Jedro

Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb toženke ter da je ta iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za delo za obdobje od 15. 4. 2020 do 30. 11. 2022 dolžna tožniku obračunati skupno 26.401,00 EUR bruto in mu plačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki plača 3.490,50 EUR stroškov postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da je bil izven rednega delovnega časa v pripravljenosti za delo. Z ugotovitvijo, da toženka od njega ni mogla pričakovati, da se bo v najkrajšem možnem času zglasil na kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo, saj v Pravilih o obveščanju in periodičnem poročanju ni bilo predvideno, da je o takšni nalogi sploh obveščen, je sodišče preseglo trditveno podlago toženke. V zakonskih določbah pripravljenost za delo ni pogojena z dodelitvijo službenega telefona, zato se sodišče neutemeljeno sklicuje na 9. člen Uredbe o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave. Iz izpovedi tožnika, A.A., B.B., C.C. in D.D. izhaja, da je toženka od tožnika pričakovala, da se izven rednega delovnega časa po prejetem obvestilu vključi v delovni proces, kar dokazuje, da je bil v pripravljenosti za delo. Sodišče je spregledalo pomembnost dejstva, da je šele potem, ko je B.B. z odredbo odredil prihod tožnika, A.A. o tem tožnika obvestil in ga napotil na kraj hujše prometne nesreče. Glede na ostale izvedene dokaze ne bi smelo verjeti izjavi E.E., da vodstvo ni pričakovalo, da bodo zaposleni izven delovnega časa celo leto dosegljivi in pripravljeni priti v službo. Izjavi E.E. in F.F. odstopata od izpovedi drugih prič. Vsi dokazi, ki pa jih je sodišče spregledalo, potrjujejo, da je bil ogled hujše prometne nesreče nujna naloga. Nastale bi nepopravljive posledice, če ga tožnik ne bi opravil. Sodišče ni dokazno ovrednotilo njegovega znanja in izkušenj. Dokazal je, da je bil v vtoževanem obdobju po odredbi nadrejenega napoten na osem hujših prometnih dogodkov in ne le šest, kot je ugotovilo sodišče. Zaradi nenehne pripravljenosti za delo je bil občutno moten njegov prosti čas. Sodišče je zanemarilo problematiko nenehne stalne pripravljenosti za delo, na kar je bilo vodstvo PU G. opozarjano več let. Ni se opredelilo do tožnikovih navedb o izvedenih nadzorih pri toženki v februarju in marcu 2024. Tožnik je v času od 5. 6. 2018 do 14. 4. 2020, ko je opravljal delo pomočnika komandirja Policijske postaje H., prejemal dodatek za stalno pripravljenost. Odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse (Pdp 569/2022). Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen v Policijski upravi (PU) G., v Sektorju I., Oddelek J., na delovnem mestu samostojni policijski inšpektor. Spor se nanaša na plačilo dodatka za pripravljenost za delo. Institut pripravljenosti za delo v 71. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) in 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) opredeljujejo naslednje zahteve: uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, mora biti v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju (od koder mu je zagotovljen čas prihoda na delo v 1 uri); dosegljiv mora biti po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo; če je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ugotovljena dejstva ne utemeljujejo zaključka, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v pripravljenosti za delo v smislu citiranih določb. Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša.

6.Pritožba v okviru posameznih sklopov navedb, s katerimi izpodbija prvostopenjsko sodbo, na več mestih očita, da se te ne da preizkusiti. S tem smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje odločilne pravne in dejanske razloge, ti so jasni in medsebojno skladni. S sklicevanjem na nemožnost preizkusa sodbe pritožba dejansko izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, vendar tudi ta očitek (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ni utemeljen.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Pravila o obveščanju in periodičnem poročanju niso določala, da je treba tožnika obveščati o dogodkih s področja prometne varnosti. Iz tega je izpeljalo sklep, da toženka od njega ni mogla pričakovati, da se bo izven rednega delovnega časa v najkrajšem možnem času zglasil na kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo, saj (v citiranih pravilih) ni bilo predvideno, da se ga o takšni nalogi sploh obvesti. Pritožba navaja, da toženka takšne trditve ni podala in očita, da je zato sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi izpostavljena prvostopenjska ugotovitev niti ni ključna. Neodvisno od nje je namreč sodišče prve stopnje raziskalo vsa odločilna dejstva o zatrjevani pripravljenosti tožnika za delo (vključujoč okoliščine glede obveščanja izven rednega delovnega časa).

8.S sklicevanjem na 9. člen Uredbe o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 106/2006 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je namen dodelitve službenega mobilnega telefona zagotovitev stalne dosegljivosti; ker tožniku takšen telefon ni bil dodeljen, se od njega ni pričakovala stalna dosegljivost in posledično tudi ne pripravljenost. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo, da v zakonskih določbah pripravljenost za delo ni pogojena z dodelitvijo službenega telefona. Pri presoji, ali je zaposlenemu odrejena pripravljenost za delo, zato ne more biti odločilnega pomena vprašanje (ne)dodelitve takšnega telefona.

9.Pritožba s sklicevanjem na izpovedi tožnika, A.A. (vodja oddelka J. in tožnikov neposredno nadrejeni) in B.B. (vodja sektorja I.) zatrjuje, da je toženka od tožnika pričakovala, da se izven rednega delovnega časa po prejetem obvestilu oziroma napotitvi vključi v delovni proces, kar dokazuje, da je bil v pripravljenosti za delo. Pritožbeno stališče ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi njihovih izpovedi resda ugotovilo, da se je tožnik tudi izven rednega delovnega časa javil na službene telefonske klice zaradi morebitnih potreb po nudenju strokovne pomoči ob hujših prometnih dogodkih (prometnih nesrečah s smrtnim izidom) in se nato tudi neposredno vključil v delovni proces (ogled na kraju). Kljub temu pravilno ni pritrdilo tožniku, da je bil zaradi navedenega tekom vtoževanega obdobja izven rednega delovnega časa kontinuirano v pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, saj mu to ni bilo odrejeno niti formalno (pisno) niti kakorkoli drugače.

10.Da tožnik ni bil v pripravljenosti za delo, potrjuje že njegova izpoved, da mu ni bilo odrejeno, da se mora v prostem času odzivati na službene klice. To, da mu je bilo ob prihodu na delovno mesto samostojnega policijskega inšpektorja "off the record" rečeno, da se bo moral udeleževati ogledov nesreč s smrtnim izidom (naloga, ki jo je opravljal tudi v rednem delovnem času), samo po sebi ne vzpostavlja pripravljenosti za delo.

11.Na izpolnjene pogoje za obstoj instituta pripravljenosti za delo ni mogoče sklepati niti iz izpovedi A.A., katerega je bil na podlagi Pravil o obveščanju in periodičnem poročanju Operativno komunikacijski center PU G. dolžan obveščati o hujših prometnih dogodkih tudi izven rednega delovnega časa. A.A. je po prejemu obvestila in preučitvi okoliščin seznanil B.B. o ugotovljeni nujnosti vključitve policijskega inšpektorja oddelka J., potem ko je B.B. odredil nadurno delo, pa je A.A. poklical tožnika. Takšno postopanje oziroma siceršnja presoja celovite izpovedi A.A. ne dokazuje, da je bila tožniku izven rednega delovnega časa odrejena pripravljenost (četudi se je v prostem času odzval na klic in odšel na kraj hujšega prometnega dogodka). A.A. je izpovedal, da je vodstvo pričakovalo, da se bo ogleda takšnega prometnega dogodka udeležil eden od policijskih inšpektorjev oddelka J. To torej ne predpostavlja toženkinega pričakovanja, da se bo takšnih dogodkov udeleževal izključno tožnik. Temu skladno je tudi pojasnilo A.A., da tožniku ni nihče rekel, da mora biti izven rednega delovnega časa dosegljiv, da se ne sme oddaljiti od doma ... Čeprav je A.A. izpovedal, da je za oglede takšnih dogodkov klical tožnika, je obenem obrazložil, da bi v primeru, če se tožnik ne bi javil, poklical drugega sodelavca (policijskega inšpektorja K.K.), če se ne bi javil niti ta, pa bi se ogleda udeležil sam. Glede na obrazloženo tako ni dokazan obstoj pogojev, ki skladno z 71. členom ZODPol in 17. členom KPP opredeljujejo pripravljenost za delo.

12.Pritožba izpostavlja subjektivne dejavnike na strani A.A., zaradi katerih je ta izven rednega delovnega časa za vključitev v izvedbo aktivnosti na kraju hujših prometnih dogodkov praviloma poklical tožnika (tožnik živi v bližnji okolici (kraja) G., A.A. pa izven območja PU G.; pogosta odsotnost A.A. z doma zaradi družinskih obveznosti). Upoštevaje zgoraj podano obrazložitev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoj morebitne prepreke, ki je A.A. izven rednega delovnega časa oteževala ogled kraja konkretne hujše prometne nesreče in zaradi česar se je v teh primerih odločil poklicati tožnika, še ne utemeljuje zaključka, da je bila pri tožniku tekom vtoževanega obdobja vzpostavljena kontinuirana dolžnost pripravljenosti za delo.

13.Z izpovedjo B.B., na katero se sklicuje pritožba, pripravljenosti tožnika za delo prav tako ni mogoče utemeljiti. Kot je pojasnil, se je od vseh policijskih inšpektorjev (in ne le teh, ki so delovali v OKC) sicer pričakovalo, da se odzovejo na morebiten klic in nudijo pomoč, potrdil pa je tudi, da je A.A. izven rednega delovnega časa z namenom vključitve v obravnavo hujše prometne nesreče klical tožnika. Obenem je pojasnil, da ni tožniku nihče določil, da naj bo v stanju pripravljenosti za delo, kar pomeni, da "pričakovanja", o katerem je izpovedal B.B. (po pritožbenem navajanju pa tudi nekdanja direktorja PU G. C.C. in D.D.), ni mogoče enačiti z institutom pripravljenosti za delo. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, tožniku ni nihče rekel, da mora biti izven rednega delovnega časa dosegljiv, v primeru njegovega neodziva na klic pa bi se tudi sicer dogodka udeležil drugi inšpektor ali A.A. To ne ustreza vsebini instituta pripravljenosti za delo, ki predpostavlja, da tista oseba, ki je v stanju pripravljenosti za delo, mora biti dosegljiva, brezpogojno se mora odzvati klicu in iti opravit nujno nalogo.

14.Po pritožbenem očitku je sodišče prve stopnje spregledalo pomembnost dejstva, da je šele potem, ko je B.B. z odredbo (za nadurno delo) odredil prihod tožnika, A.A. o tem tožnika obvestil in ga napotil na kraj hujše prometne nesreče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi pomembnost tega dejstva pravilno ovrednotena v okviru ugotovitve, da je bilo tožniku v primeru izjemne potrebe po njegovi vključitvi v delovni proces izven rednega delovnega časa, s strani B.B. odrejeno nadurno delo, ki je bilo kot takšno tudi plačano. Drži torej pritožbena trditev, da tožnik ni odhajal na kraj prometnih nesreč samoiniciativno, vendar pa ti odhodi tudi niso izvirali iz stanja pripravljenosti za delo.

15.Pritožba očita, da glede na ostale izvedene dokaze sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izjavi E.E. (pomočnik direktorja PU G.), da vodstvo ni pričakovalo, da bodo zaposleni izven rednega delovnega časa celo leto dosegljivi in pripravljeni priti v službo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba izpoved E.E. presojati celovito. Kot je pojasnil, tožniku pripravljenost za delo ni bila odrejena in mu ni bilo naloženo, da se mora v prostem času odzvati na klice delodajalca. Če pa so se posamezniki v prostem času vendarle odzvali na klic nadrejenih in se vključili v zahtevnejše dogodke v cestnem prometu, jim je bilo za tak primer odrejeno nadurno delo. Po presoji pritožbenega sodišča izpoved E.E. podpira ugotovitev, da iz posameznih napotitev tožnika na kraj hujše prometne nesreče ni mogoče sklepati, da je bil tekom vtoževanega obdobja v kontinuirani pripravljenosti za delo v smislu zakonsko opredeljenega instituta. Do takšnega zaključka privede ocena vseh izvedenih dokazov (tudi že zgoraj navedenih prič), zato pritožba zmotno navaja, da izjava E.E. odstopa od izpovedi drugih prič in listin. Enako neutemeljen očitek pritožba podaja glede izjave F.F. (vodja Službe direktorja PU G.), saj iz nje prav tako ne izhaja, da bi bil tožnik v pripravljenosti za delo.

16.Po pritožbeni navedbi vsi dokazi, ki pa jih je sodišče prve stopnje spregledalo, potrjujejo, da je bil ogled hujše prometne nesreče nujna naloga in da bi nastale nepopravljive posledice, če ga tožnik ne bi opravil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi se je pojavila takšna nujna naloga, to ne zadošča za zaključek, da je bila oseba, ki jo je opravila, v zvezi s tem aktivirana iz stanja pripravljenosti za delo. Na drugačno presojo spora ne more vplivati niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo tožnikovega znanja in izkušenj, ki so jih terjala zahtevna opravila, oziroma navedb o njegovi nadpovprečni strokovnosti, ki so jo potrdile priče (in zaradi katere so ga pogosto klicali tudi iz drugih policijskih postaj in mu zastavljali vprašanja). Sicer pa je sodišče prve stopnje ta dejstva ovrednotilo, saj je tožniku priznalo, da je velik strokovnjak na področju varnosti cestnega prometa ter da je zelo učinkovit pri delu.

1.Zmoten je očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse, ki ga pritožba utemeljuje s sklicevanjem na judikat Pdp 569/2022. Izpostavlja, da naj bi bila ključna razlika med obema sporoma nivo opravljanja policijskih nalog, in sicer jih je v citirani zadevi delavec opravljal na lokalnem nivoju, v tem sporu pa na regionalnem nivoju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločilna razlika predvsem v tem, da se je v citirani zadevi pripravljenost za delo izvajala na podlagi vsakokratnih razporedov dela, v katerih je bilo določeno, kdo je dežurni starešina v posameznem tednu (ugotovljeni pa so bili tudi ostali elementi pripravljenosti). Takšna dejstva v obravnavanem sporu niso bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v zvezi s 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (v nadaljevanju KPJS).

2.Pritožnik navaja, da je v času od 5. 6. 2018 do 14. 4. 2020, ko je opravljal delo pomočnika komandirja na Policijski postaji H., prejemal dodatek za pripravljenost za delo. Ta navedba za obravnavani spor, ki se nanaša na drugačno dejansko stanje (zajema drugo obdobje in drugo delovno mesto), ni pomembna. Odločilna so dejstva, ki jih je izhajajoč iz trditev obeh strank ugotovilo sodišče v tem sporu, ta pa so takšna, da narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka.

3.Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Glede na to tudi ni pomembna pritožbena navedba, da je tožnik dokazal, da je bil v vtoževanem obdobju po odredbi nadrejenega napoten na osem hujših prometnih dogodkov in ne le šest, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je število tožnikovih ogledov izven rednega delovnega časa izpostavilo le zato, ker je želelo ponazoriti velik razkorak med njihovim (majhnim) številom in obsegom zatrjevane pripravljenosti (3.300 ur v letu 2020, 5.418 ur v letu 2021 in 4.317 ur v letu 2022), kar je po presoji sodišča prve stopnje zgolj še dodatno zmanjšalo prepričljivost tožbenih trditev o obstoju obravnavanega instituta v vtoževanem obdobju.

4.Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo problematiko nenehne pripravljenosti za delo (izpovedi B.B., A.A., E.E., listina A27), na kar je bilo vodstvo PU G. opozarjano več let, a je vse do spremembe Pravil o obveščanju in periodičnem poročanju z dne 25. 5. 2024 dopuščalo izvajanje neformalne, prikrite pripravljenosti. Očita tudi, da je izostala prvostopenjska opredelitev do tožnikovih navedb in listin o izvedenih nadzorih pri toženki v začetku leta 2024 (npr. pri tožniku naj bi bila za 26. 12. 2023 ugotovljena prikrita pripravljenost), katerih ugotovitve so gotovo vplivale na spremembo pravil z dne 25. 5. 2024. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je raziskovalo dejstva v zvezi s konkretnim očitkom, da naj bi se v vtoževanem obdobju pri tožniku izvajala "prikrita pripravljenost". Utemeljenosti tega očitka ni ugotovilo. Takšnega, z izvedenimi dokazi podprtega zaključka, ne more ovreči pritožbeno zatrjevanje siceršnje problematike pri toženki in sklicevanje na ugotovitve nadzorov, ki segajo v čas po vtoževanem obdobju.

5.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil zaradi nenehne pripravljenosti občutno moten prosti čas tožnika. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, mu pripravljenost za delo ni bila odrejena, zato iz tega izvirajočih časovnih (in drugih) omejitev ni imel.

6.Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, je toženki utemeljeno priznalo povračilo stroškov postopka.

7.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženkin odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).