Jedro

V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, t.j., da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca, t.j. toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, da ni kriv za obstoj okoliščine iz 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, da ni vzročne zveze med to okoliščino in nastalo prometno nesrečo2 in škodo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka v 75 % odgovorna po temelju tožbenega zahtevka, pod točko II. izreka pa je še odločilo, da bo o stroških sodišče odločilo s končno odločbo.

2.Zoper to vmesno sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki vmesno sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo ustrezno spremeni. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, v nadaljevanju pa izraža svoje mnenje o zmotnosti razlogov za odločitev sodišča prve stopnje in izpostavlja, da v izpodbijani sodbi sploh ni najbolj pomembnih odločitev in sicer, ali je toženec po svoji krivdi izgubil zavarovalne pravice in ali je nastala škoda v vzročni zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi izgubil zavarovalne pravice. Toženec v pritožbi primarno zatrjuje, da sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o ustreznem pravnem vprašanju, glede na vloženo tožbo na regresni zahtevek povrnitve dela izplačane odškodnine nasprotnemu udeležencu iz razloga (domnevne) izgube zavarovalnih pravic toženca, saj je odločalo zgolj o odgovornosti pri prometni nezgodi po 154. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v 2. odstavku določa konkurenco odgovornosti pri nesreči dveh premikajočih se motornih vozil. Sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana vmesna sodba temelji na povsem napačni podstati, saj se tožba tožeče stranke kot zavarovalnice ni nanašala na ugotavljanje gole odškodninske odgovornost toženca, temveč predvsem na domnevno izgubo zavarovalnih pravic toženca. Toženec meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju sploh ni uporabilo relevantne pravne podlage, ki je potrebna za odločitev v dotični zadevi, predstavljajo pa jo določila 3. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), ki v 6. točki določa, da izgubi voznik zavarovalne pravice, če vozilo, ki ga je vozil, ni bilo tehnično brezhibno in specialna pravila, določena v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti 01-AOD-01/13 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) tožeče stranke, ki v 7. točki 1. odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če vozilo, ki ga je vozil voznik, ni bilo tehnično brezhibno, pri čemer se šteje, da to ni brezhibno, če ni imelo veljavnega prometnega dovoljenja ali če je bilo kakor koli v neskladju z zakonodajo, ki opredeljuje stanje in opremljenost vozila za varno vožnjo. Po oceni toženca je za odločitev v zadevi ključna tudi 1. točka 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki določa, da zavarovanec ali sozavarovana oseba ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 7. točke prejšnjega odstavka. Sodišču prve stopnje toženec še očita, da z ugotovitvijo deležev deljene odgovornosti zadeve po temelju ni rešilo, saj ni presojalo, ali je dejansko stanje, ki je bilo po mnenju sodišča v zadostni meri razčiščeno za odločitev po temelju, možno subsumirati pod relevantna pravna pravila, ki jih je predhodno navedel. Toženec trdi, da je zaradi navedenega podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj vmesna sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, ali je prišlo do prometne nesreče zaradi domneve kršitve pravil o tehnični brezhibnosti vozila, za katero bi bil odgovoren toženec, ali je prišlo do nezgode zaradi drugih vzrokov in okoliščin, ali morda zaradi kombinacije več različnih vzrokov, saj je v izpodbijani vmesni sodbi kot vzroke za (so)odgovornost toženca naštelo nedelovanje pozicijskih luči, prižgan reflektor na strehi traktorja in opustitev oznake za počasna vozila na zadnji strani traktorja. V izpodbijani vmesni sodbi pa sploh ni ugotavljalo, ali je toženec kriv za nastanek oziroma obstoj domnevnih tehničnih hib na prikolici, kar je ena od predpostavk splošnih pogojev za izgubo zavarovalnih pravic. Pri tem se sklicuje na svoje trditve v postopku, da so pozicijske luči na prikolici delovale, ko je opravil priklop le-te na traktor. V okviru njegove trditvene podlage pa je bil podan tudi vzrok, zakaj je prišlo do okvare luči, saj je bila podana trditev, da je na prikolici med vožnjo pregorela varovalka. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani vmesni sodbi o krivdi toženca za nedelovanje luči, kot o relevantni dejavni okoliščini za odločitev o izgubi zavarovalnih pravic, sploh ni odločalo, čeprav je toženec za ekskulpacijo krivde po 3. členu Splošnih pogojev podal ustrezne trditve in jih podprl z dokazi, zato mu očita, da se tudi o tem dejanskem in pravnem vprašanju v izpodbijani vmesni sodbi ni opredelilo. Nadalje toženec sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da se tudi kršitev za osvetljevanje okolice vozila po 72. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) šteje kot tehnična hibnost vozila, na podlagi katere lahko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice v primeru, da zaradi te kršitve nastane prometna nezgoda. Ta prepoved iz ZPrCP določa, da žaromet za osvetljevanje okolice vozila ne sme biti prižgan med vožnjo in ne sme slepiti ali kako drugače motiti udeležencev v cestnem prometu. Toženec v okviru tega postopka priznava storitev omenjenega prekrška, priznal je tudi odločbo prekrškovnega organa in poravnal globo, še enkrat pa ponavlja, da storitev prekrška iz 72. člena ZPrCP ne predstavlja nobenega od taksativno naštetih razlogov za izgubo zavarovalnih pravic po prvem odstavku 3. člena Splošnih pogojev niti razlogov iz 3. odstavka 7. člena ZOZP. Toženec v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da Zakon o motornih vozilih (v nadaljevanju: ZMV-1) v 41. členu splošno določa, kaj pomeni pravni standard tehnična brezhibnost vozil in sicer mora imeti brezhibno vozilo napravo za omejevanje hitrosti ali drug vgrajen sistem za omejevanje hitrosti, mora imeti brezhibno delujoče predpisane dele in opremo in mora izpolnjevati predpisane zahteve glede varovanja okolja. ZMV-1 in drugi relevantni podzakonski akti pa nikjer ne določajo, da bi prižgan žaromet za osvetljevanje okolice veljal za hibnost vozila. V povezavi s tem toženec navaja, da noben izvajalec tehničnega pregleda ne bi odrekel potrdila o tehnični brezhibnosti vozila za traktor, če bi ta imel ob pregledu prižgan žaromet za osvetljevanje okolice. Tudi če bi sodišče ugotovilo dejansko kršitev obveznosti brezhibnosti vozila, bi moralo poleg krivde toženca za hibnost traktorja ugotoviti tudi vzročno zvezo med tehnično pomanjkljivostjo in nastankom škode. Toženec je večkrat podal ugovor v pravdi, da tovrstna vzročna zveza ni podana. Pri tem se sklicuje še na sodno prakso, ki je v več primerih podala stališče, da lahko kršitev cestnoprometnih predpisov toženca predstavlja izključni ali prevladujoč vzrok za nastanek škodnega dogodka in tako pretrga vzročno zvezo med tehnično pomanjkljivostjo vozila in nastankom škode (če ta sploh je bila kdaj podana) in poudarja, da ni vsaka tehnična pomanjkljivost vozila taka, da vožnja z njo brezhibno privede do nastanka prometne nezgode, zato ima toženec kot vsak zavarovanec pravico, da izpodbije domnevo, da je obravnavana prometna nezgoda avtomatično posledica domnevne hibnosti traktorja oziroma prikolice. Sodišču prve stopnje očita, da vseh teh okoliščin v izpodbijani vmesni sodbi sploh ni presojalo, temveč je v vmesni sodbi ugotovilo zgolj koliko znašajo deleži deljene odgovornosti obeh udeležencev nesreče, s čimer pa dejansko sploh ni odločilo o temelju regresnega zahtevka, kar bi glede na pravila 315. člena ZPP z vmesno sodbo moralo storiti. Ni odločilo o ugovorih toženca, da na prikolici ni bilo tehničnih pomanjkljivosti, za katero bi bil on kriv. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali so morebitne tehnične pomanjkljivost sploh v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, torej ali je posamezna pomanjkljivost bistveno prispevala k nastanku škodnega dogodka. Poleg tega pa je po njegovi oceni tudi zmotno sledilo trditvam tožeče stranke, da tehnično pomanjkljivost predstavlja tudi dodatno prižgan delovni pripomoček (žaromet) za uporabo traktorja kot delovnega stroja, česar pa z nobenim ustaljenim načinom razlage prava ne moremo šteti kot pomanjkljivost vozila (gre za ″dodatno″ opremo in ne za manjko le-te). Toženec sodišču prve stopnje očita, da je podalo popolnoma zgrešeno argumentacijo za odločitev o podlagi pravdne zadeve, in sicer, da so tri kršitve bistveno prispevale k nastanku prometne nezgode, pri tem pa ni razmejilo, katera od kršitev tudi pomeni izpolnitev pogojev za odvzem zavarovalnih pravic po Splošnih pogojih tožeče stranke oziroma po ZOZP. Izvedenec je namreč ugotovil, da je voznik motornega kolesa zaradi zaslepitve vozil na slepo in da je zaradi nazaj obrnjenega žarometa povsem napačno ocenil situacijo, saj je mislil da mu nasproti vozita dve vozili, pri čemer eno prehiteva drugo. Njegovo zaslepitev in napačno percepcijo, ki je odločilno vplivala na njegovo vožnjo, pa ni povzročila tehnična brezhibnost, temveč protipravna uporaba žarometa na strehi traktorja. Tudi tožeča stranka je stalno navajala, da je z žarometom slepil druge udeležence v prometu. To v skladu z ustrezno pravno razlago pravnih norm ni neskladje z zakonodajo, ki bi opredeljevalo stanje in opremljenost vozila za varno uporabo. Torej prižgan žaromet gotovo ne more predstavljati opremljenost vozila za varno uporabo (je torej dodatek in ne moremo razlagati, da kakšen kos opreme manjka, če na traktorju gori tudi žaromet). Toženec tako meni, da je z opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev ZPP, predvsem ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi vmesne sodbe so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Podani niso niti razlogi o odločilnih dejstvih, to je o tehnični hibnosti traktorja, kdo je zanjo odgovoren, kakšno vlogo je morebiti imela pri nastanku škode ipd... Uveljavlja pa tudi pritožbeni razlog zmotne in napačne ugotovitev dejanskega stanja ter posledično še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Končno toženec ugovarja tudi samemu deležu razdelitve odgovornosti med tožencem in nasprotnim udeležencem, prometne nezgode, saj tudi ta odločitev lahko konkretno vpliva na končni rezultat te pravde. Meni, da sta v skladu s sodno prakso uporabe 2. odstavka 154. člena OZ deleža soodgovornosti udeležencev nezgode v izpodbijani vmesni sodbi napačno ugotovljena. Vztraja pri tem, da je za nastanek škodnega dogodka v celoti odgovoren nasprotni udeleženec A. A. Podrejeno, v primeru, da bi tudi višje sodišče kljub temu ugotovilo, da je podana obojestranska krivda udeležencev, pa toženec meni, da odgovarja za nastanek nezgode največ v deležu 10%. Pri tem pa še enkrat poudarja, da pa za tudi morebitni delež odgovornosti za nastanek škode ni v vzročni zvezi z domnevno hibnostjo prikolice vozila, temveč s tem, da je toženec pozabil ugasniti žaromet na strehi traktorja, zaradi česar je prišlo do napačne percepcije in posledične zmotne ocene prometne situacije, ki pa ni v vzročni zvezi z zatrjevanimi hibnostmi vozila toženca (za katere niti ni bil kriv, o čemer sodišče sploh ni odločalo.).

3.Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

4.Pritožba toženca je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot zavarovalnica, pri kateri je bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo - kmetijski traktor znamke CASE IH tip 856 XL, reg. št. ... s pripetim traktorskim priklopnikom znamke Tehnostroj tip TP 3-17, št. šasije ..., t.j. traktor, od toženca kot voznika traktorja in povzročitelja prometne nesreče dne 30. 9. 2016 na podlagi 6. točke 3. odstavka 7. člena ZOZP in 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev zahtevala povračilo zneska, ki ga je izplačala oškodovancu A. A. kot drugemu udeležencu te prometne nesreče, t.j. vozniku motornega kolesa Triumph znamke Tiger reg. št. ... . Tožeča stranka je zahtevala povračilo oškodovancu izplačanih odškodnin od toženca, ker je ta izgubil pravice iz sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, saj je bil v prometu udeležen z vozilom, ki ni bilo tehnično brezhibno, saj na traktorju ni imel delujočih predpisanih delov glede na to, da na njem niso gorele pozicijske luči, prav tako pa tudi ni bil označen s tablo za označevanje počasnih vozil, obenem pa je nevarno okoliščino povzročil s prižganim žarometom za osvetljevanje okolice vozila. V skladu z omejitvijo, ki jo določa 6. odstavek 7. člena ZOZP, je tožeča stranka zahtevala povračilo v višini 14.342,36 EUR, doslej pa je oškodovancu po vloženem odškodninskem zahtevku že izplačala 8.457,00 EUR in 24.724,99 EUR.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi na podlagi vseh izvedenih dokazov1

v točki 16. obrazložitve ugotovilo in zaključilo, da se je prometna nesreča dne 30. 9. 2016 ob 19.33 uri na cesti v bližini stanovanjske hiše B., ko je toženec vozil kmetijski traktor reg. št. ... s pripetim traktorskim priklopnikom po regionalni cesti, kjer ga je dohitel A.A., voznik motornega kolesa reg. št. ... in s sprednjim delom motorja trčil v zadnji desni del traktorja, pri tem je izgubil oblast na motorjem in se prevrnil desno izven vozišča, pripetila zaradi krivde obeh udeležencev tako toženca kot tudi motorista A. A., da je slednji s svojo vožnjo pred trčenjem v zadnji del traktorske prikolice toženca kršil določilo 45. čl. ZPrCP, saj hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti tako, da bi ves čas vožnje obvladoval svoje motorno kolo, na drugi strani pa je toženec kršil tako 71. čl. in 72. čl. ZPrCP, saj na vozilu, ki ga je vozil v času nesreče - traktorski prikolici ni bilo prižganih luči, pri čemer bi toženec moral kot skrben voznik po tem, ko je priključil prikolico na vlečno vozilo preveriti, če luči na prikolici delujejo, sploh glede na to, da prikolica ni bila njegova, to bi moral storiti vsakokrat preden je zapeljal na prometno cesto, poleg tega je imel toženec v času vožnje po prometni cesti prižgan žaromet za osvetljevanje okolice vozila, katerega je, po tem, ko je prenehal z delom na polju, kot je sam izpovedal sodišču, pozabil ugasniti, v skladu s Pravilnikom o delih in opremi vozil pa bi moral toženec, glede na to, da traktor s prikolico ni presegal hitrosti 40 km/h, na zadnji strani prikolice imeti tablo ali nalepko za označevanje počasnih vozil, ki mora biti homologirana. V točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe pa je sodišče prve stopnje nadalje še presodilo, da je toženec pri vožnji traktorja s priključkom na dan 30. 9. 2016, pred trkom, z vožnjo in zaradi nepravilne uporabe delovne luči, prekršil kar tri pravila cestnega prometa in sicer ni imel delujočih zadnjih luči na traktorski prikolici, vozila tudi ni imel pravilno označenega (označba za počasno vozilo), poleg tega pa je v času vožnje po cesti imel prižgan žaromet za osvetljevanje okolice vozila, kar je vse bistveno prispevalo k nastanku prometne nesreče, saj voznik motorja A. A., zaradi opisanih (ne)ravnanj toženca, ni mogel dobro in pravilno oceniti prometne situacije, ker traktorske prikolice sploh ni videl, prav tako pa zaradi zaslepitve z žarometom na traktorju ni mogel razločiti ali se ta nahaja na njegovem ali pa nasprotnem voznem pasu. Zaključilo je še, da zaradi tega A. A. ob nastanku situacije ni mogel pravilno reagirati. Ker pa tudi sam pred trkom hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil stanju vozišča, preglednosti in vidljivosti tako, da bi ves čas vožnje obvladoval svoje motorno kolo in ni prilagodil hitrost vožnje vidnemu polju pred svojim vozilom, torej po tem, ko je preklopil iz dolgih na kratke luči ni dovolj zmanjšal hitrosti in ni pričel z zaviranjem, zato ni mogel pravočasno ustaviti svojega vozila. Zaradi vsega opisanega je ocenilo, da je toženec v dosti večji meri prispeval k nastanku prometne nesreče in sicer v 75%, na drugi strani pa je voznik motorja za nastanek prometne nesreče odgovoren v manjšem 25% deležu.

8.Materialno pravna podlaga zahtevku tožeče stranke je 2. odstavek 7. člena ZOZP, ki določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. 3. odstavek 7. člena ZOZP določa primere, v katerih ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (regresni zahtevek). To pravico ima v skladu s točko 6. med drugim takrat, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Podobne določbe vsebujejo tudi Splošni pogoji tožeče stranke, ki v 3. členu določajo, kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, med drugim tako v 7. točki 1. odstavka določa tudi primer, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno, pri čemer se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če: a) ni imelo veljavnega prometnega dovoljenja ali b) je bilo kakor koli v neskladju z zakonodajo, ki opredeljuje stanje in opremljenost vozila za varno uporabo. V 2. odstavku 3. člena pa Splošni pogoji še določajo, da zavarovanec in sozavarovane osebe ne izgubijo svojih pravic po prejšnjih določbah tega člena med drugim tudi v primeru, če zavarovanec oziroma sozavarovana oseba dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščine iz 7. točke 1. odstavka tega člena.

9.V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, t.j., da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca, t.j. toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, da ni kriv za obstoj okoliščine iz 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, da ni vzročne zveze med to okoliščino in nastalo prometno nesrečo

in škodo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

10.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo zgolj določilo 2. odstavka 154. člena OZ o odškodninski odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Posledično se je osredotočilo zgolj na ugotavljanje dejstev, potrebnih za presojo odškodninske odgovornosti toženca za nastali škodni dogodek in škodo, ki je nastala drugemu udeležencu v prometni nesreči, ni pa uporabilo za regresni spor preostale relevantne materialno pravne podlage, ki jo je pritožbeno sodišče predhodno že povzelo. Ker ni uporabilo 3. odstavka 7. člena ZOZP in 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ni ugotavljalo dejstev, potrebnih za presojo obstoja okoliščin (ravnanja) toženca, ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic, ni se obrazloženo opredelilo do vprašanja, katera od ugotovljenih kršitev cestno prometnih predpisov predstavlja okoliščino, zaradi katere je (bi lahko) toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, prav tako pa v nadaljevanju tudi ni ugotavljalo odločilnih dejstev in presojalo (se opredelilo do) ugovorov toženca, da okoliščina, ki v skladu z zakonom in splošnimi pogoji predstavlja primer izgube zavarovalnih pravic, ni v vzročni zvezi (ni bistven vzrok) z(a) nastalo škodo in da toženec ni kriv za obstoj te okoliščine.

11.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo tudi dejansko stanje v predstavljenem obsegu ugotovljeno nepopolno, sodišče prve stopnje pa se tudi ni obrazloženo opredelilo do vseh pravno relevantnih ugovorov toženca, pomembnih za razbremenitev njegove obveznosti povračila izplačanih zneskov odškodnine, s čimer pa sicer ni zagrešilo le absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita toženec, temveč mu je kršilo tudi pravico do izjave in posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12.Vse navedene nepravilnosti, s katerimi je obremenjena izpodbijana vmesna sodba, so takšne narave, da so v skladu s 1. odstavkom 354. člena in 1. odstavkom 355. člena ZPP terjale njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče namreč ne more kot prvo ugotavljati tako obsežnega sklopa dejstev, kot prvo navajati navaj

nikov razlogov o tako obsežnem sklopu odločilnih dejstvih, se prvo opredeliti do pravno relevantnih ugovorov toženca, s katerimi bi se le-ta lahko razbremenil svoje plačilne obveznosti, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zagrešene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo in obrazloženo presojalo. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje in pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje. Na takšen način bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem konkretnem primeru prav gotovo prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Če bi pritožbeno sodišče kot prvo sodišče ugotavljalo dejstva, kot prvo navajalo razloge o odločilnih dejstvih in se kot prvo opredeljevalo do pravno relevantnih ugovorov toženca, še zlasti v primeru, ko gre za obsežen in pomemben sklop dejstev, bi s tem prišlo do rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena in 2. odstavek 355. člena ZPP), saj se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

13.V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje vse zgoraj opisane pomanjkljivosti odpraviti, ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 2. in 3. odstavka 7. člena ZOZP in 1. ter 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev bo moralo v že nakazani smeri navesti jasne in obrazložene dejanske in pravne zaključke o dejstvu (ravnanju oziroma okoliščini), ki po splošnih pogojih pomeni toženčevo kršitev zavarovalne pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic, ponovno presojati, ali je tožeča stranka oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino, v tem sklopu tudi ponovno presojati odškodninsko odgovornost toženca za nastalo škodo in se opredeliti do vseh pravno relevantnih ugovorov toženca, s katerimi se le-ta želi razbremeniti svoje povračilne obveznosti.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 11. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe.

2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 82/2016 z dne 12. 4. 2018.

Zveza:

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 7, 7/2, 7/3, 7/3-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.