Jedro

V primeru stečajnega postopka se uporabi pravo države stečaja in ne pravo države stalnega prebivališča, ki bi se uporabilo v primeru individualne izvršbe. Primeri individualne izvršbe v primeru stečaja namreč niso uporabljivi glede na izrecno določbo Uredbe (ES) št. 1346/2000 in sicer 16. člena, ki odraža načelo univerzalnosti stečajnih postopkov, saj se proti dolžniku praviloma vodi en sam postopek. Iz 4. člena Uredbe (ES) št.1346/2000 izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti uporablja pravo države članice, v kateri je uveden stečajni postopek. V konkretnem primeru se uporablja torej pravo Republike Slovenije, ki v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP določa, da se za omejitev prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen ZIZ.

Izrek

Pritožba osebnega dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek odpusta obveznosti zoper osebnega dolžnika ustavi in se predlog za odpust obveznosti zavrne.

2. Zoper takšen sklep se je pritožil osebni dolžnik in navedel, da ni kršil obveznosti iz 1. točke šestega odstavka 384. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Predlaga, da višje sodišče razveljavi sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti.

Svoje mnenje je podala tudi upraviteljica, ki je navedla, da je od marca 2017 dalje dolžnika o vseh obveznostih obveščala izključno na njegov naslov v Nemčiji, da mu je že 7. 3. 2017 z dopisom poslala navodilo glede izterjave neto plače za mesec november – december 2016 ter januar 2017, ki so mu bile že izplačane. Glede napačne uporabe materialnega prava, ker sodišče naj ne bi upoštevalo, da dela in živi v Nemčiji, pa naj sodišče presodi, ali je treba uporabljati pravila nemškega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz določbe 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP sodišče postopek odpusta obveznosti ustavi in se predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrne, če ugotovi, da ni izpolnjeval z zakonom določenih obveznosti v 383.b členu, 384. členu in 386. ter 401. členu ZFPPIPP. Upoštevati mora tudi prepovedi iz 386. člena ZFPPIPP in živeti v skladu s svojimi zmožnostmi.

5. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dolžnik večkrat kršil svoje obveznosti, zaposlil se je v Nemčiji, pri tem ni odprl računa v Sloveniji, kamor bi se nakazovala plača, pač pa je odprl račun v Nemčiji, za kar ni imel soglasja sodišča (kršitev po 2. točki drugega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Upraviteljica mu je naložila, da del plače nakazuje na fiduciarni račun. Dolžnik tega ni počel in se ni odzival na pozive upraviteljice glede nakazil plač na fiduciarni račun in pošiljanje plačilnih list (kršitev 383.b člena ZFPPIPP). Na naroku za ugovor proti odpustu obveznosti je navajal, da ima dolgove tudi v Avstriji v višini 21.000,00 EUR in da potem ne more odplačevati dolgov v Sloveniji. Ko je moral predložiti dokazila o tem, koliko dolga v tujini je plačal, se je izkazalo, da je nakazal le tri obroke v višini 446,78 EUR, 861,75 EUR in 67,57 EUR. Preostali znesek, ki ga je prejel kot plačo, je ostal dolžniku in sodišče je ugotovilo, da je v obdobju od januarja 2017 do novembra 2018 iz naslova neto plač prejel 33.862,34 EUR in ni izvedel nobenega nakazila na fiduciarni račun v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 2. točke drugega odstavka 386. člena in 383.b člena ZFPPIPP, kot so določene v ZFPPIPP.

6. Navedba pritožnika, da ni prejemal pošte upraviteljice, ker mu je pošto pošiljala na različne naslove v Sloveniji, čeprav sam živi v Nemčiji, ne drži. Upraviteljica je pojasnila, da mu je od marca 2017 vso pošto (tudi opozorila glede nakazovanja dela plače) pošiljala na naslov v Nemčiji. Ne glede na to, pa dolžnik niti po izvedenem prvem naroku za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti, ko je že vedel, da krši obveznosti iz 406. člena ZFPPIPP, ni ravnal v skladu z določbami iz 386. člena ZFPPIPP, da bi upraviteljici poročal o spremembah svojega premoženjskega stanja, torej o nakazilih na bančnem računu in o prejemkih plač. Še več, upraviteljica je ugotovila, da ne držijo navedbe dolžnika o mesečnem zasegu plače v Nemčiji, saj se je po listinah, ki jih je dolžnik sam poslal, izkazalo, da je nakazal le tri zneske na račun dolga v tujini. Prav tako ni dostavil plačilnih list za december 2018 in januar 2019. Vse navedeno so kršitve iz 406. člena ZFPPIPP, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odpusta obveznosti pravilna in ne držijo trditve dolžnika, da ni bil obveščen o svojih obveznostih zaradi vročanja pošte na napačen naslov.

7. Prav imata sicer upraviteljica in osebni dolžnik, da je treba pri vprašanjih stečaja, kjer gre za mednarodne elemente (dolžnik živi, je zaposlen in prejema plačo v Nemčiji od oktobra 2016, stečaj se je pričel maja istega leta, ko še ni bival v Nemčiji), preveriti, katera pravila se v tem primeru uporabljajo (predvsem glede deleža prihodkov, ki morajo ostati dolžniku po poplačilu obveznosti za življenje).

8. V primeru stečajnega postopka se uporabi pravo države stečaja in ne pravo države stalnega prebivališča, ki bi se uporabilo v primeru individualne izvršbe. Primeri individualne izvršbe v primeru stečaja namreč niso uporabljivi glede na izrecno določbo Uredbe (ES) št. 1346/20001 in sicer 16. člena, ki odraža načelo univerzalnosti stečajnih postopkov, saj se proti dolžniku praviloma vodi en sam postopek. Iz 4. člena Uredbe (ES) št.1346/2000 izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti uporablja pravo države članice, v kateri je uveden stečajni postopek. V konkretnem primeru se uporablja torej pravo R Slovenije, ki v 3. odstavku 389. člena določa, da se za omejitev prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

9. Glede na navedeno tako niso upoštevne navedbe dolžnika, da zaradi dražjega življenja v Nemčiji ni mogel izpolnjevati svojih obveznosti do upnikov v Sloveniji in da mora imeti na razpolago vsaj toliko razpoložljivega denarja za življenje v „nemških razmerah“, kot določa nemška zakonodaja, saj se, kot že rečeno, v skladu s 4. členom Uredbe (ES) št. 1346/2000 uporablja slovensko pravo in s tem omejitve na prejemkih po ZIZ (glej 8. točko te obrazložitve).

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na laične pritožbene navedbe dolžnika (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 UREDBA (EU) 2015/848 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti se v skladu z 84. členom uporablja samo za postopke v primeru insolventnosti, uvedene po 26. juniju 2017. Za dolžnikova pravna dejanja, izvršena pred navedenim datumom, se še naprej uporablja pravo, ki se je zanje uporabljalo v času, ko so bila izvršena. Ne glede na člen 91. te uredbe, se Uredba (ES) št.1346/2000 še naprej uporablja za postopke v primeru insolventnosti, ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe in so bili uvedeni pred 26. junijem 2017.