 433,07 EUR (po vrednosti točke 0,459 EUR).

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o priglašenih pritožbenih stroških. Glede na uspeh s pritožbo je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške. Stroški za sestavo pritožbe tožene stranke znašajo 375 točk, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve, to je skupaj 210,68 EUR, potrebni stroški stranskega intervenienta, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka, pa predstavljajo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % administrativnih stroškov, tako da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške v višini 175,56 EUR.

Pritožbeno sodišče je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo na podlagi določbe 4. točke 358 člena ZPP, za odločitev o stroških postopka pa je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.

O predlogu stranskega intervenienta za dopustitev revizije pritožbeno sodišče ni odločilo, saj mora skladno s 367.b členom ZPP stranka predlog za dopustitev revizije podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje pri vrhovnem sodišču, ki o predlogu tudi odloči (2. odstavek 367.a člena ZPP).