Jedro

ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve, in sicer se vročitev šteje za opravljeno, če priporočena poštna pošiljka s povratnico ni prevzeta, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Ker tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka 8. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tožba, ki jo je tožnik vložil 14. 5. 2014, je prepozna, ker jo je tožnik vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje jo je zato na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (točka I izreka sklepa) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila tožba vložena prepozno. Tožnik je prepričan, da je bila v obravnavanem primeru podana zloraba fikcije vročitve, saj je tožena stranka kljub temu, da je vedela, da se tožnik nahaja doma v Srbiji, redno odpoved poslala na naslov A. ulica 13, B.. Tožnika o tem ni pravočasno obvestila, čeprav je imela njegovo telefonsko številko. Pred to pošiljko na ta naslov tožniku ni pošiljala poštnih pošiljk. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da je tožba pravočasna. Iz kopije kuverte in povratnice izhaja, da vročitev priporočene pošiljke ni bila uspešna, saj se je vrnila toženki z oznako „ni dvignil“. Razlog za to je bil, po stališču pritožbe, v tem, da tožnik na naslovu A. ulica 13, B. dejansko ni živel, ampak je imel ta naslov prijavljen zgolj formalno. Tako je tožnik šele dne 28. 4. 2014, ko je v kadrovski službi prejel v roke izvod redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izvedel za kršitev svojih pravic in je bila zato tožba dne 14. 5. 2014 skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 vložena pravočasno. Iz tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče C.C. izhaja, da se je tožnik v kritičnem obdobju nahajal v Republiki Srbiji, ker je bil poslan na čakanje na delo in da je komunikacija med njim glede vprašanja dela potekalo po telefonu. Po telefonu je C.C. tožnika tudi obvestil o odpovedi in naročil, da pride takoj v Slovenijo prevzet dokumentacijo. Sodišče bi glede na navedene dejanske okoliščine v obravnavanem primeru moralo šteti, da je rok za sodno varstvo začel teči dne, ko se je tožnik dejansko seznanil s kršitvijo pravic in zvedel, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, to je 28. 4. 2014. Odločitev sodišča je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter storitve bistvene kršitve določb 8. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP (nevestna in neskrbna presoja dokazov je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe). Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, kdaj je tožnik dejansko zvedel za kršitve in v zvezi s tem do izpovedbe tožnika in listinskih dokazov. V dokazni sklep sploh ni povzelo listine - D. z dne 11. 9. 2014, iz katere je razvidno, da tožnik na naslovu A. ulica 13, B. v času trajanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 1. 9. 2011 do 28. 4. 2014, ni nikoli prenočeval. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da odloči, da je tožba vložena pravočasno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 21. 3. 2014 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter da je odpoved tožniku poslala na naslov stalnega prebivališča - A. ulica 13, B., kot je izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 4. odstavka 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči delavcu s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, pri čemer se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od prvega poskusa vročitve. V zvezi s tem je brezpredmetno ali delodajalec ve ali ne ve kjer oziroma na katerem naslovu v času posredovanja odpovedi se delavec dejansko nahaja. ZDR-1 namreč ne vsebuje določb, ki bi delodajalcu nalagale, da delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi posreduje na naslov, na katerem se delavec dejansko nahaja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami zapisniki oziroma prepisi. Takega neskladja v sklepu ni. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi ni oprlo na kakršnokoli obvestilo tožnikovega stanodajalca, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tudi očitek, da je sodišče storilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, je neutemeljen, saj je skrbno in vestno presodilo vse dokaze in o zadevi pravilno odločilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2014 na delovnem mestu „ključavničar II na montaži“ in da je bilo v pogodbi navedeno stalno bivališče tožnika na naslovu A. ulica 13, B.; - da je tožena stranka tožniku dne 21. 3. 2014 poslala redno odpoved iz poslovnih razlogov na naslov stalnega bivališča v Sloveniji, A. ulica 13, B. s priporočeno poštno pošiljko s povratnico, ki se ji je dne 8. 4. 2014 vrnila z oznako, da je naslovnik ni dvignil; - da je tožena stranka tožnika s priporočeno pošiljko dne 11. 4. 2014 obvestila, da mu delovno razmerje preneha z 28. 4. 2014 in mu tega dne tudi nakazala odpravnino; - da je tožena stranka tožnika z 28. 4. 2014 odjavila iz predpisanih zavarovanj zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročila skladno s 4. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013); - da je tožnik tožbo vložil šele 14. 5. 2014, kar je po izteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, saj tožnik pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2014 in je bila istega dne odposlana po pošti, ni dvignil oziroma prevzel v roku za prevzem, tako da se je pošiljka 9. 4. 2014 vrnila toženi stranki, in zato se, skladno z določbo 4. odstavka 88. člena ZDR-1, šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva poskusa vročitve. Ker tožba ni bila vložena v roku 30 dni, jo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

8. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

9. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, je bil naveden naslov stalnega prebivališča A. ulica 13, B., zato mu je bila tožena stranka dolžna na ta naslov pošiljati vsa pisna obvestila, saj je tožnik o drugem stalnem prebivališču ni obvestil. Tožnik je bil v času vročitve res na čakanju na delo doma, vendar ga tožena stranka ni bila dolžna telefonsko obveščati o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je ravnala skladno z določbo 4. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), zato je bila fikcija vročitve zakonita in toženi stranki ni mogoče očitati zlorabe.

10. ZDR-1 v 88. členu bistveno drugače ureja vročanje, kot je to urejal predhodni zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), in sicer je vročanje po pravilih ZPP določeno zgolj subsidiarno. ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na določbe ZPP, temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve in sicer, da se vročitev šteje za opravljeno, če priporočena poštna pošiljka s povratnico, ni prevzeta, ko poteče 8 dan od dneva prvega poskusa vročitve. Ker tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2014 ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 8. 4. 2014 vrnjena toženi stranki se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil šele 14. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

11. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.