Jedro

Določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi med stečajnim postopkom nima učinka v smislu priviligiranja terjatve, ima pa učinek po zaključku stečajnega postopka, da za terjatev, ki je določena kot posebni pogoj, odpust obveznosti ne učinkuje.

Obsojencu, zoper katerega je uveden osebni stečaj, ni dovoljeno poravnati obveznosti, določene v pogojni obsodbi. Oškodovanci v času trajanja stečajnega postopka zoper obsojenega do poplačila terjatve, ki je bila določena kot poseben pogoj, lahko pridejo le na način, da poplačilo zahtevajo iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni upravitelj. Po zaključku stečajnega postopka pa je obsojeni, v kolikor oškodovanec v stečajnem postopku ni bil v celoti poplačan, obveznost, ki mu je bila določena v posebnem pogoju, dolžan izpolniti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 22. 5. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenemu B. G. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 44785/2013 z dne 4. 9. 2014 in obsojenemu izreklo v navedeni sodbi določeno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 6. 2017 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in odločanja v nasprotju z ustaljeno prakso sodišč v Republiki Sloveniji in zaradi kršitev določil kazenskega postopka, ker sodišče ni uporabilo določila o odpustu dodatnega pogoja, določenega z izrekom pogojne kazni. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu skladno s 506. členom ZKP odpusti izpolnitev dodatnega pogoja oziroma rok za izpolnitev podaljša oziroma postopek preklica pogojne obsodbe ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP uvodoma izpostavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni vložena zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek temveč zoper takoimenovano drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Ocenjuje, da zagovorniki izpolnitev pogoja za obravnavo navedenega vprašanja v okviru zahteve za varstvo zakonitosti posredno obrazložijo s tem, da poudarjajo različno prakso višjih sodišč glede vpliva postopka osebnega stečaja na izpolnitev posebnega pogoja. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zahtevi, da je razlaga določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kot izhaja iz izpodbijanih sodb, pravno zmotna. Tako sta zmotni stališči, da je izpolnitev premoženjske obveznosti iz pogojne obsodbe v kazenskem postopku prednostna terjatev, kakor tudi, da stečajni postopek ni razlog, da obsojeni obveznosti ne bi mogel izpolniti, ker naj bi bilo razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika zgolj omejeno. Vendar pa vrhovni državni tožilec ob upoštevanju ostalih okoliščin, ki sta jih izpostavili sodbi, to je, da je rok za izpolnitev posebnega pogoja tekel že od 4. 9. 2014, medtem ko je bil stečajni postopek uveden 23. 2. 2015, pa obsojeni v tem času ni izkazal nobenih aktivnosti v smeri izpolnitve naložene obveznosti, niti z oškodovancem ni vzpostavil stika, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže oziroma podrejeno zavrne.

4. Zagovorniki obsojenega so v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca poudarili, da se vrhovni državni tožilec strinja s pravnimi ugovori. Ocenjujejo, da je izkazana neskladnost sodne prakse glede vpliva stečajnega postopka na pogojno izrečene kazni, s čimer je ogrožena pravna varnost. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložena zoper sodbo, s katero je bila zaradi neizpolnitve posebnega pogoja preklicana pogojna obsodba, torej zoper tako imenovano drugo odločbo, to je sodbo, ki je bila izdana po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Vložniki zahteve so s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 77809/2010 z dne 11. 11. 2015 izkazali, da je sodna praksa sodišč glede vpliva postopka osebnega stečaja na izpolnitev posebnega pogoja različna. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je vprašanje vpliva osebnega stečaja obsojenega po ZFPPIPP na obveznost obsojenega, izpolniti v pogojni obsodbi določen poseben pogoj, pomembno pravno vprašanje zaradi zagotovitve enotne uporabe prava. Zato je navedeno zahtevo obravnavalo.

6. Obsojeni B. G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 44785/2013 z dne 4. 9. 2014, na podlagi priznanja krivde, spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovancema v roku dveh let plača skupaj 30.018,55 EUR. Sodba je bila obsojenemu izrečena dne 4. 9. 2014 in je istega dne postala pravnomočna. Dne 21. 11. 2014 je DUTB, d. d., predlagala uvedbo osebnega stečaja zoper obsojenega, ki je bil uveden 23. 2. 2015. V času postopka za preklic pogojne obsodbe je bil osebni stečaj zoper obsojenega v teku in še ni bil zaključen.

7. Jedro obsojenčevih navedb v postopku za preklic pogojne obsodbe, kakor tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je bilo, da je zoper njega uveden osebni stečaj, kar mu onemogoča izpolnitev obveznosti iz pogojne obsodbe. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je obsojeni v osebnem stečaju, vendar se do vpliva osebnega stečaja na možnost izpolnitve posebnega pogoja, ni opredelilo. Višje sodišče je na pritožbene navedbe, da osebni stečaj obsojenemu onemogoča izpolnitev posebnega pogoja odgovorilo, da stečajni postopek zoper obsojenca ni takšen razlog, da obsojeni obveznosti po pogojni obsodbi ne bi mogel izpolniti. Stečajni postopek sam po sebi nima absolutnih učinkov, zaradi katerih bi bila oseba v postopku pri razpolaganju z lastnim premoženjem samodejno onemogočena, temveč je le omejena. Navedlo je še, da izpolnitev obveznosti po pogojni obsodbi zaradi stečajnega postopka ne more biti izključena, saj ima glede na javnopravno naravo prednost pred vsemi drugimi obveznostmi.

8. Pritrditi je vložnikom zahteve, da terjatev iz naslova v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja vrnitve premoženjske škode oškodovancu v postopku osebnega stečaja ni prednostna terjatev. Terjatve, ki v stečajnem postopku štejejo kot prednostne, so taksativno naštete v 21. členu ZFPPIPP. Med taksativno naštetimi terjatvami ni terjatve iz v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja. Da navedena obveznost ne šteje kot prednostna terjatev izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, kjer so naštete terjatve, na katere odpust obveznosti po zaključku stečajnega postopka ne učinkuje. Določeno je, da odpust ne učinkuje za terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena (takoimenovane prednostne terjatve), poleg teh pa enako velja še za šest drugih terjatev. Med temi je v 2. točki drugega odstavka navedena tudi v pogojni obsodbi določen pogoj vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Iz določbe 408. člena ZFPPIPP tako izhaja, da določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi (vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem), med stečajnim postopkom nima učinka v smislu priviligiranja terjatve, ima pa učinek po zaključku stečajnega postopka, da za terjatev, ki je določena kot posebni pogoj, odpust obveznosti ne učinkuje. Navedeno pomeni, da mora obsojeni, ki se znajde v postopku osebnega stečaja, ob zaključku katerega so mu obveznosti odpuščene, tudi po zaključku stečajnega postopka izpolniti obveznost, ki je določena v pogojni obsodbi.

9. Vendar vprašanje, ali je terjatev, določena v pogojni obsodbi prednostna, za odločitev o preklicu pogojne obsodbe ni relevantna. Bistvo uvedbe postopka osebnega stečaja je, da vse premoženje, s katerim stečajni dolžnik (obsojeni) razpolaga ob začetku stečajnega postopka, preide v stečajno maso (drugi odstavek 224. člena ZFPPIPP). Med trajanjem stečajnega postopka lahko plačilo v breme stečajne mase opravi samo stečajni upravitelj na podlagi sklepa sodišča (353. člen ZFPPIPP). Posledica postopka je tudi omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika (obsojenega) na način, da ne more sklepati pogodb ali opravljati pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP pa določa, da pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka.

10. Stečajni dolžnik tudi ne more prosto razpolagati s premoženjem, ki ga pridobi v času trajanja postopka osebnega stečaja. Tako je v 389. členu ZFPPIPP določeno, da v stečajno maso poleg premoženja, s katerim stečajni dolžnik razpolaga ob začetku stečajnega postopka, spadajo tudi plača in prejemki, ki jih dolžnik (obsojeni) pridobi med postopkom osebnega stečaja, pa tudi premoženje, ki ga na kakršnikoli pravni podlagi stečajni dolžnik dobi med postopkom osebnega stečaja. Drugi odstavek 289. člena pa določa, da so iz stečajne mase izvzeti prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju.

11. Iz navedenega je povzeti, da obsojencu, zoper katerega je uveden osebni stečaj, ni dovoljeno poravnati obveznosti, določene v pogojni obsodbi. Oškodovanci v času trajanja stečajnega postopka zoper obsojenega do poplačila terjatve, ki je bila določena kot poseben pogoj, lahko pridejo le na način, da poplačilo zahtevajo iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni upravitelj. Po zaključku stečajnega postopka pa je obsojeni, v kolikor oškodovanec v stečajnem postopku ni bil v celoti poplačan, obveznost, ki mu je bila določena v posebnem pogoju, dolžan izpolniti.

12. Poudariti je še, da lahko oškodovanci terjatev, ki jo imajo do obsojenega (stečajnega dolžnika) v stečajno maso prijavijo kadarkoli v teku stečajnega postopka (3. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP), saj v primeru osebnega stečaja ne velja določba petega odstavka 296. člena ZFPPIPP o prenehanju terjatve zaradi zamude roka za prijavo terjatve v stečajno maso.

13. Glede na vse navedeno vložniki zahteve utemeljeno uveljavljajo, da sta sodišči v pravnomočni sodbi napačno tolmačili določbe ZFPPIPP in zato zmotno šteli, da uvedba stečajnega postopka zoper obsojenega ni razlog, da obsojeni obveznosti, določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, ne bi mogel izpolniti. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji, da se obsojenemu iz razloga, ker posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi ni izpolnil, prekliče pogojna obsodba. Pri tem se bo moralo omejiti izključno na preizkus obsojenčevega ravnanja v času od izreka pogojne obsodbe pa do uvedbe postopka osebnega stečaja. Pri tem bo odločilnega pomena za presojo, ali je bilo obsojenčevo ravnanje usmerjeno v aktivno odtujitev ali skrivanje premoženja in s tem v povzročitev osebnega stečaja, zaradi česar oškodovancu posebnega pogojna ni mogel izpolniti.