Jedro

Odmera preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem preživninskem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka 3 izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka, dne 14.8.1988 roj. sina M. in dne 24.3.1993 rojeno hči Š., dodelilo v varstvo in vzgojo materi tožnici, toženca pa obvezalo za preživljanje mladoletnih otrok plačevati mesečno preživnino in sicer od 1.3.1999 do 31.3.1999 v znesku 5.000,00 SIT za vsakega, od 1.4.1999 dalje pa v znesku 15.000,00 SIT za vsakega otroka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Proti sodbi se pritožuje toženec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zopet smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Opozarja, da določena preživnina v skupnem znesku 30.000,00 SIT presega več kot 1/3 njegove plače in da nima drugih dohodkov. Poleg tega mesečno odplačuje 16.000,00 SIT kredita, ki ga je prevzel po razvezi v svoje breme, najet pa je bil še v trajanju zakonske zveze in porabljen za skupno premoženje. Poleg tega ima po dogovoru s starši, pri katerih trenutno stanuje, še stroške elektrike, telefona, komunale, ki jih sporazumno s starši plačuje vsak drugi mesec in ki povprečno znašajo od 28.000,00 do 32.000,00 SIT. Ker pa si ureja življenjsko skupnost z drugo partnerko, ima še dodatne stroške, da bi si zagotovila minimalne pogoje za skupno življenje. Pripravljen je plačevati 22.000,00 SIT preživnine za oba otroka skupaj, tako, da bi mu ostal še del plače za njegovo preživljanje in ostale potrebe. Dokler stanuje pri starših, ima glede prehrane določene ugodnosti, ki mu jo nudita starša, zato so ti stroški manjši, ko pa se bo v kratkem preselil k svoji partnerici, s katero si ureja svoje stanovanje, bodo odpadle še te ugodnosti. Že po preteku pritožbenega roka (sodbo je toženec prejel dne 20.7.1999), je toženec dne 8.5.2000 vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri zatrjuje nova dejstva, ker pa je pritožba vložena po izteku pritožbenega roka za pritožbo, je pritožbeno sodišče kot prepozne ni obravnavalo. Tožnica je na pritožbo odgovorila, pri čemer zavrača pritožbene trditve, pritrjuje sodbenim razlogom in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Ponovno sporoča sodišču višino mesečnih stroškov obeh otrok in utemeljeno dvomi, da je dovolj 40.000,00 SIT za preživljanje enega otroka, pri čemer bodo stroški za preživljanje, zlasti zaradi stroškov izobraževanja, vedno višji. Poudarja, da je znesek njene plače rezultat dodatnega dela v službi in občasnega dežurstva, meni pa, da bi se dodatno lahko zaposlil tudi oče otrok, ker obveznosti nima, oziroma tožnica ne ve za tehten razlog, ki bi to onemogočal. Nadalje navaja, da kredit ni bil izkoriščen za pridobitev skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze ali kakršnokoli drugo korist zakoncev ali otrok, pač pa za kritje stroškov materialne škode, nastale v prometni nezgodi, ki jo je povzročil toženec. Prosi sodišče, naj ne zniža že tako nizke preživnine za otroka na račun ustvarjanja materialnih pogojev za toženčevo novo življenjsko skupnost. Poleg tega ima toženec stike z otrokoma vedno redkeje. Pritožba ni utemeljena. Po prepričanju pritožbenega sodišča so dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, zadoščala za pravilno materialnopravno odločitev glede plačevanja preživnine za oba preživninska upravičenca. V svoji pritožbi toženec sicer opozarja na to, da so njegove preživninske možnosti (še) manjše, kot jih ugotavlja prvostopno sodišče, ker ima določene stanovanjske stroške, ker ima dodatne stroške zaradi urejanja skupnega življenja z novo partnerko in ker bo imel po preselitvi k njej še stroške prehrane, ki jih sedaj nima, pri čemer pa v dokaz svojih trditev ne ponuja nobenega dokaza. Ker pa so dejstva, ki jih zatrjuje, takšne narave, da tudi če bi zanje ponudil dokaze (1. odstavek 352. člena ZPP/77), njihova izvedba ugotovljenega dejanskega stanja, po presoji pritožbenega sodišča, ne bi mogla (bistveno) spremeniti njihovo nedokazovanje tožencu ne more škoditi. Namreč, tako kot sodišče v razlogih izpodbijane sodbe posebej ne izpostavlja življenjskih stroškov toženca, tudi ne življenjskih stroškov tožnice, kar pa še ne pomeni, da njunih običajnih nujnih življenjskih stroškov pri svoji odločitvi ni upoštevalo, saj nihče ni zatrjeval, da jih toženec nima. Kar pa se tiče v pritožbi konkretno navedenih stanovanjskih stroškov (mesečno od 14.000,00 do 16.000,00 SIT), je moč iz sodbenih razlogov razbrati, da na tožnico odpadli stanovanjski stroški tudi znašajo nekaj več kot 10.000,00 SIT mesečno, poleg tega mora tožnica plačevati še stroške prehrane, ki predstavljajo visok življenjski strošek in za katerega sam pritožnik navaja, da ga (zaenkrat) sploh nima, ker se brezplačno hrani pri starših. To pa je, pri nizki plači, kakršno zasluži toženec, bistvenega pomena. Kar pa se tiče dodatnih stroškov zaradi urejanja življenjske skupnosti z drugo partnerko, je treba tožencu pojasniti, da ima preživljanje otrok, pri čemer so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebe otrok skromno ocenjene, prednost pred navedenimi toženčevimi novimi dodatnimi stroški. Nobenega razloga tudi ni videti, da bi jih delno nosila tožnica. Preživninsko breme je namreč po presoji pritožbenega sodišča, z izpodbijano odločitvijo ustrezno porazdeljeno med oba roditelja, v skladu s členom 79 ZZZDR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da toženec mesečno ne razpolaga le s 65.000,00 SIT sredstev, kot pravno zmotno ugotavlja prvostopno sodišče, pač pa s cca 81.000,00 SIT mesečne plače, torej s približno 16.000,00 SIT mesečno več, kot ugotavlja prvostopno sodišče. Plačevanja kredita, pa četudi bi bil res najet še v času trajanja zakonske zveze za potrebe družine, namreč ni mogoče upoštevati pri ugotovitvi preživninske možnosti preživninskega zavezanca, saj dejstvo, kako bivša zakonca razdelita skupno premoženje, ne sme iti na škodo preživljanja otroka in nanj tudi, s pravnega stališča, nima nobenega vpliva. Toženec bo torej moral, v kolikor bo hotel zadovoljiti svoje zatrjevane večje potrebe od ugotovljenih, sam poskrbeti za to, da bo zaslužil več kot zgolj 81.000,00 SIT mesečno, saj je njegov smiseln predlog po znižanju preživnine neutemeljen. Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene, uradoma upoštevne kršitve pravil pravdnega postopka (2. odstavek 365. člena ZPP/77), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).