Jedro

Zapustničino razdedinjenje prvega toženca je bilo utemeljeno. Ravnanje prvega toženca, tj. prevara oziroma lažno prikazovanje in prikrivanje dejanskih okoliščin, s čimer je prvi toženec zapustnico spravil v zmoto in jo pustil v zmoti, da je ta svoje stanovanje prepisala na mladoletno vnukinjo na podlagi kupoprodajne pogodbe, za katero ni nikoli prejela kupnine, nedvomno predstavlja hujšo kršitev moralne dolžnosti dediča, zagrešeno nad zapustnico, in glede na dejanske ugotovitve ni šlo zgolj za zapustničino nenaklonjenost prvemu tožencu.

Ker mora v pravdnem postopku sodišče na prvi stopnji in v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti paziti med drugim na to, ali so vsi udeleženci procesno sposobni oziroma ali zastopa procesno nesposobnega udeleženca njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik (80. člen ZPP), v pritožbenem postopku pa je bil izkazan utemeljen dvom o procesni sposobnosti druge toženke, je bilo treba zamudno sodbo glede nje razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka v odločitvi, da se ugotovi, da je zapustnica utemeljeno razdedinila vnukinjo C. C., EMŠO: ..., zaradi česar druga toženka nima dedne pravice po zapustnici, ter v II. točki izreka v odločitvi, da je druga toženka nerazdelno s prvim tožencem dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prvega toženca se zavrne in se glede njega sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Tožnica in prvi toženec nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka druge toženke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je zapustnica A. A. utemeljeno razdedinila sina B. B. ter vnukinjo C. C., zaradi česar toženca nimata dedne pravice po zapustnici (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožnici v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške v znesku 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajata, da razlogi za izdajo zamudne sodbe niso podani.

Toženca izpostavljata, da je razdedinjenje nujnega dediča institut, ki ga je treba razlagati ozko in opozarjata na sodno prakso, ki pogoje za razdedinjenje nujnega dediča tolmači restriktivno, kar pomeni, da sama nenaklonjenost zapustnika še ne zadošča za razdedinjenje nujnega dediča. Razdedinjenje je dopustno šele takrat, ko razlogi, ki jih navaja zapustnik v oporoki, pomenijo hujšo kršitev moralne ali zakonite dolžnosti dediča do zapustnika, dedičevo naklepno storjeno hujše kaznivo dejanje zoper zapustnika ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše, ali če se je dedič vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Sklicujeta se na sodno prakso in povzemata več sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč.

Iz navedb v tožbi in priloženih dokazov ne izhaja, da bi se toženca s kršitvijo kakšne zakonite moralne dolžnosti huje pregrešila nad zapustnico, kaj šele, da bi naklepoma storila hujše kaznivo dejanje zoper oporočiteljico, njenega zakonca, otroka, posvojenca ali starše. Edina navedba in dokaz, ki ga tožnica ponudi kot razlog za razdedinjenje, je oporoka, v kateri je zapustnica zapisala, „da je njen sin B. B. od nje dobil že veliko premoženja in pomoči, zato ne deduje nič in da ni vedela, da podpisuje prodajno pogodbo o prodaji stanovanja na D. cesti 1, E., njegovi hčerki C. C., zaradi česar B. B. ni vreden, da deduje po njej in ga s tem razdedinja ter tudi vnukinjo C. C., ki bi že lahko vedela, da je do stanovanja prišla s prevaro svojega očeta.“ Takšen zapis ne predstavlja zadostnega razloga za razdedinjenje, še posebej, ker med zapustnico oziroma sedaj tožnico in drugo toženko pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu teče pravda zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, sklenjene med zapustnico in vnukinjo C. C. (drugo toženko). To še bolj velja za drugo toženko, ki ji tožnica očita le, da je bila ob začetku pravde stara 16 let in ni z ničemer prispevala k razrešitvi protipravnega stanja. Kot razlog razdedinjenja tudi ne zadošča navajanje tožnice, da sta zapustnico prvi toženec in njegova žena imela za dementno, da naj bi prvi toženec rekel „kurc jo gleda, je ne bom več nikoli poklical“, da naj za zapustnico ne bi skrbel, da ji po prepisu stanovanja na drugo toženko ni v ničemer pomagal, jo obiskoval ali klical ter, da je bilo smiselno enako ravnanje druge toženke, ki zapustnice po prejemu stanovanja naj ne bi obiskovala oziroma jo poklicala. Ne gre za ravnanja, ki so do tolikšne mere zavržna, da bi bil razlog za razdedinjenje utemeljen.

Sodišče bi moralo upoštevati ustaljeno sodno prakso in razloge razdedinjenja tolmačiti restriktivno. Zatrjevana ravnanja ne predstavljajo razloga za razdedinjenje. Tudi če bi bila zapustnica s strani prvega toženca prevarana na način, da je svoje stanovanje podarila drugi toženki, to ne predstavlja takšne kršitve moralne dolžnosti s strani prvega toženca, da bi bila razlog za razdedinjenje. Navedeno stanovanje namreč uporablja tožnica, pred tem pa ga je zapustnica, tako da ta ni bila v ničemer oškodovana, stanovanje pa je podarila svojemu bližnjemu sorodniku - vnukinji. Tej ni mogoče očitati, da se je huje pregrešila zoper zapustnico, tudi ob stališču, da je do prevare prišlo, saj pri tej ni sodelovala, v času, ko se je sklepala pogodba, je bila mladoletna in ni imela polne poslovne sposobnosti. Neutemeljen pa je tudi očitek tožnice, da je vzdrževala protipravno stanje tudi po tem, ko je postala polnoletna, saj gre za mlajšo, neizkušeno polnoletno osebo, ki se sooča tudi z velikimi zdravstvenimi težavami.

Sodišče torej ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženca izpostavljata tudi, da ni podana identiteta med postavljenim tožbenim zahtevkom in izrekom sodbe, saj je sodišče bistveno poseglo v izrek tožbenega zahtevka, ki ni bil sklepčen. Sodišče bi ga moralo zavrniti. Takšen poseg predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zahtevek se mora sicer glasiti na ugotovitev, da toženca nimata dedne pravice, ne pa, da ne moreta dedovati.

Trditve v tožbi so same po sebi nasprotujoče, saj tožnica trdi, da je nesporno, da obstojijo razlogi za razdedinjenje tožencev zaradi prevare glede prodaje stanovanja na D. cesti 1, E., po drugi strani pa, da to ni nesporno dejstvo, ker poteka navedena pravda. Tudi dokazna predloga tožnice, tj. oporoka po pokojni A. A. in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu P 148/2017, sta v nasprotju s podanimi trditvami, da je jasno in nesporno, da sta se toženca zoper zapustnico hudo pregrešila, kršila zakonito oziroma moralno dolžnost ter storila kaznivo dejanje goljufije. Toženca nista bila pravnomočno obsojena za navedeno kaznivo dejanje. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so torej v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Tožnica je zapisala, da gre za spor o dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja oziroma razlog za dedno nevrednost. Kontradiktorno navaja, da gre hkrati za dedno nevrednost in razloge za razdedinjenje. Gre za ločena instituta in tožnica bi morala določno opredeliti, kaj želi s tožbenim zahtevkom doseči. Toženca uveljavljata še razlog napačne vročitve tožbe, ki prav tako preprečuje izdajo zamudne sodbe. Drugi toženki je bila tožba vročena s fikcijo, čeprav je vročevalec na isti dan 28. 5. 2020 tožbo na istem naslovu vročil prvemu tožencu, ki je oče druge toženke. Fikcija vročitve je v nasprotju z določili ZPP, saj je vročevalec pismo pustil v hišnem predalčniku, namesto da bi pismo vročil drugi toženki po prvem tožencu. Vročitev tudi ni bila pravilna, ker ima druga toženka hude zdravstvene težave, zaradi česar je zelo vprašljiva njena procesna sposobnost, ki je procesna predpostavka, brez katere sodišče ne more meritorno odločati. Toženca opisujeta zdravstvene težave druge toženke in za te težave predlagata tudi dokaze. Druga toženka že dalj časa trpi za hudimi duševnimi bolečinami. Iz izvida obravnave Zdravstvenega doma F. z dne 31. 12. 2019 izhaja, da doživlja panični napad, da naj bi se poskušala ubiti in da je na začasnem odpustu iz zaprtega oddelka za mladoletnike Centra za mentalno zdravje v G. Iz potrdila Psihiatrične klinike G. z dne 14. 1. 2020 izhaja, da je bila druga toženka na njihovem oddelku oskrbovana od 11. 12. 2019, iz odpustnega pisma Univerzitetne psihiatrične klinike G. z dne 4. 3. 2020 pa, da ima anksiozno - depresivno simptomatiko. Na obravnavi na sodišču je imela panični napad (izvid Splošne bolnišnice H. z dne 15. 7. 2020), ambulantna psihiatrinja druge toženke pa je v zvezi s postopkom Pr 12589/2020 sodišče prosila, da pričanje druge toženke izvedejo brez prisotnosti obtoženca. Iz potrdila za sodišče z dne 29. 4. 2021, ordinacije I., d. o. o., izhaja, da se druga toženka zdravi v njihovi pedopsihiatrični ambulanti zaradi izrazitejših duševnih motenj, ki so posledica travmatskih dogodkov, v zvezi s katerimi še vedno teče sodni proces ter, da psihiatrinja prosi, da sodišče opraviči odsotnost druge toženke na obravnavah, ker zaradi nestabilnega duševnega stanja na obravnavah ni sposobna sodelovati, sodelovanje bi lahko bilo zanjo škodljivo in bi lahko vodilo v ponovno retravmatizacijo, poslabšanje, dekompenzacijo in morebitno ponovno suicidalno ogroženost. Druga toženka se redno ambulantno vodi in obravnava v pedopsihiatrični ambulanti zaradi duševnih motenj, ki so posledica travmatičnih dogodkov, zaradi katerih je razvila posttravmatsko stresno motnjo ter hudo depresivno - anksiozno simptomatiko (mnenje ordinacije I., d. o. o., z dne 12. 5. 2021). Tudi iz izvida obravnave Zdravstvenega doma J. z dne 18. 9. 2021 in odpustnega pisma Univerzitetne psihiatrične klinike G. z dne 30. 9. 2021 izhaja njeno slabo duševno stanje. Toženca menita, da mora sodišče najprej preveriti obstoj procesne sposobnosti druge toženke, zaradi česar predlagata angažiranje izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke, ki bo po pregledu njene celotne zdravstvene dokumentacije o tem lahko podal mnenje, šele nato pa bo mogoče odločiti, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Precej zdravstvenih težav ima tudi prvi toženec, ki je zato ob prevzemu sodnega pisanja, v katerem je bilo poleg tožbe še vabilo na mediacijo, pisanje založil in ni opazil, da se v pošiljki nahaja tudi tožba. Laično je mislil, da bo ta vročena njegovemu pooblaščencu iz zapuščinskega postopka. V tistem času je bil zaradi več postopkov pred sodišči zmeden in ni vedel, na kaj se sodna pisanja sploh nanašajo. Toženca v spis vlagata zdravstveno dokumentacijo prvega toženca, ki ima veliko bolezni in je zaradi slabega zdravstvenega stanja vročitev tožbe preprosto spregledal. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba druge toženke je utemeljena, pritožba prvega toženca pa ni utemeljena.

5. V skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sodišče prve stopnje zamudno sobo zoper toženo stranko, če ne odgovori na tožbo po tem, ko ugotovi: - da je potekel 30-dnevni rok, odkar je toženi stranki pravilno vročilo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice drugega odstavka 277. člena ZPP, - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

_Posebej glede prvega toženca_

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotavljalo obstoj navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe in tudi po oceni sodišča druge stopnje glede prvega toženca utemeljeno ugotovilo, da so ti izpolnjeni. Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Ker se šteje, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva, ta po izdaji zamudne tožbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, ker zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Navedbe prvega toženca, ki izpodbijajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, so tako nedopustne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

7. Glede sklepčnosti tožbe sodišče pri izdaji zamudne sodbe preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in tudi izpolnjevanje tega pogoja je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Neprerekana dejstva v tožbi, iz katerih izhaja, da se je prvi toženec s kršitvijo zakonite in moralne dolžnosti huje prekršil nad zapustnico, je sodišče povzelo v 6. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da je prvi toženec zlorabil zaupanje zapustnice in pri nepremičninskem agentu brez njenega naročila, vednosti in odobritve, poleg darilne pogodbe za kmetijske nepremičnine naročil tudi sestavo prodajne pogodbe, katere predmet je bilo zapustničino stanovanje, ki ga je kupila leta 1993, z namenom, da živi v njem do svoje smrti, namenila bi ga tistemu, ki bi zanjo skrbel, ko bi onemogla. Zapustnica je istega dne, 3. 6. 2010, sklenila dve darilni pogodbi ter eno prodajno pogodbo. Po eni darilni pogodbi je svoji hčerki oziroma tožnici podarila nekaj kmetijskih zemljišč, po drugi pa svoji vnukinji C. C. podarila preostala kmetijska zemljišča. Po prodajni pogodbi je istega dne vnukinji C. C. prodala tudi svoje stanovanje, v katerem je živela, kupnine zanj od svoje tedaj 8-letne vnukinje ni nikoli prejela. Že naslednji dan je bila med zapustnico in njeno vnukinjo sklenjena pogodba o delitvi solastnine, tako je vnukinja postala lastnica kmetijskih zemljišč do celote. Pri notarki, kamor je zapustnico peljal njen sin B. B., da overi svoje podpise na številnih pogodbah, je bila zapustnica prepričana, da je overitev njenega podpisa pri notarki potrebna le za realizacijo darilnih pogodb in delilne pogodbe, ne pa tudi za realizacijo prodajne pogodbe za stanovanje, v katerem je zapustnica živela. Da je šlo za očitno prevaro zapustnice, dokazuje dejstvo, da je zapustnica podpisala prodajno pogodbo za stanovanje, v katerem je živela s svojo komaj 8 let staro vnukinjo, od katere ni mogla pričakovati nobene kupnine, njen oče pa je bil prezadolžen. Šele 21. 6. 2016 je zapustnica ugotovila, da je njeno stanovanje, v katerem je živela, vpisano v korist njene vnukinje. Zato je v letu 2007 vložila tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe zoper svojo vnukinjo. Zapustničin sin B. B. je s prevaro oziroma lažnim prikazovanjem oziroma prikrivanjem dejanskih okoliščin zapustnico spravil v zmoto in jo pustil v zmoti, da je ta ne vedoč svoje stanovanje, ki ga je sama kupila in imela v njen namen živeti do smrti, prepisala na vnukinjo.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca utemeljen, ker obstaja razlog za razdedinjenje po prvi točki prvega odstavku 42. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), po katerem oporočitelj lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom. Ravnanje prvega toženca, tj. prevara oziroma lažno prikazovanje in prikrivanje dejanskih okoliščin, s katero je prvi toženec zapustnico spravil v zmoto in jo pustil v zmoti, da je ta svoje stanovanje prepisala na vnukinjo na podlagi kupoprodajne pogodbe, za katero ni nikoli prejela kupnine, nedvomno predstavlja hujšo kršitev moralne dolžnosti dediča, zagrešeno nad zapustnico, in glede na dejanske ugotovitve ni šlo zgolj za zapustničino nenaklonjenost prvemu tožencu. Razlog, ki ga je zapustnica navedla v oporoki, ima tudi po oceni sodišča druge stopnje takšen pomen in težo, da zakon, kot izraz širše družbene morale položaja nujnega dediča ne varuje več. Zapustničino razdedinjenje prvega toženca je bilo zato utemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožba sklepčna in so neutemeljene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti, ker je v tožbenem zahtevku tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da je zapustnica prvega toženca utemeljeno razdedinila, zaradi česar ne more dedovati ničesar, sodišče pa je odločilo, da nima dedne pravice po zapustnici. Pri sporu o utemeljenosti razdedinjenja so sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev, kar je odločilno, in je tožnica pravilno zahtevala, da sodišče ugotovi utemeljenost razdedinjenja. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče utemeljenost razdedinjenja prvega toženca tudi presojalo in je ugotovilo tisto, kar je tožnica zahtevala, posledično pa prvi toženec nima dedne pravice po zapustnici oziroma po njej ne more dedovati. Tudi očitek, da ni identitete med tožbenim zahtevkom in izrekom sodbe in da je v zvezi s tem podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato ni utemeljen.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. V čem naj bi bili v spis vloženi dokazi v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, prvi toženec dejansko ne pojasni. Navaja namreč le, da sta dokazna predloga (oporoka in vpogled v spis P 148/2017) v nasprotju s podanimi trditvami, da je jasno in nesporno, da se je prvi toženec zoper zapustnico hudo pregrešil, kršil zakonito oziroma moralno dolžnost in storil kaznivo dejanje goljufije, kar pa ne predstavlja nasprotja med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek s predloženimi dokazi. Iz tožbe, v nasprotju z navedbami prvega toženca, tudi jasno izhaja, v čem je med pravdnima strankama spor (glede veljavnosti vsebine oporoke, ki se nanaša na razdedinjenje B. B.). Tudi ni res, da ni jasno, kaj želi tožnica s predmetno tožbo doseči, ker je zapisala, da gre za spor o dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja oziroma razlogov za dedno nevrednost, glede na to, da je dejansko povzela zakonsko določbo iz 4. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki določa, kdaj sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdni postopek.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba v zvezi z zatrjevano napačno vročitvijo tožbe prvemu tožencu. Zakaj naj bi bila napačna tudi vročitev tožbe prvemu tožencu, ta dejansko ne pojasni, saj navaja, da mu je bila tožba vročena 28. 5. 2020, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Navaja pa, da ima precej zdravstvenih težav, da je ob prevzemu sodnega pisanja to založil in ni opazil, da se poleg vabila za mediacijo v pošiljki navaja tudi tožba. Vročitev tožbe naj bi zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja preprosto spregledal. Takšne trditve ne utemeljujejo napačne vročitve tožbe, pač pa bi bile lahko podlaga za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, a toženec takšnega predloga ni vložil.1 Tudi pogoj pravilne vročitve tožbe prvemu tožencu je bil torej izpolnjen in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o utemeljenosti razdedinjenja oprlo na dejstva, ki utemeljujejo uporabo prve točke prvega odstavka 42. člena ZD in drugih razlogov in navedb tožnice ni presojalo, zato so nerelevantne pritožbene navedbe prvega toženca v zvezi s pogojem za razdedinjenje iz druge točke prvega odstavka 42. člena ZD. Enako velja za navedbe, da ostala ravnanja (ki jih sodišče ni vzelo kot podlago za svojo odločitev) ne zadoščajo kot razlog za razdedinjenje. Na tovrstne pritožbene navedbe zato sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_Posebej glede druge toženke_

13. Druga toženka v pritožbi med drugim izpostavlja, da ima hude zdravstvene težave in je vprašljiva njena procesna sposobnost, za kar prilaga dokaze. Navaja, da je treba najprej preveriti obstoj njene procesne sposobnosti in predlaga angažiranje izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke, ki bo ob pregledu celotne zdravstvene dokumentacije druge toženke o tem lahko podal mnenje. Obstoj procesne sposobnosti stranke se domneva, v primeru, da sodišče iz okoliščin posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, pa mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi, ali je stranka procesno sposobna. V konkretnem primeru sicer sodišče prve stopnje, glede na to, da je šlo za izdajo zamudne sodbe, ni moglo posumiti na pomanjkanje procesne sposobnosti druge toženke, je pa v pritožbenem postopku druga toženka glede tega predložila več listinskih dokazov, na katere se sklicuje v pritožbi, med drugim tudi iz relevantnega obdobja (tožba ji je bila vročena s fikcijo dne 12. 6. 2021). Tako je predložila potrdilo za sodišče ordinacije I., d. o. o., z dne 29. 4. 2021, iz katerega izhaja, da se druga toženka zdravi v njihovi pedopsihiatrični ambulanti zaradi izrazitejših duševnih motenj, ki so posledica travmatskih dogodkov ter da ambulantna psihiatrinja K. K., dr. med., sodišče naproša, da opraviči njeno odsotnost na obravnavah, ker zaradi nestabilnega duševnega stanja ni sposobna v obravnavah sodelovati, sodelovanje bi lahko bilo zanjo škodljivo in bi lahko vodilo v ponovno retravmatizacijo, poslabšanje, dekompenzacijo in morebitno ponovno suicidalno ogroženost. Poleg navedenega potrdila je predložila več drugih listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da ima druga toženka duševno motnjo. Tako iz mnenja ordinacije I., d. o. o., z dne 12. 5. 2021 izhaja, da je v obravnavi zaradi duševnih motenj, ki so posledica travmatičnih dogodkov, zaradi katerih je razvila posttravmatsko stresno motnjo ter hudo depresivno - anksiozno simptomatiko. Druga toženka je bila večkrat tudi hospitalizirana na Univerzitetni psihiatrični kliniki G., kot izhaja iz odpustnih pisem.2 Na podlagi te dokumentacije sodišče druge stopnje ugotavlja, da je druga toženka izkazala, da obstaja sum o pomanjkanju njene procesne sposobnosti. Ker mora v pravdnem postopku sodišče na prvi stopnji in v pritožbenem postopku3 po uradni dolžnosti paziti med drugim na to, ali so vsi udeleženci procesno sposobni oziroma ali zastopa procesno nesposobnega udeleženca njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik (80. člen ZPP), v pritožbenem postopku pa je bil izkazan utemeljen dvom o procesni sposobnosti druge toženke, je bilo treba zamudno sodbo glede nje razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je druga toženka procesno sposobna oziroma ali je bila procesno sposobna v času vročanja tožbe in teka roka za odgovor nanjo. Ker mora na obstoj procesnih predpostavk sodišče paziti po uradni dolžnosti, lahko izvaja tudi dokaze, ki niso bili predlagani, pritožnica pa predlaga izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične oziroma medicinske stroke. Od ugotovitve, ali je bila druga toženka v času vročitve tožbe in teka roka za odgovor na tožbo procesno sposobna, je odvisno, ali bo sodišče lahko ponovno presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če bo ugotovilo, da ni bila procesno sposobna, pa bo moralo v nadaljevanju poskrbeti za njeno ustrezno zastopanje.

_Sklepno_

15. Glede na navedeno je torej sodišče druge stopnje zamudno sodbo glede druge toženke razveljavilo in glede nje zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ugotovljene kršitve določb postopka namreč glede na njeno naravo ne more odpraviti samo sodišče druge stopnje, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Pritožba prvega toženca pa ob že obrazloženem ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na prvega toženca, tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prvega toženca (v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu) potrdilo (353. člen ZPP).

17. Prvi toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške nosi tudi tožnica, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP). Odločitev o stroških druge toženke pa je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Njegovih navedb v pritožbi tudi ni šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je rok zanj že potekel, prvi toženec tudi ni hkrati opravil zamujenega procesnega dejanja (glej 117. člen ZPP), v pritožbenem postopku pa ga zastopa odvetnik. 2 Z dne 4. 3. 2020 in 30. 9.2021. 3 Glej 11. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter drugi odstavek 350. člena ZPP.