Jedro

Tožnica je lastnica nepremičnine, vendar niti v predsodnem niti v sodnem postopku ni soglašala s prepovedjo odtujitve in obremenitve te nepremičnine v korist Republike Slovenije, kar predstavlja izključitveni razlog po 53. členu v zvezi z 52. in 27. členom ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka, četudi bi bili izpolnjeni preostali pogoji za njegovo priznanje. ZSVarPre v 53. členu namreč določa, da se z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka osebi, ki bi do te dajatve bila sicer upravičena, v korist Republike Slovenije prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je. Zato tožnici zaradi nesoglašanja s prepovedjo ni mogoče priznati pravice do varstvenega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 11. 7. 2013 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 25. 10. 2012 ter priznanje pravice do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 dalje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški za zastopanje tožnice po pooblaščeni odvetnici bremenijo proračun (II. točka izreka). Zaključilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

Navedeno sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se s stališčem sodišča, da CSD nima diskrecijske pravice pri odločanju o varstvenem dodatku glede vprašanja prepovedi obremenitve in odsvojitve nepremičnine v korist države. Izpolnjuje namreč pogoje za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, saj je njen edini dohodek pokojnina v višini 293,10 EUR.

Sklicuje se na 50. člen Ustave RS, ki določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti. Ker s pokojnino ne more preživeti, je socialni problem in ji varstveni dodatek pripada. V nasprotju s 50. členom Ustave RS je zato 28. člen Zakona o socialno-varstvenih prejemkih, po katerem bi morala soglašati z zaznambo prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine, katere lastnica je. V takšnem primeru varstveni dodatek ni več namenjen zagotavljanju osnovne socialne varnosti ampak gre za socialno posojilo, ki ga bodo morali vračati dediči. Zakonodajalec naj bi s tem protiustavno varoval položaj države, ne pa upravičencev, ki nimajo dovolj sredstev za preživljanje. Je lastnica stanovanja, ki ga je kupila s težko prisluženim denarjem in ji predstavlja zgolj človeka dostojno življenje. Pri odločitvi tožene stranke in zavrnilni sodbi sodišča gre za kršitev 2., 14., 15. in 33. člena Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, ki jih pritožba sicer pavšalno zatrjuje, vendar ne utemeljuje.

Zavrnilna sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Pritrditi je sicer mogoče pritožničini navedbi, da je z 293,10 EUR pokojnine mesečno težko preživeti, in da je zato socialni problem. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera zgolj to dejstvo ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Torej, da ji zaradi nesoglašanja s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine, ni mogoče priznati pravice do varstvenega dodatka po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZSVarPre).

Nobenega dvoma namreč ni, da je tožnica lastnica nepremičnine. Je lastnica stanovanja, kot sama navaja tudi v pritožbi. Vendar pa v predsodnem niti sodnem postopku ni soglašala s prepovedjo odtujitve in obremenitve te nepremičnine v korist Republike Slovenije, kar predstavlja izključitveni razlog po 53. členu v zvezi z 52. in 27. členom ZSVarPre za priznanje sporne denarne dajatve, četudi bi bili izpolnjeni preostali pogoji za njeno priznanje. Prav slednje dejstvo, torej vnaprejšnje nestrinjanje tožnice z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi v korist RS, je tudi edino odločilno za pritožbeno rešitev predmetne zadeve.

ZSVarPre v 53. členu izrecno določa, da se z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka osebi, ki bi do te dajatve bila sicer upravičena, v korist Republike Slovenije prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je. Ta določba je povsem jasna in določna. Pravilno jo je mogoče uporabiti že ob jezikovni razlagi, saj ne nasprotuje naravi upravičenja, niti ni v nasprotju s temeljnimi načeli ZSVarPre. Hkrati v tej določbi, niti katerem drugem členu ZSVarPre, ni zakonske podlage za njeno diskrecijsko uporabo, kot zmotno meni pritožnica.

Po stališču pritožbenega sodišča 53. člen ZSVarPre (pritožba sicer navaja 28. člen ZSVarPre, ki pa določa krivdne razloge za neupravičenost do denarne socialne pomoči) ni v neskladju z 2., 14., 15., 33. ali celo 50. členom Ustave Republike Slovenije. Zato tudi ni postopalo po 156. členu Ustave RS. Torej ni prekinilo postopka in ni vložilo pobudo za oceno ustavnosti 53. člena ZSVarPre.

Izpodbijana sodba namreč pravilno razloguje, da se je do istovrstnega vprašanja Ustavno sodišče RS že opredeljevalo. Zavzelo je stališče, da je ustavno dopustno, in da torej ni v nasprotju z ustavo, če se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. Sistem socialnega varstva namreč ni enak sistemu socialnega zavarovanja. Samo v sistemu socialnih zavarovanj pravice temeljijo na plačanih prispevkih, kot npr. pravica do pokojnine, ki je prav zato varovana kot človekova pravica s 50. členom in kot zasebna lastnina tudi s 33. členom Ustave RS.

Nadalje je povsem pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da gre po svoji naravi tudi pri pravici do varstvenega dodatka za subsidiarno upravičenje, ki ga država zagotavlja šele tedaj, ko posameznik in družina izčrpajo vse možnosti za zagotavljanje preživetja z lastnimi močmi. Torej tudi s pomočjo otrok, ko njihovi starši nimajo dovolj sredstev za preživljanje, če naj bi nepremičnina ostala neobremenjena.

Zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine v korist Republike Slovenije v zemljiški knjigi torej ne pomeni protiustavnega posega v pravico do socialne varnosti, niti diskriminatornega obravnavanja tožnice. Enako velja glede zatrjevane kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. Do slednje pritožbene navedbe se tudi sicer zaradi njene popolne posplošenosti ni mogoče niti posebej opredeljevati. Pritožba v navedeni smeri je tako morala ostati neuspešna.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo v skladu s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama stroške, nastale v zvezi z neutemeljeno vloženo pritožbo, oz. bodo stroški lahko bremenili proračunska sredstva sodišča, v kolikor je bilo postopano po Zakonu o brezplačni pravni pomoči.