Jedro

Tožnika niti v upravnem postopku niti v tožbi ne navajata nobenih konkretnih ugovorov, s katerimi bi izpodbijala ugotovljena dejstva, na katerih temelji izrečeni inšpekcijski ukrep. Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da tožnika za stanovanjski objekt, za katerega je nedvomno treba pridobiti gradbeno dovoljenje, slednjega nista pridobila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo št. 06122-1245/2009/7 z dne 11. 6. 2009 je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta, zgrajenega ob SZ fasadi starega kamnitega objekta ..., maksimalnih tlorisnih dimenzij 11,00 m x 9,95 m, etažnosti P+1, z zunanjimi stopnicami skupne dolžine 4,30 m x 1,20 m širine in balkonom dimenzij 10,00 m x 1,20 m, vse na zemljišču s parc. št. 2067 in 2068, obe k.o. ..., v 2. točki izreka, da morata inšpekcijska zavezanca v 90 dneh po prejemu te odločbe odstraniti stanovanjski objekt zgrajen ob SZ fasadi starega kamnitega objekta ..., maksimalnih tlorisnih dimenzij 11,00 m x 9,95 m, etažnosti P+1, z zunanjimi stopnicami skupne dolžine 4,30 m x 1,20 m širine in balkonom dimenzij 10,00 m x 1,20 m, vse na zemljišču s parc. št. 2067 in 2068, obe k.o. ..., vključno s temelji ter vzpostaviti prejšnje stanje, v 3. točki izreka, da se zavezanca opozori, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, v 4. točki, da za nelegalno gradnjo veljajo tam naštete prepovedi iz 158. člena ZGO-1, v 5. točki, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep ter v 6. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Drugostopni organ je z odločbo št. 0612-233/2009-2-BM z dne 7. 9. 2009, pritožbo tožnikov zavrnil in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo.

V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je gradbeni inšpektor na podlagi inšpekcijskega ogleda na zemljišču s parc. št. 2067 in 2068 dne 2. 6. 2009 ugotovil, da se na tem zemljišču nahaja objekt zgoraj navedenih dimenzij, opravil pa je tudi zaslišanje tožnice A.A., iz katerega je razvidno, da naj bi bilo za to gradnjo izdano gradbeno dovoljenje, ki pa se ga ni našlo, tožnica pa je tudi pojasnila, da je naročila novo parcelacijo glede na napačno vrisano parc. št. 2067 v katastru. Inšpektor je 4. 6. 2009 opravil vpogled v podatke o nepremičninah na spletni strani GURS in ugotovil, da v odločbi obravnavani objekt ne leži le na zemljišču s parc. št. 2067, temveč tudi na parc. št. 2068, ki je v lasti RS. Ob pregledu spisa pri Upravni enoti Izola 8. 6. 2009 pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo dne 14. 4. 1981 izdano investitorju B.B. potrdilo za priglasitev manjših gradbenih del pri adaptaciji stanovanjske hiše ..., na zemljišču s parc. št. 2067 (na zemljišču s parc. št. 2067, k.o. ...). V potrdilu so investitorju dovoljena dela po predloženem obračunu in pogoj, da ne sme spreminjati gabaritov obstoječega objekta. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da se nanaša na stari kamniti objekt ..., grajen na zemljišču s parc. št. 2067, ki ni predmet te odločbe. Inšpektor je glede na povzete ugotovitve kot zavezanca določil tožnika, ki bi morala za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, saj gre za gradnjo novega objekta na podlagi 7.1 točke 1. odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker gre za nelegalno gradnjo (12.1.točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1), je zato glede določbo 152. člena ZGO-1 prvostopni organ odredil navedeni ukrep, opozoril zavezanca na opravo izvršbe, izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1 ter odločil o stroških postopka.

Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da bi se tožnika morala in mogla zavedati, da izdano potrdilo ne zadošča za izvedbo nove gradnje zraven obstoječe stare stanovanjske hiše, pa sta kljub temu izvršila nezakonito gradnjo. Ne glede na morebitno odstopanje glede mer stopnic je prvostopni organ v izrek prvostopne odločbe navedel "maksimalne izmere", kar pomeni, da so lahko tudi manjša odstopanja – kar pa ne spremeni dejstva, da tožnika natančno vesta, katere stopnice morata odstraniti.

Tožnika sta v tožbi navedla, da je bila adaptacija objekta zaključena že v letu 1985, zato je 1. točka izreka popolnoma neutemeljena. Tožnika sta pridobila lastninsko pravico na tej parceli s kupoprodajno pogodbo med Občino Izola in drugotožnikom z dne 6. 2. 1981, pri čemer je bil 15. 4. 1981 sklenjen aneks k tej pogodbi, s katerim se je kot kupec vpisala tudi prvotožnica. Iz izpiska iz zemljiške knjige je razvidno, da je parc. št. 2067 označena kot dvorišče v velikosti 168 m2 ter da je na tem zemljišču stavba v velikosti 123 m2, vknjižba lastninske pravice pa je bila opravljena na podlagi zgoraj citirane pogodbe. Iz zapisnika z dne 17. 6. 2009 je jasno razvidno, da sta tožnika v letu 1981 dala predlog in prejela potrdilo, s katerim je drugotožnik kot investitor priglasil gradbena dela pri adaptaciji stanovanjske hiše ..., na parc. št. 2067, k.o. .... Po pridobitvi potrdila je začel z adaptacijo, ki se je izvajala skladno s prejetim potrdilom. Prav tako se je pozanimal, ali potrebuje še kakšno dovoljenje glede na priglašeno sanacijo, pri tem pa je kot prava neuka stranka dobil zagotovilo, da je izdano potrdilo z dne 14. 4. 1981 zadostno, saj je bilo izdano na podlagi 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list, št. 42/73) in 7. člena Odloka o prostorskih posegih, za katero je potrebno lokacijsko dovoljenje ter o pomožnih in drugih objektih, za katere je obvezna priglasitev (Uradni list, št. 14/80). Objekt je bil torej adaptiran skladno s takrat veljavnimi prostorskimi akti in zakonodajo ter vsemi potrebnimi dovoljenji. Tožnika sta prepričana, da se je manjkajoča dokumentacija nahajala pri upravnem organu, o čemer sta obvestila prvostopni organ, saj v nasprotnem primeru ne bi mogla pridobiti potrdila in nadaljnjih dovoljenj. Glede na dejstvo, da ima spis, ki vsebuje del dokumentacije in se nahaja v arhivih upravne enote, oznako "1", je jasno, da obstaja tudi dodatni spis ali več. Inšpektor tako ni mogel pregledati dokumentacije, saj je v arhivih ni. Prav tako ni preveril, kakšno je bilo stanje pred izdajo potrdila in po njegovi izdaji. V tehničnem poročilu adaptacije je jasno navedeno, da ima objekt tudi klet, česar inšpektor v postopku sploh ni opisal. To pomeni, da inšpektor ni obravnaval celotnega objekta. Iz tlorisnih dimenzij objekta pa je razvidno, da se ujemajo s skico, ki je bila v postopku izdaje potrdila priložena. Dejstvo je, da sta tožnika za vsa dela imela potrebna dovoljenja, dokumentacija pa se je zaradi večkratne selitve državnih organov izgubila. Taka napaka pa ne more iti v škodo tožnikov. Tudi če bi bilo ponovno ugotovljeno, da gre v primeru za nedovoljeno gradnjo, bi bila takšna ugotovitev in zahteva za odstranitev objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja popolnoma nezakonita, saj je bil objekt zgrajen že pred 31. 12. 1967, bil je v uporabi, njegova namembnost se ni spremenila, kar je evidentirano tudi v zemljiškem katastru, in se šteje, da ima objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje. Objekt je bil skladno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor leta 1993 ustrezno evidentiran, kar je tudi razvidno iz dokumentacije. V postopku odločanja pa je tudi še vedno zakoličba meje med parc. št. 2067 in 2068, saj je pred nastalo napako pri meritvah sporni del parcele pripadal tožnikoma. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče dopusti in izvede vse tam navedene predlagane dokaze, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, toženki pa naloži povrnitev tam določenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi, podani v izpodbijani odločbi, in v izogib ponavljanju ne navaja že navedenih razlogov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08- odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Predmet tega spora je inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, 126/07). Po tej določbi pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V skladu z 12.1.točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je torej vprašanje le, ali je poseg v prostor, ki sta ga izvedla tožnika kot investitorja in je naveden v izreku dokončne prvostopne odločbe, nelegalna gradnja.

Sodišče ugotavlja, da tožnika niti v upravnem postopku niti v tožbi ne navajata nobenih konkretnih ugovorov, s katerimi bi izpodbijala ugotovljena dejstva, na katerih temelji izrečeni inšpekcijski ukrep. Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da tožnika za stanovanjski objekt, zgrajen ob SZ fasadi starega kamnitega objekta ..., maksimalnih tlorisnih dimenzij 11,00 m x 9,95 m, etažnosti P+1, z zunanjimi stopnicami skupne dolžine 4,30 m x 1,20 m širine in balkonom dimenzij 10,00 m x 1,20 m, na zemljišču s parc. št. 2067 in 2068, k.o. ..., za katerega je nedvomno treba pridobiti gradbeno dovoljenje, slednjega nista pridobila. Tožnika sicer ugovarjata, da je 1. točka izreka zaradi že končane gradnje v letu 1985 nepotrebna, vendar pa glede na to, da gradbenega dovoljenja tožnika za sporno gradnjo nimata, tudi ni jasno, ali je gradnja res končana, zaradi česar je prvostopni organ pravilno v skladu z zgoraj citirano določbo 152. člena ZGO-1 odredil ustavitev gradnje.

Tožbena navedba, da je bila gradnja spornega objekta izvedena v skladu s potrdilom Skupščine občine Izola, Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja, št. 351-50/81-4/P-81/17 z dne 14. 4. 1981, je tako neutemeljena, saj se izdano potrdilo nanaša na staro stanovanjsko hišo ... na parc. št. 2067, k.o. ..., oziroma njeno adaptacijo, ne pa na sporni objekt, pri čemer tudi niso pomembna morebitna tlorisna ujemanja s k potrdilu priloženo skico. Na pravilnost in zakonitost odločitve tudi ne more vplivati odsotnost opisa kleti objekta v izreku izpodbijane odločbe, saj je glede na določnost izreka popolnoma jasno, za kateri objekt gre in kje se ta objekt nahaja. Tožnika se zato tudi ne moreta z uspehom sklicevati na nerešeno vprašanje poteka meje med parc. št. 2067 in 2068, saj to ni stvar obravnavanega inšpekcijskega postopka, temveč ustreznega upravnega (katastrskega) oziroma sodnega postopka. Lokacije spornega objekta pa tožnika niti ne izpodbijata. Tožbene trditve o že zgrajenem objektu pred letom 1967 in posledično fikciji ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo ter evidentiranju objekta v letu 1993 niso z ničemer izkazane in jih sodišče zato ne upošteva.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, organ pa tudi s svojim postopanjem ni pravil postopka, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o tožbi vsebuje tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov.