Jedro

Pravnomočnost sodbe nastopi, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se zoper A.A., sina A. in M. roj. C., roj. 31.3.1963, stanuje B., iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je dne 28.7.1999 na Ptuju napadel uradno osebo, ko je ta opravljala naloge javne varnosti – urejanja in nadziranje prometa na javnih cestah po 2. in 4. alineji 3. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98) s tem, da je z uradno osebo grdo ravnal, dejanje pa je storil na način, da je ob 00.30 uri na O. cesti po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti napadel policista A.G. tako, da ga je s pestjo udaril v predel glave, pri čemer je policistu prizadejal udarnine desne ličnice in oteklino nosu, vendar je policistoma uspelo A.A. obvladati s strokovnim prijemom ter nato na Policijski postaji Ptuj dokončno izvesti začeti uradni postopek, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem in prvem odstavku 303. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi A.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem in prvem odstavku 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe tretjega odstavka 49. člena KZ je sodišče v določeno kazen vštelo kazen 50.000 SIT oziroma 208,65 EUR, ki jo je plačal za prekršek po odločbi sodnika za prekrške Ptuj, opr.št. P-4517/99. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili obsojencu naloženi v plačilo stroški kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti po 1. 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve pravic iz 22. in 31. člena Ustave Republike Slovenije in 4. člena Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zavrne obtožbo ter odloči, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obremenjujejo proračun.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

4. Zagovornica in obdolženec se o odgovoru nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zagovornica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-80/2009 z dne 1.10.2009 o kršitvi pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave (z navedbami v zahtevi pa uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP). Navaja, da je kršitev storjena, ker sodbe višjega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbi zagovornice, sodišče ni odpravilo obdolžencu pred potekom absolutnega zastaralnega roka. Senat višjega sodišča je sprejel odločitev na seji dne 23.7.2009, le pet dni pred absolutnim zastaranjem kazenskega pregona, ki je nastopilo dne 28.7.2009. Okrajno sodišče na Ptuju je sodbo višjega sodišča prejelo 26.8.2009, kar pomeni, da je bila sodba odpravljena obsojencu in zagovornici po nastopu absolutnega zastaranja (navaja, da je sama sodbo prejela dne 4.9.2009).

7. V odločbi, ki jo citira zagovornica, je Ustavno sodišče RS ob upoštevanju kriterijev sprejetih že v odločbi Up 762/2003 z dne 7.4.2005, izhajajoč iz človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, zapisalo, da glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti vsa tista dejanja, ki so potrebna, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče, da se v okviru zastaralnega roka le izda odločba v pritožbenem postopku, pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika še preden je imel možnost seznaniti se z njeno vsebino, kar ima hkrati tudi za posledico, da nad posameznikom visi grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. Navedeno pa je v nasprotju z namenom inštituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (točka 10 citirane odločbe ustavnega sodišča). Po stališču ustavnega sodišča mora tako sodišče pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave zagotoviti tudi s tem, da odločbo, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, odpravi pritožnikom pred pretekom absolutnega zastaralnega roka (točka 12 odločbe U-I-80/2009).

8. V 1. točki odločbe, na katero se sklicuje vložnica zahteve, je ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo. V 3. točki pa je določilo, da do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, za katerega je bil spoznan za krivega A.A., je po drugem odstavku 303. člena KZ predpisana kazen zapora do treh let. Dejanje je obsojenec storil dne 28.7.1999. Po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Po določbi šestega odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Višje sodišče v Mariboru je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločalo na seji dne 23.7.2009. Svojo odločbo je višje sodišče odpravilo prvostopenjskemu sodišču dne 25.8.2009 in jo je to sodišče, kot poudarja zagovornica, prejelo 26.8.2009. Sodba je bila odpravljena obdolžencu in zagovornici dne 31.8.2009 (list. št. 246 spisa). V obravnavanem primeru so bila tako dejanja sodišča – odprava odločitve o pritožbi pritožniku – opravljena po preteku 10-letnega absolutnega zastaralnega roka (šesti odstavek 112. člena KZ). Pravica do poštenega postopka iz 22. člena Ustave, da bi se obdolženec lahko seznanil še pred iztekom zastaralnega roka z odločbo višjega sodišča, je bila upoštevaje stališče v odločbi ustavnega sodišča, tako kršena. Ker po citirani odločbi nastopi pravnomočnost sodbe z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku, je tako še pred nastopom pravnomočnosti sodbe prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona (dne 28.7.2009), kar v zahtevi z navedbami tudi uveljavlja zagovornica. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega A.A., ker kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja, na podlagi določbe 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo.

9. Ker je Vrhovno sodišče izreklo zavrnilno sodbo, je na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev zakona in izreklo zavrnilno sodbo, zato o uveljavljani kršitvi kazenskega zakona, češ da gre za kršitev načela ne bis in idem, ker je bil obsojenec že obsojen za isto ravnanje pri sodniku za prekrške in je tako v zadevi že pravnomočno razsojeno in je podana kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP ter o uveljavljani procesni kršitvi iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni odločalo.