Jedro

Pri ugotavljanju prispevka ene in druge stranke za nastanek nesreče ne zadošča, če sodišče ugotovi kakšna in katera protipravna ravnanja so udeleženci v prometu storili, marveč mora raziskati tudi vzročno zvezo med temi in nastalo posledico.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca odgovorna tožniku za 10% škode, ki mu je nastala ob prometni nesreči dne 27.7.1991. Proti sodbi se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencema naloži odgovornost za plačilo 90 % nastale škode, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja s tem, da naj bi sodišče celotno oceno dejanskega stanja oprlo na pričevanje M. S., ki naj bi dejal, "da je videl nesrečo in trčenje v cevi, za katere pa potem pove, da ne ve ali je bil na ceveh pritrjen varnostni trikotnik, saj zadaj za tovornjak ni videl". Pritožnik iz navedenega sklepa, da priča nad nesrečo ni imela zanesljivega pregleda. Sodišče naj bi nadalje pričanje podkrepilo z izvedenskima mnenjema izvedencev V. in Č., čeravno sta oba ocenjevala dejansko stanje le na podlagi policijskih in sodnih zapisnikov. Po drugi strani pa naj sodišče ne bi pojasnilo, zakaj zavrača mnenje izvedenca K., ki je bil na dan nesreče prisoten na kraju nesreče. Pritožnik tudi dvomi, da naj bi bil varnostni trikotnih resnično na ceveh. Ni namreč razložljivo, zakaj bi trikotnik ob nesreči na ceveh ostal, nato pa po osmih metrih padel na tla. Le tak zaključek namreč je mogoč, upoštevaje dejansko ugotovitev, da je bil trikotnih ob ustavitvi tovornjaka pod prvimi dvemi kolesi. Pritožnik se ne strinja s težo posameznih kršitev ZTVCP, ki so jo te imele kot vzroki za nesrečo. Sodišče naj bi po pritožnikovem neutemeljeno zmanjševalo pomen dejstva, da cevi na tovornjaku niso bile označene s predpisanim znamenjem. Dalje navaja, da tudi, če bi tožnik peljal s tolikšno hitrostjo, kot ugotavlja sodišče, bi do nesreče ne prišlo, če toženec ne bi naložil predolgih cevi.

Zoper sodbo pa se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožujeta tudi toženca ter sodišču predlagata, naj sodišče sodbo spremeni tako, da bo tožnik v celoti odgovoren za natalo škodo, ali pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnika navajata, da ni z gotovostjo ugotovljeno, če so cevi res segale preko tovornjaka dlje, kot dovoljuje ZTVCP. Ne glede na to, pa je tudi to le prekršek, ki pa nikakor ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sicer pa se pritožnika z razlogi prve sodbe strinjata ter dodajata le še to, da tožnikovim navedbam o tem, kako se je pripetila nesreča, ne gre verjeti oziroma so te dvomljive, saj iz ekspertize dr. Č. izhaja, da je bil tožnik amnestičen.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbi imata prav, ko vsebinsko napadata sodbo v delu, ki se nanaša na vzročno zvezo. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da ravnanja tožnika in drugotoženca predstavlajjo prekršek. To, da je tožnik pripeljal v križišče s preveliko hitrostjo, predstavlja kršitev določila, da mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram v križišču (51/1 čl Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP), medtem ko je drugotoženec prekršil določilo drugega odstavka 127.člena istega zakona, ker so cevi, ki jih je imel naložene na tovornjaku, segale preko zadka vozila dlje kot je dovoljeno. Drugotoženec pa naj bi prekršil tudi 5. odstavek 127.člena, ker tovora ni označil na prepisan način. Storjen prekršek pa sam po sebi še ne pomeni, da je to tudi vzrok nesreče in nastale škode. Na tem mestu pa prvemu sodišču umanjka razlogov ter sodbe v delu o vzročni zvezi ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik vozil s preveliko hitrostjo, zaradi česar naj bi spregledal cevi in se v njih zadel ter da vse to napotuje na to, da je za nesrečo pretežno kriv sam. Navedeno so razlogi, ki govore o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem samega oškodovanca in nastalo škodo. Ker pa gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje deljene odgovornosti, bi moralo prvo sodišče ugotoviti tudi vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem drugotoženca in nastalo škodo. Šele potem bo namreč mogoče primerjati težo prispevka ene in druge stranke ter odločiti o deležu odgovornosti enega in drugega. Ker razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima ter je zato ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 13.točki 2.odstavka 354.člena ZPP/77 (pravila tega zakona je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (1. odstavek 369.člena ZPP/77) ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče odgovarja še na siceršnjo grajo dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pomankljivosti v obravnavani zadevi izključno v tem, česar sodišče ni, ne pa tudi v tem, kar je storilo. Kar se tiče nesprejetja izvedenskega mnenja izvedenca K., je treba pritožniku odgovoriti dvoje. Prvič, izvedenec ni bil angažiran v tem postopku ter mnenja ni izdelal za potrebe pravdnega postopka. Bolj kot to, pa je razlog za njegovo neupoštevanje v tem, ker mu izvedensko mnenje izvedenca Varška povsem nasprotuje. V tej procesni situaciji je prvo sodišče naredilo edino prav, ko je izvedlo dokaz še s tretjim izvedencem ter s pomočjo njegovih strokovnih zaključkov ugotovilo dejansko stanje. Kar pa se tiče izpovedbe priče M. S. pa pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je ta dokaz sodišče presojalo ne le samega zase, marveč tudi skupaj z ostalimi dokazi ter šele nato ugotovilo relevantna dejstva.

V ponovljenem postopku naj sodišče poleg dejstev, ki predstavljajo protipravno ravnanje udeležencev prometne nesreče, ugotovi še, ali ta dejstva predstavljajo vzrok nesreče oziroma v kolikšni meri so k nesreči prispevala. Ob tem je potrebno dodati še to, da pritožba tožeče stranke navaja, da naj bi drugotoženec cevi ne označil niti z varnostnim trikotnikom. Prvo sodišče naj dokončno razčisti tudi to vprašanje. Ob tem velja poudariti, da ni pomembno le to, ali je trikotnik na ceveh bil ali ne, marveč tudi to, kje je bil nameščen in kako se ga je videlo. Navedeno ja namreč odločilnega pomena pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo določila ZTVCP, ki nalaga, da mora biti tovor, ki sega več kot meter preko zadnjega dela vozila, označen na predpisan način (glej 5. odstavek 127. člena ZTVCP), kar nedvomno ni bil.