Jedro

Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo pri ocenjevanju, ali obstaja lastninska pravica tožene stranke na parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. ...., 37. čl. Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95). Pravilno je pritožbeno stališče, da bi uporaba navedenega člena prišla v poštev v primeru, da pred tem ne bi bil sprejet Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93, ZSKZ), ki je stopil v veljavo 10.3.1993, in ki v svojem 14. čl. določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanj podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Pri tem v 3. odst. 14. čl. še dodatno določa, da so citirana zemljišča lastnina občine, na območju katere ležijo in če so bile 6.4.1941 v lasti občine. Glede na takšen zapis v 14. čl. tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz točk 48, 49 in 50 Ustavne odločbe, opr. št. U-I-78/93, objavljene v Ur. l. RS, št. 68-3096/95). Glede na navedeno, je že po citiranem zakonu s strani lovskih organizacij prešla pravica uporabe oziroma lastninska pravica na občino ali RS v letu 1993 upoštevaje tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih Republike Slovenije oziroma 20. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. 37. čl. Zakona o društvih kot kasnejši predpis se zato na to sporno premoženje lovske organizacije, za katere se sicer uporabljajo pravila Zakona o društvih v skladu z 57. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ter o upravljanju lovišč (Ur. l. RS št, 25/76 in 29/86) ne more več nanašati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da na nepremičnini parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. .... obstoji lastninska pravica tožeče stranke Republike Slovenije ter v izreku o pravdnih stroških, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da na nepremičnini parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. ... obstoji lastninska pravica tožeče stranke Republike Slovenije, kar je tožena stranka dolžna priznati ter izstaviti tožeči stranki za vpis sposobno zemljiškoknjižno listino v 15-ih dneh pod izvršbo, ker jo bo sicer nadomestila ta sodba ter zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 82.511,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo z navedbo pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je pravilna navedba sodišča, da je v 55. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. RS, št. 25/76) določeno, da so lovske organizacije tudi lovske družine in njihove zveze, nadalje pa je določeno, da se za poslovanje in združevanje lovskih družin uporabljajo predpisi o društvih. Po oceni tožeče stranke pa je pravno napačno stališče sodišča, da se glede organiziranosti in načina delovanja društva za potrebe tega spora upošteva določbe Zakona o društvih, objavljenega v Ur. l. RS, št. 60/95. Tožena stranka bi namreč morala prenesti vtoževane nepremičnine v last Republike Slovenije in v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS že ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, to je 11.3.1993. Na ta datum so namreč postala last Republike Slovenije kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postale last Republike Slovenije oziroma občin, že po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so ji temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in na razpolaganje na neodplačan način. Glede na dejstvo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da lovske družine kot pravne osebe, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena, niso bile zajete v režim lastninjena po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, so kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so bili na dan 11.3.1993 vpisani kot družbena lastnina v njihovi uporabi, prešli na Republiko Slovenijo. Določbe zakona o društvih, ki je bil sprejet več kot dve leti kasneje, tako po oceni tožeče stranke za to pravdo ne morejo biti pravno relevantne. Pritožba je delno utemeljena. Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo pri ocenjevanju, ali obstaja lastninska pravica tožene stranke na parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. ...., 37. čl. Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95). Pravilno je pritožbeno stališče, da bi uporaba navedenega člena prišla v poštev v primeru, da pred tem ne bi bil sprejet Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93, ZSKZ), ki je stopil v veljavo 10.3.1993, in ki v svojem 14. čl. določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Pri tem v 3. odst. 14. čl. še dodatno določa, da so citirana zemljišča lastnina občine, na območju katere ležijo in če so bile 6.4.1941 v lasti občine. Glede na takšen zapis v 14. čl. tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz točk 48, 49 in 50 Ustavne odločbe, opr. št. U-I-78/93, objavljene v Ur. l. RS, št. 68-3096/95). Glede na navedeno, je že po citiranem zakonu s strani lovskih organizacij prešla pravica uporabe oziroma lastninska pravica na občino ali RS v letu 1993 upoštevaje tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih Republike Slovenije oziroma 20. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. 37. čl. Zakona o društvih kot kasnejši predpis se zato na to sporno premoženje lovske organizacije, za katere se sicer uporabljajo pravila Zakona o društvih v skladu z 57. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ter o upravljanju lovišč (Ur. l. RS št, 25/76 in 29/86) ne more več nanašati. Višje sodišče pa ni moglo spremeniti sodne odločbe sodišča prve stopnje, saj zaradi napačne uporabe materialnega prava ni razčiščeno, ali je lastninska pravica prešla na Republiko Slovenijo ali morda na občino (primerjaj 1. in 4. odst. 14. čl. ZSKS). Glede na navedeno je bilo potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pribaviti historični zemljiškoknjižni izpisek ter ugotoviti, v čigavi lasti so bila sporna zemljišča dne 6.4.1941. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki od tožene stranke zahteva izstavitev za vpis sposobno zemljiškoknjižno listino. V konkretnem primeru gre za originalno pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Ker zemljiškoknjižni lastnik te pravne posledice zanika, ima tožnik pravni interes, da s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice, ki je med strankama sporna (primerjaj 181. čl. ZPP). Ugotovitvena sodna odločba pa se v zemljiško knjigo vpisuje po uradni dolžnosti na podlagi 24. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95) ter zato posebna izstavitev listine sposobne za vpis v zemljiško knjigo ni potrebna. Odločitev višjega sodišča v tem delu temelji na 353. čl. ZPP. Delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je posledično terjala tudi razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje o stroških postopka ter pridržanje odločitve o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).