Jedro

Tožeča stranka bi morala tožeča stranka v skladu z napotitvenim sklepom vložiti tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožencev ali pa se pritožiti zoper (napačen) napotitveni sklep. Vendar pa opustitev takega ravnanja sama po sebi še ne vodi do ugotovitve, da obstaja sporna ločitvena pravica. Po določbi šestega odstavka 143. člena ZPPSL bi moral o obstoju ločitvene pravice odločiti stečajni senat, ki pa je pri tem vezan na predlog ločitvenega upnika. Revident ne zatrjuje, da je bil tak sklep izdan, niti da ga je predlagal. Ker stečajni senat (očitno) ni odločil o obstoju ločitvene pravice, ima prednost pravnomočna odločitev o ločitveni pravici v tem postopku. Sicer pa je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek izpodbojne tožbe objektivno identičen tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja hipoteke.

V času, ko sta toženca prijavila svoji ločitveni pravici, in v času, ko sta bili prijavljeni ločitveni pravici prerekani, zastavna pravica v njuno korist ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Začetek stečajnega postopka ne pomeni ovire za odločanje o vpisu v zemljiško knjigo, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) da so pred začetkom stečajnega postopka izpolnjeni pogoji za vknjižbo in (2) da je pred začetkom stečajnega postopka vložen predlog za vpis (tretji odstavek 111. člena ZPPSL). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožeča stranka dovolila, da se pri spornih nepremičninah vknjiži hipoteka, in da sta toženca že pred začetkom stečajnega postopka predlagala vknjižbo hipoteke na teh nepremičninah. To pomeni, da bi toženca po začetku stečajnega postopka pridobila hipoteko na spornih nepremičninah. V tem primeru bi vpis učinkoval od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis hipoteke (5. člen ZZK-1). Vendar pa v obravnavani zadevi zaradi prodaje spornih nepremičnin v stečajnem postopku in posledične odreditve izbrisa plomb predlogov za vpis zastavne pravice do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo, je pa stečajna upraviteljica rezervirala sredstva od prodaje sporne nepremičnine za eventuelno poplačilo tožencev kot ločitvenih upnikov. Zato tudi ni zadržkov za zaključek, da sta bila toženca s sklenitvijo izpodbijanega sporazuma o zavarovanju terjatve privilegirana v razmerju do ostalih stečajnih upnikov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se tožbeni zahtevek v delu, v katerem se zahteva ugotovitev, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v korist tožencev kot upnikov, to je sklenitev sporazuma o zavarovanju terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 26. 2. 2003 v delu, ki se nanaša na terjatev upnice J. K. v višini 20.756.450,16 SIT in terjatev upnika M. K. v višini 7.963.530,59 SIT, s katerim je tožeča stranka dovolila toženi stranki za njeno terjatev zastavno pravico na nepremičninah, last tožnika,parc. št. 1811/2 – dvorišče v izmeri 239 m2, parc. št. 1813/1 – poslovna stavba v izmeri 693 m2 in dvorišče v izmeri 59 m2, parc. št. 1813/2 – zelenica v izmeri 289 m2, parc. št. 1813/16 – poslovna stavba v izmeri 117 m2, parc. št. 1815/1 – zelenica v izmeri 2585 m2, vpisanih pri Okrajnem sodišču na Ptuju, k.o. ... pri vl. št. 2702 kot sovložku, brez učinka proti stečajni masi, zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v korist tožencev kot upnikov, to je sklenitev sporazuma o zavarovanju terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 26. 2. 2003 v delu, ki se nanaša na terjatev upnice J. K. v višini 20.756.450,16 SIT in terjatev upnika M. K. v višini 7.963.530,59 SIT, s katerim je tožeča stranka dovolila toženi stranki za njeno terjatev zastavno pravico na nepremičninah, last tožnika, parc. št. 48/1 – dvorišče v izmeri 462 m2 in poslovna stavba v izmeri 28 m2, par. št. 49 – sadovnjak v izmeri 122 m2, parc. št. 50 – sadovnjak v izmeri 194 m2, parc. št. 51/1 – poslovna stavba v izmeri 39 m2, parc. št. 48/3 – dvorišče v izmeri 94 m2, parc. št. 51/3 – poslovna stavba v izmeri 11 m2, parc. št. 48/4 – dvorišče v izmeri 25 m2, vpisanih pri Okrajnem sodišču v Mariboru, k.o. ... pri vl. št. 1371 kot glavnem vložku, ter nepremičninah, parc. št. 1811/2 – dvorišče v izmeri 239 m2, parc. št. 1813/1 – poslovna stavba v izmeri 693 m2 in dvorišče v izmeri 59 m2, parc. št. 1813/2 – zelenica v izmeri 289 m2, parc. št. 1813/16 – poslovna stavba v izmeri 117 m2, parc. št. 1815/1 – zelenica v izmeri 2585 m2, vpisanih pri Okrajnem sodišču na Ptuju, k.o. ... pri vl. št. 2702 kot sovložku, brez učinka proti stečajni masi. Toženi stranki je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.339,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbe.

3. Tožena stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

Pravno relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je s tožencema 30. 12. 2002 sklenila prodajno pogodbo za nepremičnine, vpisane pri vl. št. 1371, k.o. ... Ker kupnina ni bila plačana v celoti, so pogodbeniki 26. 2. 2003 v zavarovanje neplačane in zapadle terjatve, obresti in morebitnih stroškov sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah, navedenih v izreku prvostopenjske odločbe (v nadaljevanju: nepremičnine k.o. ... in nepremičnine k.o. ...). Toženca sta vložila predlog za vpis zastavne pravice 11. 6. 2003 in 18. 6. 2003. 7. Dne 9. 1. 2004 se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek. Toženca sta v stečajnem postopku prijavila vsak svojo terjatev in ločitveno pravico, slednjo pa je prerekala stečajna upraviteljica. Predsednica stečajnega senata je stečajni upraviteljici 13. 4. 2004 izdala dovoljenje za izpodbijanje pravnih dejanj, natančneje dovoljenje za vložitev tožbe na ugotovitev, daje sporazum o zavarovanju terjatev, ki sta ga s stečajnim dolžnikom sklenili toženi stranki, brez učinka proti stečajni masi. S sklepom stečajnega senata z dne 14. 4. 2004 je bila stečajna upraviteljica tudi napotena, da vloži tožbo z zahtevkom, da ne obstoji ločitvena pravicaupnika M. K. in upnice J. K. o zavarovanju denarne terjatve v znesku 20.756.450,16 SIT in 7.963.530,59 SIT na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 1371, k.o. ..., kot glavnem vložku, in 2701, k.o. ..., kot sovložku, ki sta jo pridobila s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve dne 26. 2. 2003. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so bile nepremičnine, vpisane pri vložku 2702, k.o. ..., že 15. 3. 2003 prodane, zato je zemljiškoknjižno sodišče predlog za vpis zastavne pravice na teh nepremičninah zavrnilo. Glede nepremičnin, vpisanih pri vložku 1371, k.o. ..., je ugotovilo, da so bile tekom stečajnega postopka prodane, zaradi česar je stečajni senat sklenil, da se pri vložku 1371, k.o. ..., opravi izbris plomb za vknjižbo pridobitve hipoteke. Stečajna upraviteljica je sredstva od prodaje nepremičnin rezervirala za eventualno poplačilo tožencev kot ločitvenih upnikov.

Razlogi za delno ugoditev reviziji

8. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje glede nepremičnin, k.o. ..., zmotno uporabilo materialno pravo. Ustanovitev zastavne pravice na premoženju stečajnega dolžnika, ki upniku omogoča ugodnejše poplačilo njegove terjatve, lahko pomeni pravno dejanje privilegiranja upnikov, kar je eden od dejanskih stanov objektivnega elementa izpodbojnosti. Za pridobitev hipoteke na podlagi pravnega posla se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 141. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju: SPZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo predlog tožencev za vpis hipoteke na nepremičninah k.o. ... v zemljiško knjigo, saj hipotekarni dolžnik v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga ni bil več lastnik teh nepremičnin. To pomeni, da zastavna pravica na nepremičninah k.o. ... ni nastala in tudi ne more več nastati. Zato ni podan dejanski stan privilegiranja upnikov. Odsotnost objektivnega elementa izpodbojnosti narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na nepremičnine k.o. ...

Razlogi za delno zavrnitev revizije

9. Revident sodišču prve stopnje očita, da je preseglo dopustno mejo materialnega procesnega vodstva in ravnalo pristransko v korist tožeče stranke, ko jo je na prvem naroku pozivalo, da poda trditve o tem, kolikšna višina poplačila iz stečajne mase se pričakuje. Pri tem izhaja iz predpostavke, da je to dejstvo odločilno za presojo objektivnega elementa izpodbojnosti. To kršitev je revident uveljavljal že v pritožbenem postopku, vendar je sodišče prve stopnje ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo z obrazložitvijo, da sodi postopanje sodišča prve stopnje v okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Revizijsko sodišče tej razlagi pritrjuje in poudarja, da mora po določbi 285. člena ZPP predsednik senata (med drugim) poskrbeti, da se „med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva...“.

10. Revident sodišču druge stopnje očita tudi, da je poskušalo minimizirati neskladje med napotitvenim sklepom, ki se glasi na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, in tožbenim zahtevkom, ki meri na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Navaja, da je stečajni senat tožečo stranko napotil, da vloži tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, vendar ta temu ni sledila, temveč je vložila tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Revident kritizira stališče pritožbenega sodišča, da zahtevek, da ne obstoji ločitvena pravica, zajema izpodbijanje samega pravnega posla, na podlagi katerega sta stranki dogovorili in sklenili zastavno pravico. Opozarja tudi, da je imela tožeča stranka, kolikor je menila, da napotitveni sklep ni v skladu z veljavnimi predpisi, možnost zoper le-tega vložiti pritožbo, česar pa ni storila. Vztraja, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo z zahtevkom, da ne obstoji ločitvena pravica.

11. Revidentu je sicer treba pritrditi, da bi morala tožeča stranka v skladu z napotitvenim sklepom vložiti tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožencev ali pa se pritožiti zoper (napačen) napotitveni sklep. Vendar pa opustitev takega ravnanja sama po sebi še ne vodi do ugotovitve, da obstaja sporna ločitvena pravica. Po določbi šestega odstavka 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL) bi moral o obstoju ločitvene pravice odločiti stečajni senat, ki pa je pri tem vezan na predlog ločitvenega upnika. Revident ne zatrjuje, da je bil tak sklep izdan, niti da ga je predlagal. Ker stečajni senat (očitno) ni odločil o obstoju ločitvene pravice, ima prednost pravnomočna odločitev o ločitveni pravici v tem postopku. Sicer pa revizijsko sodišče dodaja, da je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek izpodbojne tožbe objektivno identičen tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja hipoteke.

12. Revident navaja tudi, da po preteku 6-mesečnega prekluzivnega roka za vložitev izpodbojne tožbe ni dopustna nikakršna formalna ali vsebinska sprememba tožbe. Navaja, da bi morala tožeča stranka za primer vknjižbe hipoteke na nepremičninah oziroma prodaje nepremičnin vložiti tožbo s kumuliranimi tožbenimi zahtevki. Ker revident ne konkretizira, katera sprememba tožbe naj bi bila nedopustna, se revizijsko sodišče do te revizijske navedbe ni opredelilo.

13. Po presoji revizijskega sodišča pa je objektivni element izpodbojnosti podan glede izpodbijanih pravnih dejanj v delu, ki se nanaša na nepremičnine k.o. ... Glede teh nepremičnin je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v času, ko sta toženca prijavila svoji ločitveni pravici, in v času, ko sta bili prijavljeni ločitveni pravici prerekani, zastavna pravica v njuno korist ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Začetek stečajnega postopka ne pomeni ovire za odločanje o vpisu v zemljiško knjigo, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) da so pred začetkom stečajnega postopka izpolnjeni pogoji za vknjižbo in (2) da je pred začetkom stečajnega postopka vložen predlog za vpis (tretji odstavek 111. člena ZPPSL). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožeča stranka dovolila, da se pri spornih nepremičninah vknjiži hipoteka, in da sta toženca že pred začetkom stečajnega postopka predlagala vknjižbo hipoteke na teh nepremičninah. To pomeni, da bi toženca po začetku stečajnega postopka pridobila hipoteko na spornih nepremičninah. V tem primeru bi vpis učinkoval od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis hipoteke (5. člen Zakona o zemljiški knjigi – v nadaljevanju: ZZK-1). Vendar pa v obravnavani zadevi zaradi prodaje spornih nepremičnin v stečajnem postopku in posledične odreditve izbrisa plomb predlogov za vpis zastavne pravice do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo, je pa stečajna upraviteljica rezervirala sredstva od prodaje sporne nepremičnine za eventuelno poplačilo tožencev kot ločitvenih upnikov. Zato tudi ni zadržkov za zaključek, da sta bila toženca s sklenitvijo izpodbijanega sporazuma o zavarovanju terjatve privilegirana v razmerju do ostalih stečajnih upnikov.

14. V zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti revident sodišču prve stopnje očita, da je zaključek o vednosti tožencev o slabem ekonomsko-finančnem stanju oprlo na podatke iz bilance stanja, ki je bila sestavljena šele po sklenitvi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, in na davčni odločbi, ki sta bili izdani šele po sklenitvi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, z nobeno od teh listin pa naj toženca ne bi bila seznanjena. S temi revizijskimi navedbami tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Odločitev revizijskega sodišča

15. Revizijsko sodišče je odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Glede na povedano je reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo, tako da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožbeni zahtevek v delu, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v korist tožencev kot upnikov, to je sklenitev sporazuma o zavarovanju terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 26. 2. 2003 v delu, ki se nanaša na terjatev upnice J. K. v višini 20.756.450,16 SIT in terjatev upnika M. K. v višini 7.963.530,59 SIT, s katerim je tožeča stranka dovolila toženi stranki za njeno terjatev zastavno pravico na nepremičninah, last tožnika, parc. št. 1811/2 – dvorišče v izmeri 239 m2, parc. št. 1813/1 – poslovna stavba v izmeri 693 m2 in dvorišče v izmeri 59 m2, parc. št. 1813/2 – zelenica v izmeri 289 m2, parc. št. 1813/16 – poslovna stavba v izmeri 117 m2, parc. št. 1815/1 – zelenica v izmeri 2585 m2, vpisanih pri Okrajnem sodišču na Ptuju, k.o. ... pri vl. št. 2702 kot sovložku, brez učinka proti stečajni masi, zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu je revizijo tožene stranke zavrnilo, saj so se uveljavljani revizijski očitki v tem delu izkazali za neutemeljene, revizijsko sodišče pa tudi ni zasledilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

16. Revizijsko sodišče je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, zato je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Glede na delni uspeh tožeče stranke je revizijsko sodišče uporabilo pooblastilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka.