Jedro

Na podlagi ugotovljenih okoliščin primera upravniku (zavarovancu toženke) krivde za tožnikovo škodo ni mogoče očitati. Drži sicer, da tožnik ni mogel pričakovati, da bo nekdo na stopnice odvrgel okrogel kovinski predmet, vendar tega tudi upravnik ni mogel pričakovati in gre zato za nesrečen slučaj. Do škodnega dogodka brez dvoma ni prišlo zato, ker je zavarovanec toženke opustil namestitev svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči in tudi ne zato, ker bi moral hišnik skrbeti, da so luči prižgane.

Ker torej upravniku ni mogoče očitati opustitve namestitve svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, saj so bila svetila z možnostjo ročnega prižiganja nameščena, ni podana protipravnost ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.797,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila in zahtevek za plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 30 dni toženi stranki plačati 1.010,00 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki (toženki) naložilo, da v roku trideset dni tožeči stranki (tožniku) plača odškodnino v znesku 7.797,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.616,60 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tridesetdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo toženka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da glede na podane pritožbene razloge, ob neizkazanosti protipravnosti, neobrazloženi in neizkazani vzročni zvezi, pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico za tožnika, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Trdi, da je odločitev sodišča v celoti nepravilna in nezakonita. Tožnik ne navede, kateri od obeh zavarovancev toženke je za škodni dogodek odgovoren, sodišče prve stopnje pa samovoljno naredi sklep, da je za škodo odgovoren upravnik stavbe. Opozarja, da škoda, ki jo zavarovanec povzroči sam sebi, po sklenjenem zavarovanju ni krita, ta je krita le tretjim osebam. Odgovornost solastnikov bi obstajala, če se sodišče ne bi že uvodoma postavilo na stališče, da za škodo odgovarja upravnik. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditve, da škoda ni nastala na zatrjevani način. Poudarja, da je tožnik kot solastnik soodgovoren za skupne dele objekta, njegova odgovornost glede tega pa se zato, ker je strokovnjak na tem področju, presoja še strožje in od njega pričakuje še večjo skrbnost za zagotovitev ustreznih standardov osvetlitve. Poleg tega sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dodatnih dokazov ni izvedlo, kljub temu pa je odločilo drugače kot prvič in sicer, da je tožnik uspel dokazati, da stopnišče v času škodnega dogodka ni bilo osvetljeno in nato presodilo, da je upravnik objekta ravnal protipravno, ker je osvetljevanje zgornjega dela stopnišča prepustil naključnim interesom in torej ni zagotovil stalne osvetljenosti, ki bi ustrezala standardom osvetljenosti stopnišča na delovnem mestu. Pri tem je izhajalo iz izpovedi hišnika A. A., da njegovo področje med drugim obsega tudi osvetljevanje hodnikov in stopnišč. Po mnenju toženke pa sodišče prve stopnje ne bi smelo samo narediti zaključka, da je moral hišnik dejansko skrbeti tudi za prižiganje luči. Že iz samega dejstva, da gre za funkcijo hišnika, namreč izhaja, da je s tem mislil, da je skrbel za to, da naprave delujejo in da so torej redno vzdrževane (menjanje žarnic in podobno). Tudi, če bi se upravnik res zavezal, da bo skrbel za to, da se luči vsako jutro prižigajo, je pri tem treba poudariti, da je sprejel objekt takšen kot je, torej z osvetlitvijo brez senzorjev gibanja. Zaradi navedenega pa bi bil tudi hišnik podvržen enaki ali celo večji nevarnosti padca na stopnišču, če bi bil zadolžen za prižiganje luči. Sodišče je tudi brez kakršnekoli argumentacije zaključilo, da tožnik v primeru zadostne osvetljenosti kovinskega predmeta ne bi spregledal in pri tem povsem spregledalo ugotovitev izvedenca, da bi tožnik že ob razpoložljivi osvetljenosti, zaradi bleščanja težko videl delček na tleh, kar pomeni, da v primeru še večje osvetljenosti prišlo še do večjega odboja. Pri tem se sodišče tudi ni izreklo o ugovoru toženke, da to dejstvo prekinja vzročno zvezo, saj morebitna boljša osvetljenost ne bi v ničemer pripomogla k boljši zaznavi predmeta. Poleg tega je imel tožnik v času škodnega dogodka tudi težave z vidom. Toženka poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tehtati med možnostjo preprečitve škode s strani zavarovanca toženke in možnostjo preprečitve same poškodbe s strani tožnika. Pri tem bi moralo upoštevati vse okoliščine na tožnikovi strani in glede na to kako je ravnal zaključiti, da je sam sprejel nevarnost posledic.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da se jo zavrne. Zanika, da odgovornega subjekta ni opredelil, ta pritožbena trditev pa je tudi novota. Zatrjuje, da je iz navedb in listin razvidno, da je za njegovo škodo kriv upravnik. Ostale pritožbene trditve ocenjuje kot pavšalne. Zaključuje, da je sodišče prve stopnje skrbno in natančno obrazložilo, zakaj šteje, da so elementi civilnega delikta izkazani, in tudi zakaj tožnik za škodo ni kriv.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločalo drugič in v novem odločanju na podlagi ponovljenih dokazov tako kot prvič tožniku dosodilo 7.797,78 EUR odškodnine, kar je zahteval več, pa je zavrnilo. Glede na trditve tožnika, da zahteva izplačilo odškodnine po zavarovalni polici 000, ker je za njegovo škodo, ki jo je utrpel 8. 10. 2014, okoli 14.00 ure, pri padcu po stopnicah v poslovnem objektu, v katerem ima poslovni prostor (je etažni lastnik), ker je stopil na okrogel kovinski predmet, ki ga ni videl, ker luči niso bile prižgane, niti jih ni bilo mogoče prižgati pod stopniščem, kriv zavarovanec toženke (upravnik objekta ima v svojem imenu in na račun solastnikov objekta zavarovano civilno odgovornost), ker je opustil namestitev svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, kot je to sedaj oziroma po pravilih, kar bi omogočalo varno hojo po stopnišču, sodišče prve stopnje kot bistveno ugotavlja: - da luči v pritličju delno osvetljujejo tudi stopnišče, luči pa so vsako jutro prižgali zaposleni v baru B., ki prvi pridejo na delo; - da je luči v prvem nadstropju vklopil tisti od etažnih lastnikov poslovnih lokalov v prvem nadstropju, ki je prvi prišel na delo; - da sta za prižiganje luči služili dve stikali, eno stikalo za luči v pritličju ter drugo za luči v prvem nadstropju, vsako stikalo pa je bilo pri elektro omarici v vsaki etaži; - da je bil hišnik zadolžen tudi za osvetljevanje hodnikov in stopnišč v obsegu, da je skrbel za zamenjavo dotrajanih svetil in za delovanje svetil, prižiganje luči pa je bilo zaupano zaposlenim, ki so zjutraj prvi vstopili v stavbo; - da takšen sistem ne dopušča domneve ali trditve, da so bile luči, vsaj v prvem nadstopju, prižgane cel dan, saj jih delavci bara B. niso prižigali in je bilo prižiganje luči v prvem nadstropju bolj ali manj naključno ter odvisno od „zavzetosti“ ali občutka posameznih lastnikov v prvem nadstropju, če je bilo prižiganje luči sploh potrebno; - da enotnega sistema osvetljevanja v času škodnega dogodka pa ni bilo; - da so bile luči po škodnem dogodku zamenjane in se prižigajo na senzor.

6. Sodišče prve stopnje glede na to zaključi, da toženka ni uspela dokazati, da so bile luči v prvem nadstropju, ki so osvetljevale tudi pretežni del stopnišča, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, prižgane tudi v času tožnikovega padca. Nasprotno pa je tožnik po oceni sodišča prve stopnje dokazal, da luči niso bile prižgane, na to okoliščino pa sodišče prve stopnje sklepa na podlagi izpovedbe hišnika A. A. Ker gre za odgovornost po načelu krivde, za katero morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega delikta, sodišče prve stopnje sklene, da je krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke podana. To pa zato, ker je hišnik svojo nalogo skrbeti za razsvetljavo opustil, saj je osvetljevanje skupnih delov stavbe prepustil naključnim interesom.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je ob ponovitvi dokazov korektno in pravilno na novo naredilo, je o tem, da v času škodnega dogodka luči v prvem nadstropju niso bile prižgane, prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje tudi verjame tožniku, da je padel zato, ker je spregledal okrogel kovinski predmet na stopnicah, torej da je do škode prišlo na s strani tožnika zatrjevani način. Vendar pa s tem ni potrjena trditev, da zavarovanec toženke ni poskrbel za namestitev luči z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja, kar je očitek tožnika zavarovancu toženke – upravniku, kot poudarja tožnik. Izkazalo se namreč je, da sta stikali za prižiganje luči v vsaki etaži pri elektro omarici. Luči z možnostjo ročnega prižiganja so bile torej brez dvoma nameščene. Dejstvo je tudi, kot opozarja pritožba, da je upravnik sprejel objekt takšen kot je, torej z osvetlitvijo brez senzorjev gibanja. Prižiganje luči pa je bilo, tako kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje, v času škodnega dogodka prepuščeno tistemu, ki je prvi prišel na delo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da je padel, ko se je približno ob 14.00 uri vračal v svojo pisarno iz pritličja v prvo nadstropje, ko luči niso bile prižgane. Povsem pretirana in neživljenjska pa je pri tem zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral upravnik skrbeti, da se luči vsako jutro prižgejo in prižgane tudi ostanejo preko dneva, če je za to potreba. Tega tožnik tudi ni trdil. Gre za poslovno stavbo z več notranjimi in zunanjimi uporabniki, ki lahko luči prižigajo in tudi ugašajo, saj je bilo ugotovljeno, da se stikala v pritličju in prvem nadstropju nahajata pri elektro omaricah. Od vsakega povprečno skrbnega uporabnika stopnišča pa se pričakuje, da bo v primeru, ko je stopnišče temno, sam poskrbel, da luči prižge. Če tega ne stori, pa se zaradi nezadostne razsvetljave pričakuje njegova dodatna posebna previdnost pri vzpenjanju po stopnišču (pozornost na vsako stopnico posebej, uporaba držala,...). Sodišče prve stopnje verjame tožniku, da je imel na temnem stopnišču pogled usmerjen naprej in ni bil osredotočen na vsako posamezno stopnico. To pa pomeni, da ni ravnal skrbno.

9. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin primera pa upravniku (zavarovancu toženke) krivde za tožnikovo škodo ni mogoče očitati. Drži sicer, da tožnik ni mogel pričakovati, da bo nekdo na stopnice odvrgel okrogel kovinski predmet, vendar tega tudi upravnik ni mogel pričakovati in gre zato za nesrečen slučaj. Do škodnega dogodka brez dvoma ni prišlo zato, ker je zavarovanec toženke opustil namestitev svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči in tudi ne zato, ker bi moral hišnik skrbeti, da so luči prižgane. Sodišča prve stopnje, tako kot utemeljeno opozarja pritožba, dejansko ne bi smelo samo narediti zaključka, da je za prižiganje luči odgovoren hišnik, saj je ta zahteva pretirana in tudi izven trditvene podlage tožnika.

10. Očitki tožnika zavarovancu toženke se tako izkažejo za neutemeljene, sklep sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost upravnika - zavarovanca toženke, pa je glede na tožnikove trditve in ugotovitve sodišča materialnopravno zmoten. Tožnikovega padca ni mogoče pripisati opustitvi upravnika, temveč opustitvi tožnika, ki luči ni prižgal, čeprav bi jih lahko in se je kljub temu povzpel po stopnišču brez posebne previdnosti, pri čemer je tudi vedel, da se luči avtomatsko ne prižigajo, na podlagi česa bi moral upravnik take luči namestiti (zakona, pogodbe) pa ne pove. Ker se je dogodek zgodil v opisanih okoliščinah, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kaj bi se zgodilo, če bi tožnik luči prižgal. 11. Ker torej upravniku ni mogoče očitati opustitve namestitve svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, saj so bila svetila z možnostjo ročnega prižiganja nameščena, ni podana protipravnost ravnanja. S tem vsi elelementi za krivdno odškodninsko odgovornost niso podani, ti pa morajo biti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, podani kumulativno, zato odškodninska odgovornost upravnika - zavarovanca toženke ni podana in je posledično zahtevek tožnika po temelju neutemeljen.

12. Pritožbi je zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti (5. alineja 358. člena ZPP1).

13. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari narekuje tudi spremembo določitve o stroških postopka (drugi odstavke 165. člena ZPP). Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki dolžan povrniti 20 EUR za poštne in administrativne stroške, 300 EUR izvedenine in 345 EUR takse za pritožbo z dne 29. 10. 20 ter prav toliko takse za pritožbo z dne 6. 5. 22. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.