Jedro

Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj vprašanje ali je tožnik dejansko opravljal tudi naloge vodje proizvodnje oziroma kdo je odgovoren za (ne)pravilno proizvodnjo stropnega montažnega elementa ni bistveno za odločitev v zadevi. Pritožba namreč ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik v nasprotju s pravili stroke hodil po odloženem montažnem elementu in pomagal ročno odlagati element, ki ni bil pravilno pripet, kot to sicer ugotavlja sodni izvedenec za varstvo pri delu V.Š., univ. dipl. org., varn. inž. (v nadaljevanju: izvedenec), zaradi česar je prekinjena vzročna zveza med zatrjevanim vzrokom za nastanek škode, to je odprtino za dimnik na montažnem elementu, v katero je stopil tožnik in nastalo škodo. V kolikor namreč tožnik ne bi kršil pravil stroke in se po nepotrebnem ne bi povzpel ter hodil po že odloženih montažnih elementih, tudi ne bi stopil v odprtino in padel, in sicer ne glede na to, ali je vrhnji montažni element imel odprtino ali ne in ali je tožnik - kot vodja proizvodnje in/ali montaže, zanjo vedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika), ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožniku plačati odškodnino za povzročeno (ne)materialno škodo v skupni višini 32.343,56 EUR, in sicer za nematerialno škodo v višini 21.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2017 dalje do plačila in za materialno škodo v višini 11.143,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 231,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer eno izmed odločilnih dejstev, to je, kdo je odgovoren za nepravilno proizvodnjo stropnega montažnega elementa. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj enkrat navaja, da je bil tožnik zaposlen kot vodja proizvodnje, montaže in gradbišča, drugič pa, da je bil zaposlen zgolj kot vodja montaže, zaradi česar so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. V razlogih izpodbijane sodbe tako ni zadostno pojasnjeno, za opravljanje katerih del je bil tožnik dejansko zaposlen, pri čemer pritožba navaja, da je bil tožnik zaposlen samo kot vodja montaže, saj je tudi življenjsko - izkustveno nemogoče, da bi tožnik hkrati opravljal vsa tri dela. V nadaljevanju pritožba navaja, da je podana tako subjektivna odškodnina odgovornost zavarovanca toženke (tožnikovega delodajalca), saj je bilo delo neustrezno organizirano, zaradi česar tožnik kot vodja montaže ni mogel ustrezno skrbeti za varnost na delovišču, kakor tudi objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, saj razkladanje 700 kg težkega stropnega elementa, katerega dimenzije znašajo 2,74 m x 9,4 m, na višini 1,5 m, nedvomno predstavlja nevarno dejavnost. 3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vse pritožbene navedbe v smeri, da je tožnik navkljub uradnemu nazivu delovnega mesta "Vodja proizvodnje, montaže in gradbišč" dejansko opravljal zgolj naloge vodje montaže, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna, saj tožnik ne zatrjuje oziroma izkazuje, da tovrstnih navedb ni mogel podati že do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP), čeprav je sam že v tožbi zapisal, da je bil pri delodajalcu P. d.o.o. (zavarovancu toženke) zaposlen kot "vodja proizvodnje, montaže in gradbišč". Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v okviru opisa delovnega mesta "Vodja proizvodnje, montaže in gradbišč" zajeto tudi delo vodje montaže, tako da si razlogi izpodbijane sodbe v tem delu niso v nasprotju, kot to neutemeljeno meni pritožba.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj vprašanje ali je tožnik dejansko opravljal tudi naloge vodje proizvodnje oziroma kdo je odgovoren za (ne)pravilno proizvodnjo stropnega montažnega elementa ni bistveno za odločitev v zadevi. Pritožba namreč ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik v nasprotju s pravili stroke hodil po odloženem montažnem elementu in pomagal ročno odlagati element, ki ni bil pravilno pripet, kot to sicer ugotavlja sodni izvedenec za varstvo pri delu V.Š., univ. dipl. org., varn. inž. (v nadaljevanju: izvedenec), zaradi česar je prekinjena vzročna zveza med zatrjevanim vzrokom za nastanek škode, to je odprtino za dimnik na montažnem elementu, v katero je stopil tožnik in nastalo škodo. V kolikor namreč tožnik ne bi kršil pravil stroke in se po nepotrebnem ne bi povzpel ter hodil po že odloženih montažnih elementih, tudi ne bi stopil v odprtino in padel, in sicer ne glede na to, ali je vrhnji montažni element imel odprtino ali ne in ali je tožnik - kot vodja proizvodnje in/ali montaže, zanjo vedel. 8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni podana subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke (tožnikovega delodajalca) za obravnavani škodni dogodek. Pritožba namreč zgolj pavšalno navaja, da "delodajalec delovnega procesa ni organiziral ustrezno, to je tako, da bi lahko tožnik kot vodja montaže na delovišču ves čas skrbel za varnost ostalih zaposlenih", pri tem pa ne pojasni, katere obveznosti je zavarovanec toženke opustil oziroma kaj je naredil narobe. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pritožbeno nesporno, da je tožnik dejansko deloval vsaj kot vodja montaže in da je bil v skladu s pogodbo o zaposlitvi zadolžen tudi za izvajanje in nadziranje varnega dela na gradbišču, zato je bil on tisti, ki je bil zadolžen za varno organiziranje delovnega procesa, pri tem pa je sam kršil pravila stroke in ravnal v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Kot namreč to izhaja iz izvedenskega mnenja, tožnikova pomoč pri razkladanju zadnjega montažnega elementa ni bila potrebna (saj so delavci predhodno uspešno in brez težav raztovorili že šest podobnih montažnih elementov), samo razkladanje pa je tudi potekalo na strokovno neustrezen način, kar bi moral tožnik kot vodja montaže in/ali gradbišča preprečiti in zagotoviti varnost in zdravje delavcev (tudi svoje) na delovišču. Razkladanje bi se namreč moralo vršiti tako, da bi delavci montažni element pritrdili na vseh štirih ušesih ("gurtnah"), s čimer bi preprečili njegovo nihanje in posledično potrebo po ročnem uravnavanju elementa, kar je sicer v trenutku nezgode delal tožnik. Prav tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da predmetni montažni elementi niso predvideni za hojo po njih in da se je med razkladanjem prepovedano zadrževati v t.i. manipulacijskem prostoru.

9. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je pritožbeno nesporno, da se je tožnik na že odložene montažne elemente povzpel na isti strani vrhnjega elementa, na kateri je bila izrezana odprtina za dimnik in s strani proti odprtini, zato je življenjsko - izkustveno logično, da je odprtino dimenzij 60 x 60 cm tudi videl in bi se ji lahko izognil, kot je to tekom postopka na prvi stopnji izpostavila toženka.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v danem primeru ni podana niti objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, saj razkladanje 700 kg težkega montažnega elementa, katerega dimenzije znašajo 2,74 m x 9,4 m tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne predstavlja nevarne dejavnosti. Kot že rečeno se namreč tožnik ni bil dolžan povzpeti na višino 1,5 m, do nezgode pa je prišlo izključno zaradi nepravilne organizacije in izvedbe dela, za kar pa je kot vodja montaže kriv izključno tožnik. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je objektivna odškodninska odgovornost izjema od splošnega pravila subjektivne (krivdne) odškodninske odgovornosti in ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, temveč zaradi nevarnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče povsem nadzorovati in nevarnosti ni mogoče povsem odkloniti, zaradi česar praviloma pogosto povzročajo škodo. Objektivno nevarne tako niso tiste stvari oziroma dejavnosti, ki take postanejo šele z nepravilno uporabo ali v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh, kot je bilo to v danem primeru.

11. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da predmetni montažni element ne predstavlja nevarne stvari v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

12. Tožnik stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).