Jedro

Tožnik kot mejaš in lastnik zemljišča, po katerem poteka dostopna pot do spornega objekta, pravnega interesa za udeležbo v tem upravnem postopku ne izkazuje, saj se v skladu z določbo 197. člena ZGO-1 v tem postopku ne preverja, ali objekt, za katerega se zahteva izdaja potrdila, izpolnjuje pogoje, ki so predpisani za izdajo gradbenega dovoljenja. Prav tako tožnik ne izkazuje pravnega interesa s trditvijo, da naj bi bil predmetni objekt deloma postavljen na njegovi parceli. Tudi ta trditev se namreč ne nanaša na nobeno od zakonsko predpisanih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v obravnavanem upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje položaja stranke v postopku izdaje potrdila, da ima gospodarski objekt (garaža in drvarnica) na ..., na zemljišču parc. št. 165/2.S, k.o. ..., last A.A., (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, 14/05–popr. in 126/07; v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi odločbe navaja, da je v obravnavanem postopku upravni organ omejen na ugotavljanje dejstev iz 197. člena ZGO-1, zato je stranka v tem postopku samo vlagatelj zahteve za izdajo potrdila oziroma lastnik objekta. Tožnik kot lastnik sosednjih zemljišč in zemljišč, po katerih poteka dostopna pot do objekta v konkretnem postopku ne more uveljavljati svojih pravnih koristi, zato ni izkazan njegov pravni interes za udeležbo v postopku.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na 4. odstavek 197. člena ZGO-1, v skladu s katerim se potrdilo izda na zahtevo lastnika objekta, in na 2. odstavek 96. člena ZGO-1, ki določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor. Ker tožnik ni lastnik objekta, ne more biti stranka v konkretnem upravnem postopku. V nadaljevanju je drugostopenjski organ zavrnil tožnikove navedbe, da je predmetni objekt deloma postavljen tudi na njegovi parceli, saj je na podlagi katastrskih podatkov iz javnih evidenc ugotovil, da se objekt v celoti nahaja na zemljišču parc. št. 165/2S k.o. ..., ki je v lasti prizadete stranke.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ponavlja pritožbene navedbe, da se sporni objekt deloma nahaja na njegovem zemljišču. V dokaz svojih navedb je k pritožbi predložil več izpisov iz PISO in predlagal postavitev izvedenca geodetske stroke. Navaja še, da drugostopenjski upravni organ ni pojasnil, v katere javne podatke je vpogledal, tožnik pa se o navedenih ugotovitvah tudi ni mogel izjaviti, zato je podana kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08 in 8/10; v nadaljevanju ZUP). Prav tako bi toženka morala izvesti ustno obravnavo. V nadaljevanju navaja, da določbe 197. člena ZGO-1 ne izključujejo, da se tožnik postopka udeležuje kot stranski udeleženec, njegov pravni interes pa je izkazan s potekom dostopne poti po njegovem zemljišču ter z gradnjo spornega objekta čez mejo in v nasprotju s predpisi glede postavitve žlebov, zaradi česar je treba žleb pri vožnji s tovornjaki dvigati. Glede na navedeno predlaga, da upravno sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženki in stranki z interesom (19. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10; dalje ZUS-1). Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi tožnik moral biti udeležen v postopku izdaje potrdila o uporabnem dovoljenju po 197. členu ZGO-1. Toženka mu v upravnem postopku lastnosti stranke ni priznala, ker ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku.

Sodišče najprej poudarja, da je namen postopka za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 197. člena ZGO-1, in sicer, ali so stavba in poslovni prostori v njej, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, bili zgrajeni pred 31. decembrom 1967, ali se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila, in ali so zemljišča, na katerih je stavba zgrajena, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. V tem postopku upravni organ na zahtevo lastnika objekta ob izpolnjenih zgoraj naštetih pogojih izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu (4. odstavek istega člena). Iz navedenih določb ne izhaja, da izdaja tega potrdila sama po sebi predstavlja poseganje v kakršnekoli pravice ali pravne koristi drugih oseb. Druge osebe torej v postopku izdaje potrdila o uporabnem dovoljenju praviloma ne morejo sodelovati, razen če zatrjujejo in tudi izkažejo, da se z izdajo navedenega potrdila posega v njihove pravice oz. pravne koristi.

Po 2. odstavku 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik se tako lahko udeležuje postopka kot stranski udeleženec zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, in le tak pravni interes je pravno relevanten, da se osebi prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku, konkretno v postopku izdaje potrdila o uporabnem dovoljenju. Tožnik torej zahteve za udeležbo v postopku ne more opirati zgolj na svojih dejanskih koristih, ki nimajo opore v zakonih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodba opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008) in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodba opr. št. X Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005).

Sodišče se strinja s toženkinim zaključkom, da tožnik kot mejaš in lastnik zemljišča, po katerem poteka dostopna pot do spornega objekta, pravnega interesa za udeležbo v tem upravnem postopku ne izkazuje. Kot je pojasnil že prvostopenjski upravni organ, se v skladu z določbo 197. člena ZGO-1 v tem postopku ne preverja, ali objekt, za katerega se zahteva izdaja potrdila, izpolnjuje pogoje, ki so predpisani za izdajo gradbenega dovoljenja, zato tožnik z navedbami o poteku dostopne poti in namestitvi žlebov v tem postopku ne more uspeti.

Prav tako tožnik s trditvijo, da naj bi bil predmetni objekt deloma postavljen na njegovi parceli, ne izkazuje pravnega interesa, na podlagi katerega bi mu šla pravica do udeležbe v postopku. Tudi ta trditev se namreč ne nanaša na nobeno od zgoraj navedenih, zakonsko predpisanih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v obravnavanem upravnem postopku. Kot je bilo že obrazloženo, iz zakonske ureditve izhaja, da izdaja potrdila o uporabnem dovoljenju sama po sebi v ničemer ne posega v katero od pravic ali pravnih koristi drugih oseb, torej tudi tožnika, še posebej pa izdaja tega potrdila ne more vplivati na lastninskopravna razmerja. Morebitnih lastninskopravnih posledic svoje trditve, ki bi lahko pripeljala do njegove udeležbe v postopku na podlagi 4. odstavka 197. člena ZGO-1 pa tožnik niti ne zatrjuje. Glede na navedeno so neutemeljene tudi nadaljnje tožbene navedbe v zvezi s to trditvijo, pa tudi zatrjevane procesne kršitve toženke, saj kot je že zgoraj obrazloženo, morebitni obstoj te okoliščine za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju ni relevanten.

Sodišče zato pritrjuje toženkinemu stališču, da tožnik ni upravičen do udeležbe v tem postopku, saj v obravnavanem primeru ni izkazal, da bi bil zaradi izdaje potrdila o uporabnem dovoljenju za predmetni objekt kakorkoli prizadet v svojih pravicah oz. pravnih koristih. Prav tako toženka v obravnavanem postopku ni bila dolžna opraviti ustne obravnave, saj ta po 3. odstavku 142. člena ZUP v postopku odločanja o vstopu stranke v postopek ni obvezna. Tožnik pa ob tem tudi ne navaja, v čem bi lahko oprava ustne obravnave vplivala na odločitev toženke.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.