Jedro

Če je sodišče prve stopnje v skladu s 36. členom ZUS pozvalo toženo stranko, da v določenem roku dostavi upravne spise, le-ti pa niso vsebovali vseh listin in iz njih niso bila razvidna vsa dejstva ter okoliščine, ki so pomembni za presojo tožbenih navedb o pravilnosti postopka in o pravilnosti ter zakonitosti odločbe tožene stranke, ni bila kršena določba 44. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 292/99-8 z dne 21.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.8.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota P. z dne 13.7.1999, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti brušenja polizdelkov iz poliuretana v njenem objektu v H. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je tržni inšpektor dne 12.7.1999 opravil ogled poslovnih prostorov tožeče stranke in ugotovil, da tožeča stranka opravlja v pregledanem objektu dejavnost lakiranja in brušenja polizdelkov iz poliuretana. Iz odločbe tožene stranke sicer izhaja, da je le-ta ob reševanju pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje ugotovila, da je Upravna enota S. z odločbo z dne 9.7.1999 ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje predpisane pogoje za dejavnost DH/25.24- proizvodnja drugih izdelkov iz plastičnih mas, od tega le lakiranje artiklov trdo lakiranega poliuretana (mala lakirnica, poraba premaznih sredstev do 5 kg/uro). Upravna enota S., Oddelek za okolje in prostor, pa je isti pravni osebi izdala dovoljenje za poskusno obratovanje lakirnice z dne 10.5.1999, z omejitvijo, da poskusno opravljanje dejavnosti lahko traja do 30.9.1999. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, kako je tožena stranka ugotovila obstoj zgoraj navedenih odločb z njihovo vsebino, saj se navedene odločbe ne nahajajo v drugostopenjskem spisu, organ prve stopnje pa v svojem zapisniku ni ugotovil obstoja teh odločb. Zato sodišče prve stopnje ni moglo preveriti pritožbenih razlogov tožeče stranke in utemeljenosti izpodbijane odločbe. Od vsebine odločb Upravne enote S., s katerimi se dovoljuje poskusno obratovanje in ugotavlja izpolnjevanje predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti, je namreč odvisna zakonitost izpodbijane odločbe. Po pooblastilu iz 11. člena Zakona o tržni inšpekciji (ZTI) bi tržni inšpektor imel pravico pregledati vse dokumente, iz zapisnika o ogledu pa ne izhaja, da bi take dokumente zahteval, niti da so mu bili izročeni. Tožena stranka je odločbo izdala, kot sama navaja, na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Upravni postopek pa bi moral biti na drugi stopnji dopolnjen z izvedbo dokazov, to je dovoljenjem za poskusno obratovanje Upravne enote S. z dne 10.5.1999 ter odločbo o izpolnjevanju pogojev Upravne enote S. z dne 9.7.1999. Glede na navedeno kršitev sodišče drugih tožbenih navedb tožeče stranke ni preizkušalo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Poudarja, da je glede dokumentov, ki jih pošlje prvostopenjski upravni organ zaradi tožbe v upravnem sporu, vezana na dokumente, ki ji jih ta organ pošlje. Če bi sodišče toženo stranko pozvalo, da dostavi odločbi Upravne enote S. z dne 10.5.1999 in z dne 9.7.1999, bi tožena stranka to vsekakor storila. Ker pa sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo, da dopolni dokumentacijo, je kršilo določbo 44. člena ZUS, po kateri mora predsednik senata storiti vse, kar je potrebno, da se o sporu čimprej odloči, zlasti pa lahko strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo njihove pripravljalne vloge ter predložijo listine ter da se izjasnijo o dejstvih, pomembnih za odločitev. Tožena stranka je šele iz sodbe izvedela, katere dokumente bi sodišče dodatno potrebovalo in jih prilaga pritožbi. V konkretni zadevi gre za takšno dejavnost, ki lahko škodljivo vpliva na zdravje zaposlenih, okoliških prebivalcev in na okolje, zato je treba dovoljenje za poskusno obratovanje in odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti obravnavati ozko, to je natančno v takem obsegu, kot sta bili izdani. V vlogi za izdajo dovoljenja za poskusno obratovanje je treba navesti vse potrebne podatke glede obremenitve okolja. Poskusno obratovanje se izda za konkreten objekt. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo tožeče stranke, oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da ob inšpekcijskem pregledu tržni inšpektor ni presojal vsebine izdanega dovoljenja za poskusno obratovanje, ki ga tožena stranka prilaga k svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Odločitev sodišča je pravilna. Odločba o poskusnem obratovanju je veljala od 10.5.1999 do 30.9.1999, inšpekcijska odločba pa je bila izdana 13.7.1999. Ob izdaji inšpekcijske odločbe je tožeča stranka imela veljavno dovoljenje za poskusno obratovanje za opravljanje dejavnosti za lakiranje artiklov iz trdega poliuretana. Po standardni klasifikaciji dejavnosti brušenje izdelkov iz trdega poliuretana ni določeno kot dejavnost in je zato tudi sicer trditev inšpekcijske odločbe, da tožeča stranka opravlja dejavnost brušenja polizdelkov iz poliuretana povsem zgrešena. Brušenje izdelkov ali polizdelkov iz poliuretana sploh ni dejavnost po veljavnih predpisih, temveč le faza postopka pri dejavnosti DH/25.24. Predlaga, da vrhovno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje lahko v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrne le, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Za presojo pravilnosti postopka in zakonitosti odločbe tožene stranke pa sodišče potrebuje upravne spise upravnih organov prve in druge stopnje. Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v skladu s 36. členom ZUS z dopisom z dne 4.11.1999 pozvalo toženo stranko, da mu v določenem roku dostavi upravne spise. Poslani spisi pa niso vsebovali vseh listin, prav tako iz njih niso bila razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za presojo tožbenih navedb o pravilnosti postopka in o pravilnosti ter zakonitosti odločbe tožene stranke o inšpekcijskem ukrepu tržnega inšpektorja, izrečenem tožeči stranki. Iz zapisnika tržnega inšpektorja z dne 7.10.1999, ki je med predloženimi spisi, niti ni razvidno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, katere dokumente je inšpektor zahteval od tožeče stranke niti, da so mu bili izročeni. Iz predloženih spisov tudi ne izhaja, kako je organ druge stopnje postopek dopolnjeval in ali je dal tožeči stranki možnost seznanitve s to dopolnitvijo.

Torej, tudi dodatni poziv sodišča prve stopnje toženi stranki, da dostavi odločbi Upravne enote S., na katere se sklicuje pritožba, na odločitev o zadevi ne bi mogel vplivati. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, pravilna, pritožbeni ugovor, da je bila v obravnavani zadevi kršena določba 44. člena ZUS, pa ni utemeljen in ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.