Jedro

Pri tožniku ni ugotovljena popolna nezmožnost za delo, zato njegov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 9. 2012 in št. ... z dne 26. 2. 2013 in se ga zaradi bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu od 5. 5. 2010 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, o kateri naj toženec odloči s posebno odločbo v upravnem postopku v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodne odločbe. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ob svojem zaslišanju jasno in prepričljivo izpovedal, da je veliko v bolniškem staležu zaradi svojega bolezenskega stanja. Med dokazne listine je predložil tudi obvestilo izbranemu osebnemu zdravniku z dne 9. 5. 2011, ki ga je izdelalo podjetje A. d.o.o. iz kraja B.. V navedenem obvestilu je predlagano, da se tožnika predstavi invalidski komisiji zaradi celovite ocene delazmožnosti, to je preveri tožnikova sposobnost za organizirano pridobitno delo. V potrditev nasprotnega je dokazno breme v celoti na tožniku, zaradi česar je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, ki pa mu sodišče ni sledilo. Meni, da je sodišče napačno povzelo dokazne listine in zato ni mogoče sprejeti njegovega zaključka, da v nobenem izvidu ni ugotovljena tožnikova popolna nezmožnost za delo. Zato je predlagal mnenje izvedenca, ki bi se moral ponovno opredeliti do vse medicinske dokumentacije in tožnika tudi neposredno pregledati. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselne kršitve določbe 243. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 26. 2. 2013 v zvezi z prvostopno odločbo z dne 27. 9. 2012. Sporno pa je, ali je tožnik popolnoma nezmožen za delo in invalid prve kategorije invalidnosti.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 1. alinee 2. odstavka 60. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazanega.

Pri tožniku gre za stanje po spondilodezi L3-4, L4-5 in kronično bolečino v križu in desni nogi z ishialgijo. Kot izhaja iz medicinske dokumentacije je bil tožnik petkrat operiran na ledveni hrbtenici, naredili so mu laminektomijo L4-L5 desno in spondilodezo L3-SI zaradi spondilolisteze. Več let ima bolečinsko simptomatiko lumboishialgije z nekoliko omejeno gibljivostjo, brez grobih nevroloških izpadov. EMG je potrdil blago do zmerno kronično radikulopatijo L4 in S1. Od 5. 5. 2010 je v obravnavi v protibolečinski ambulanti zaradi nevropatske bolečine, zdravljen je bil z različno protibolečinsko terapijo, nazadnje so mu svetovali fasetne blokade.

Glede na funkcionalno manjvrednost hrbtenice po petih operacijah in zatrditveni operaciji, po mnenju invalidske komisije druge stopnje tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je socialni oskrbovalec I. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez fleksijskih in rotacijskih obremenitev ter dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž ledveno - križne hrbtenice, brez izpostavljenosti lokalnim in splošnim operacijam.

Takšno mnenje pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov ter ugotovitvami na invalidski komisiji prve stopnje na osebnem pregledu. Iz dokumentacije, ki jo je povzelo že sodišče prve stopnje izhaja, da za tožnika, ker za premeščanje težjih bremen in hitrim reagiranjem na nepredvideno situacijo ni zmožen, delo s telesno in psihično prizadetimi osebami ni ustrezno. Po mnenju specialista ortopeda tožnik potrebuje določene omejitve pri delu, v zvezi s skanjanjem, dolgotrajnim sedenjem, dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen, zaradi česar je po mnenju ortopeda pri tožniku potrebna ocena pred invalidsko komisijo. To pomeni oceno tožnikove delovne zmožnosti, ne pomeni pa le ocene popolne nezmožnosti za delo oz. izgube delovne zmožnosti, ampak tudi oceno preostale delovne zmožnosti, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku. Invalidska komisija na podlagi medicinske in druge dokumentacije ocenjuje delovno zmožnost zavarovancev v smislu 60. člena ZPIZ-1. Torej ali je zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje (1. odstavek 60. člena ZPIZ-1) in do katerekoli kategorije invalidnosti določene v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Podlaga za razvrstitev zavarovancev v kategorijo invalidnosti je bodisi ugotovljena preostala delovna zmožnost oz. izguba delovne zmožnosti, odvisno do kakšnih sprememb v zdravstvenem stanju je prišlo in kakšno stanje je razvidno iz posameznih izvidov oz. medicinske dokumentacije.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pri tožniku specialisti ne ugotavljajo popolne nezmožnosti za delo. Iz predložene dokumentacije in izvidov posameznih specialistov izhaja le, da so pri tožniku potrebne omejitve pri delu. Takšnim ugotovitvam in predlogom je v predsodnem postopku sledila invalidska komisija druge stopnje. Med izvedenskim mnenjem invalidske komisije druge stopnje in med medicinsko dokumentacijo ni mogoče ugotoviti nobenih odstopanj. Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa tudi niso ostala nerazčiščena vprašanja ali nejasnosti, da bi obstajal dvom v objektivnost podanega mnenja invalidske komisije druge stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje na podlagi takšnega stanja, ko ni odstopanj niti v enem od podanih mnenj specialistov oz. gre celo za mnenje, ki je popolno skladno z medicinsko dokumentacijo, utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem, ne glede na to, da je tožnik, enako kot v pritožbi, navajal, da je popolnoma nezmožen za delo, v dokumentaciji pa s strani specialistov takšnega predloga ni bilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in o stroških pritožbe v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel.