Jedro

Sodišče prve stopnje s stališča materialnega prava ni ocenilo bistvene trditve v tožbi, da je tretjetoženec zlorabil pravno osebo za oškodovanje upnika (tožeče stranke) s tem, ko je skrival, da je lastniški delež poslovnih prostorov prvotožene stranke brezplačno prenesel na drugotoženo stranko in tako tožečo stranko zavajal, da je račune še naprej izstavljala na prvotoženo stranko. Zatrjevala je tudi, da je z brezplačnim prenosom poslovnih prostorov na drugotoženo tretjetoženec zmanjšal premoženje prvotožene stranke in je vedel, da prvotožena stranka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam - tožeči stranki. Ker je sodišče prve stopnje pri spregledu pravne osebnosti izhajalo iz napačne materialno pravne določbe in je narobe zaključilo, da tožeča stranka ni izkazovala zlorabe pravne osebe s strani tretjetožene stranke za oškodovanje upnikov, tudi ni izvajalo dokazov tožeče stranke in je zato ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v 1. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Drugotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.053,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje drugotoženi stranki naložilo v plačilo 23.087,52 EUR s pripadki in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tretjetožena stranka dolžna plačati 23.087,52 EUR s pripadki. Drugotoženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo v 2. točki izreka spremeni tako, da tudi tožbenemu zahtevku zoper tretjetoženo stranko v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v 2. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Drugotožena stranka je v pritožbi zoper sodbo je uveljavljala pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v 1. in 3. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V pritožbi zoper sodbo (pravilno: zoper odločitev o stroških) je tretjetožena stranka uveljavljala pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tretjetožene stranke. Vse pravdne stranke so priglasile tudi pritožbene stroške.

5. Tretjetožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Obe sta priglasili stroške, ki sta jih je imeli z vložitvijo odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni utemeljena.

8. Tožeča stranka zahteva, da ji tožene stranke nerazdelno plačajo obratovalne stroške za poslovne prostore v poslovni stavbi na Š. v L. na podlagi Pogodbe o upravljanju in vzdrževanju in sicer od prvo in drugotožene stranke, ker sta bili neupravičeno obogateni oziroma sta tožeči stranki povzročili škodo, od tretjetožene stranke pa, ker je tožeči stranki povzročila škodo in ker je pravno osebo zlorabila za namerno oškodovanje upnikov.

9. Ni utemeljena pritožbena trditev drugotožene stranke, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih trditev je sodišče prve stopnje razsodilo. Drugotožena stranka je bila v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, lastnica poslovnih prostorov in jih je tudi uporabljala. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila drugotožena stranka seznanjena z izdanimi računi ter Pogodbo o upravljanju. Glede na to, da je Pogodbo o upravljanju in vtoževane račune prejel zakoniti zastopnik prvotožene stranke, ki je bil hkrati tudi zakoniti zastopnik drugotožene stranke, obe stranki pa sta delovali v istih poslovnih prostorih, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni ravnala v skladu s 12. členom Pogodbe o upravljanju, po katerem je bil lastnik prostorov dolžan opozoriti tožečo stranko na napačno izstavljen račun. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo trditev drugotožene stranke in izpovedbe zakonitega zastopnika drugotožene stranke B. K. glede tega, da je direktorja tožeče stranke večkrat obvestil o spremembi lastništva. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke B. J. in iz predloženih listin namreč izhaja, da je prvotožena stranka do septembra 2003 (ko je bila drugotožena že kar nekaj časa lastnica poslovnih prostorov) brez pripomb poravnavala izstavljene račune, o prenosu lastninske pravice s prvo tožene na drugotoženo stranko pa je bila tožeča stranka seznanjena šele v aprilu 2005. Drugotožena stranka se ne more razbremeniti obveznosti za plačilo vtoževanega zneska s tem, da zatrjuje, da je bila tožeča stranka dolžna izstavljati račune lastnikom nepremičnin in je bila dolžna kot dober gospodar preveriti, kdo so lastniki nepremičnin, tega pa ni storila. Tožeča stranka je pojasnila, na podlagi česa je ugotavljala, kdo so lastniki nepremičnin in navedla, da lastništvo poslovnih prostorov ni bilo razvidno iz javno dostopnih evidenc. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je drugotožena stranke, glede na to, da je tožeča stranka dokazala, da je vtoževane stroške plačala in da je upravičena do stroškov upravljanja in rezervnega sklada, drugotožena stranka pa je bila v spornem obdobju lastnica poslovnih prostorov, dolžna tožeči stranki te stroške povrniti v zaračunani višini, saj drugotožena stranka ni navedla, v čem naj bi bili računi napačni, prav tako tega ni navedla prvotožena stranka ob zavrnitvi spornih računov (197. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bila tožeča stranka v skladu z 193. členom OZ upravičena do zamudnih obresti od poteka roka za plačilo posameznega računa, ker pa jih zahteva le od 25. 08. 2005, ko je bil izdelan izpis odprtih postavk (25. 08. 2005) dalje, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tudi v tem delu na podlagi 378. v povezavi s 299. členom OZ utemeljeno ugodilo. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna, saj so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišča soglaša z ugotovitvijo, da je R. K., zakoniti zastopnik drugotožene stranke, kljub določilu 12. člena pogodbe o upravljanju, zamolčal, da je drugotožena stranka lastnica spornih poslovnih prostorov, čeprav je bil s pogodbo in izdanimi računi seznanjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost R. K., vendar ne kot tretjetoženca, temveč kot zakonitega zastopnika (organ pravne osebe), zato za škodo, povzročeno z njegovim ravnanjem, odgovarja pravna oseba (drugotožena stranka) v skladu s 148. členom OZ.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da drugotožena stranka ni pravočasno grajala bistvenih kršitev pravdnega postopka (286b), zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dodatno obrazlagati nepotrebnosti dokazov.

11. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je svoj zahtevek v zvezi s tretjetoženo stranko, utemeljevala na 2. alineji in 4. alineji 1. odstavka 8. člena ZGD. Pritožba utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le do navedb tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala zahtevek na podlagi 2., ne pa tudi na podlagi 4. alineje, s katero je tožeča stranka prav tako utemeljevala svoj zahtevek glede spregleda pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožeča stranka tekom postopka ni izkazovala, da bi tretjetožena stranka pravno osebo zlorabila za oškodovanje upnikov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da je tretjejtožena stranka v svojo korist oziroma korist druge družbe zmanjšala premoženje prvotožene stranke in je vedela, da prvotožena stranka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (tožeči stranki) in da je družbo kot pravno osebo zlorabila z oškodovanje svojih upnikov. Tožeča stranka je torej postavila trditve glede zlorabe in predlagala dokaze, sodišče prve stopnje pa na te trditve ni odgovorilo (14. točka 2. odst.339. člena ZPP). Že v tožbi je tožeča stranka tudi zatrjevala, da je prvotožena stranka prenesla lastninsko pravico na spornih prostorih brezplačno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s stališča materialnega prava ni ocenilo bistvene trditve v tožbi, da je tretjetoženec zlorabil pravno osebo za oškodovanje upnika (tožeče stranke) s tem, ko je skrival, da je lastniški delež poslovnih prostorov prvotožene stranke brezplačno prenesel na drugotoženo stranko in tako tožečo stranko zavajal, da je račune še naprej izstavljala na prvotoženo stranko. Zatrjevala je tudi, da je z brezplačnim prenosom poslovnih prostorov na drugotoženo tretjetoženec zmanjšal premoženje prvotožene stranke in je vedel, da prvotožena stranka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam - tožeči stranki. Ker je sodišče prve stopnje pri spregledu pravne osebnosti izhajalo iz napačne materialno pravne določbe in je narobe zaključilo, da tožeča stranka ni izkazovala zlorabe pravne osebe s strani tretjetožene stranke za oškodovanje upnikov, tudi ni izvajalo dokazov tožeče stranke in je zato ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 354. člena ZPP).

12. Ni utemeljen ugovor drugotožene stranke glede prekluzije. Tožeča stranka je, poleg dokazov in trditev, predloženih do prvega naroka za glavno obravnavo, postavila le trditve in predlagala dokaze v zvezi s trditvam, ki jih je tožena stranka navedla naknadno, zato so tudi ti pravočasni.

13. Tretjetožena stranka je v pritožbi, ki je po vsebini predlog za dopolnitev sodbe (1.odst. 325. člena ZPP), predlagala, naj sodišče odloči tudi o priglašenih stroških tretjetožene stranke. Ker je pritožbeno sodišče sodbo v zvezi zahtevkom, ki se nanaša na tretjetoženo stranko, razveljavilo, o predlogu oziroma pritožbi tretjetožene stranke ni odločalo, saj bo o njenem predlogu v ponovnem postopku odločilo sodišče prve stopnje.

14. Ker drugotožena stranka ni uspela s pritožbo v zvezi z izpodbijano 1. in 3.točko izreka sodbe, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo drugotožene stranke na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (875 točk po OT), 2% materialnih stroškov (10,34 EUR), 20 % DDV (103,41 EUR) in do povrnitve 115,44 EUR takse za odgovor na pritožbo, skupaj 630,81 EUR.

15. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).