Jedro

Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi si moralo samo iskati navedbe iz pritožbe zoper prejšnjo sodbo, ki naj bi jih upoštevalo, saj takšnih pooblastil nima in jih ne more imeti, ker bi s tem prekršilo načelo kontradiktornosti v postopku, saj nasprotna stranka, ki ima pravico do odgovora na pritožbo, ne more vedeti, katere pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče upoštevalo in se glede njih ne more izjasniti. Prav zato mora pritožba biti konkretizirana, s čimer se omogoči nasprotni stranki konkretno izjasnitev o pritožbenih navedbah, pritožbeno sodišče pa nato odloča o konkretnih izjavah strank v postopku. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, kar sklicevanje na pritožbo, o kateri je že bilo odločeno, so, ne morejo biti predmet odločanja pritožbenega sodišča. Drži, da pogodba, ki jo sklene „falsus procurator“, ne zavezuje neupravičeno zastopanega, če je ta ne odobri. Toda voljo za odobritev posla ni nujno, da je podana z izrecno izjavo zastopanega, temveč lahko to voljo zastopani izrazi s konkludentnim ravnanjem, tako da od nasprotne stranke zahteva, da izpolnitev po pogodbi opravi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do zaključka del tožena stranka ni nikoli izpostavljala, da je pogodba ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba in ko je temu tako, potem je v takšni situaciji edino pravilen materialno pravni zaključek, da je gradbena pogodba bila odobrena s strani tožene stranke s konkludentnim ravnanjem in zato se šteje za sklenjeno in veljavno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I., III. in IV. točke izreka sodbe se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 692/2015 z dne 4. 5. 2016 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 8. 2008, VL 50696/2008 se delno vzdrži v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 57.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 8. 2008 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 8. 2008, VL 50696/2008 se delno razveljavi za znesek 8.488,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2008 dalje do plačila in se zahtevek tožeče stranke v tem delu kot neutemeljen zavrne. III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 6. 2008, VL 34570/2008 se delno vzdrži v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 297.416,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. IV. Tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki glasi: “Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 347.403,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 10. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni,” se zavrne.”

2. Zoper to sodbo je glede I. III. in IV točke izreka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki I., III. in IV. razveljavi zaradi ponovno zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o tem, katera gradbena pogodba velja med pravdnima strankama, kakor tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, da je pogodbo z dne 14. 12. 2007 podpisal D. P. kot zastopnik, tožene stranke in da je tožeča stranka lahko upravičeno sklepala, da jo je podpisal kot zastopnik tožene stranke.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je presoja sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ker je sodišče prve stopnje s skupno sodbo na podlagi združitve zadev odločilo o več zadevah hkrati, je iz izpodbijane sodbe zaradi jasnosti najprej povzeti, da je z njo odločeno v gospodarskem sporu II Pg 41/2009 med tožečo in toženo stranko zaradi plačila 66.441,12 EUR s pripadki, o gospodarskem sporu II Pg 1177/2009, v katerem tožeča stranka po nasprotni tožbi vtožuje plačilo pogodbene kazni in odškodnine v znesku 347.403,21 EUR in gospodarskem sporu II Pg 218/2009, v katerem tožeča stranka vtožuje (še)plačilo 297.416,72 EUR s pripadki. Vsi trije spori se nanašajo na gradnjo objekta B. Sodišče je s sklepom II Pg 41/2009 z dne 13. 9. 2010 najprej združilo v skupno obravnavanje gospodarska spora II Pg 41/2009 in II Pg 1177/2009, ki sta se nato vodila pod II Pg 41/2009. S sklepom na naroku dne 1. 2. 2011 pa je v enotno obravnavanje združilo gospodarska spora II Pg 41/2009 in II Pg 218/2009 v enotni postopek II Pg 41/2009. 8. V navedeni zadevi je naslovno sodišče že odločilo s sodbo II Pg 41/2009 z dne 5. 9. 2014, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 104/2015 z dne 4. 9. 2015 razveljavljena v točkah I., III., V. in VI. izreka sodbe ter v tem obsegu vrnjena prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 5. 9. 2014 II Pg 41/2009 pa je postala pravnomočna v točkah II. in IV. izreka sodbe. Zadeva se sedaj vodi pod I Pg 692/2015. 9. Sodišče prve stopnje zaradi lažjega razumevanja in obrazložitve imenuje tožečo stranko in hkrati toženo stranko po nasprotni tožbi tožeča stranka, toženo stranko in tožečo stranko po nasprotni tožbi pa tožena stranka. Enako poimenovanje uporablja pritožbeno sodišče. 10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka zahteva plačilo za svoje delo, opravljeno na podlagi gradbene pogodbe in zaračunano s sedaj vtoževanimi situacijami in sicer delno III. začasno, IV. začasno ter končno situacijo; (-) da tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje in trdi, da je obveznost tožeče stranke iz naslova zamude in odškodnine zaradi nemožnosti obratovanja že presegla zahtevek tožeče stranke po vtoževanih situacijah; (-) da ni sporno, da je tožeča stranka opravljala takšna gradbena dela, za katera je potrebno skleniti gradbeno pogodbo, med pravdnima strankama pa je sporno, katera izmed gradbenih pogodb, ki sta jih pravdni stranki predložili, je bila sklenjena in katera velja za to pogodbeno razmerje; (-) da tožeča stranka vtožuje svojo terjatev po gradbeni pogodbi št. 06-10/2007, 10076/2007(priloga A 19 vodilnega spisa, dokazna listina je predložena tudi v ostalih zadevah), tožena stranka pa svoje ugovore in nasprotni tožbeni zahtevek na gradbeni pogodbi št. 211/2007 (priloga B 1 vodilnega spisa in predložena tudi v ostalih zadevah); (-) da je tožena stranka med drugim tudi tožeči stranki poslala povabilo k oddaji ponudbe za B. (priloga A 2) in skladno z navodili iz povabila je tožeča stranka vrnila izpolnjeno, potrjeno in parafirano predloženo dokumentacijo; (-) da pri gradbeni pogodbi (priloga B 1), ki je bila sestavni del povabila k oddaji ponudbe gre za vzorec pogodbe pod točko 13 povabila in jo je kot samostojno listino predložila tožena stranka, datum podpisa pogodbe ni zapisan; (-) da so po vrnitvi ponudbe stekla pogajanja za dokončni dogovor glede vsebine gradbene pogodbe, dela pa je tožeča stranka pričela izvajati na podlagi ponudbenega predračuna, s sklenitvijo pogodbe pa so zamujali; (-) da ni sporno, da usklajena pogodbena vrednost znaša 640.838,48 EUR in je torej drugačna od cene, navedene v pogodbi št. 211/2007, ta cena pa je določena v pogodbi, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A 19) in ima naslov gradbena pogodba št. 06-10/2007, št. 10076/2007, ki jo je za tožečo stranko podpisal direktor tožeče stranke, za toženo stranko pa D. P., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot direktor inženiringa, ne pa zakonita zastopnica tožene stranke; (-) da iz elektronskega sporočila D. P. z dne 26. 11. 2007 v prilogi B 8 (k II Pg 1177/2009), ki ga je poslal direktorju tožeče stranke izhaja, zaprosilo, da direktor tožeče stranke končno podpiše gradbeno pogodbo za B. ter da je po pošti poslal štiri izvode pogodbe in po podpisu pogodbe bo plačan avans; (-) da iz dopisa v prilogi A 18 (k II Pg 41/2009) izhaja, da tožena stranka pošilja štiri izvode podpisane gradbene pogodbe št. 06-10/2007, ne pa pogodbo št. 211/2007 in tudi v predlogu končnega obračuna z dne 28. 5. 2008 je P. zapisal, da je investitor dne 30. 10. 2007 podpisal gradbeno pogodbo 06-10/2007 (B 6 listina v II Pg 218/2009); (-) da je med sedaj pravdnima strankama veljavno sklenjena gradbena pogodba št. 06-10/2007, št. 10076/2007, ki jo je tožena stranka poslala tožeči stranki po pošti in jo je ta prejela 28. 11. 2007, podpisala pa 14. 12. 2007, iz bančnega izpiska v prilogi A 22 pa izhaja, da je tožena stranka dne 7. 12. 2007 plačala avans po pogodbi št. 211/2007, pri čemer je plačilo avansa določeno zgolj v pogodbi št. 06-10/2007, št. 10076/2007(v prilogi A 19), ne pa v pogodbi 211/2007; (-) da je tožena stranka štela, da je P. smel podpisati gradbeno pogodbo št. 06-10/2007, št. 10076/2007, na kar kaže nakazilo avansa po tej pogodbi 7. 12. 2007; (-) da primerjava členov obeh predloženih pogodb (v prilogi B 1 in A 19) pokaže, da velja pogodba št. 06-10/2007, št. 10076/2007 z dne 14. 12. 2007 in ne pogodba v prilogi B 1; (-) da vse to potrjuje zlasti pogodbena cena, dejstvo, da se je obračun izvajal po sistemu dejanskih količin iz knjige obračunskih izmer (gradbene knjige) in ne po sistemu funkcionalni ključ v roke kot določa pogodba v prilogi B 1, da je avansiranje določeno zgolj v pogodbi A 19 in da je tožena stranka dejansko dne 7. 12. 2007 (priloga A 22) plačala avans, da je drugače določen način zavarovanja in je to klavzulo tožena stranka parafirala, da sta pravdni stranki v pogodbi v prilogi A 19 konkretno določili, da je izvajalec uveden v delo, ko prejme od naročnika prosto gradbišče s prostim dostopom do objekta in prostorom za organizacijo gradbišča, fotokopijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351.385/2007 z dne 11. 12. 2007, potrjeno projektno dokumentacijo PGD, PZI št. 94/2007, prijavo gradbišča, koordinatorja za VZD in VPP, česar vsega konkretizirano pogodba B 1 ne vsebuje; (-) da se je tožeča stranka pri sestavi začasnih in končne situacije (prve strani) sklicevala na gradbeno pogodbo št. 211/2007 in pogodbeni predračun št. 215/2007, vendar je tožeča stranka z deli začela pred sklenitvijo gradbene pogodbe, zato je zapisana napačna številka gradbene pogodbe;

11. Na podlagi teh ugotovitev sodišča prve stopnje je to presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke iz zadeve II Pg 218/2009 za plačilo še vtoževanega zneska 297.416,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 dalje do plačila po delno neplačani III. začasni situaciji, IV. začasni situaciji in dveh računih za zamudne obresti.

12. Sodišče prve stopnje je pri tem v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca gradbene stroke, da je tožeča stranka opravila vsa dela po knjigi obračunskih izmer (gradbeni knjigi), pri čemer je tudi odgovorni nadzornik po pogodbi na III. in IV. začasni situaciji potrdil, da so dela, ki se plačujejo s tema situacijama dejansko opravljena v navedenih količinah in da so vrste del in količine del vnesene na podlagi podatkov iz knjige obračunskih izmer.

13. Sodišče prve stopnje je v zadevi II Pg 41/2009, kjer je tožeča stranka vtoževala plačilo končne situacije št. 0851/1320 z dne 30. 5. 2008 z zapadlostjo 30. 7. 2008 v znesku 66.441,12 EUR presodilo, da je glede na mnenje izvedenca, na katerega tožena stranka po dopolnitvi mnenja dne 4. 5. 2016 ni imela več pripomb, vrednost opravljenih del po gradbeni knjigi 635.661,78 EUR brez DDV. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je iz gradbenega dnevnika z dne 7. 3. 2008 v prilogi A 27 razvidno, da so se s tem dnem dela na objektu B. končala, pojasnil pa je, da je uradni pričetek del takrat, ko je pravnomočno gradbeno dovoljenje, kar je bilo v konkretnem primeru 11. 12. 2007 in je razvidno tudi iz priloge B 32 k spisu II Pg 41/2009. Izvedenec je obrazložil, da se je rok za dokončanje glede na pogodbo iztekel dne 15. 3. 2008, zadnji vpis v gradbeni dnevnik je z dne 7. 3. 2008 (priloga A 27). Tožeča stranka z izvedbo del ni zamujala. Izvedenec je tudi pojasnil, da je po končni situaciji utemeljena terjatev v višini 57.952,24 EUR. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju mnenja izvedenca in predloženih listinskih dokazov presodilo, da je zahtevek tožeče stranke po končni situaciji utemeljen v znesku 57.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2008 dalje do plačila, v presežku (66.441,12 EUR - 57.952,24 EUR) v višini 8.488,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2008 dalje do plačila, pa je zahtevek tožeče stranke neutemeljen in ga je sodišče zavrnilo.

14. V zadevi nasprotne tožbe (II Pg 1177/2009) je tožena stranka kot tožeča stranka najprej zahtevala plačilo zneska 347.403,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Nato pa je z dopolnitvijo nasprotne tožbe z dne 15. 2. 2011 zahtevala plačilo zneska 317.403,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2009 dalje do plačila. Njena tožba s tem glede na določbo 184. člena ZPP ni bila spremenjena. Tožena stranka je po pogodbi št. 211/2007 uveljavljala pogodbeno kazen v znesku 53.403,21 EUR ter iz naslova dnevne odškodnine po drugem odstavku 9. člena pogodbe št. 211/2007 znesek 264.000,00 EUR za čas od 2. 4. 2008 do 13. 8. 2008. 15. Sodišče prve stopnje je glede na presojo, da je med strankama bila sklenjena pogodba št. 06-10/2007, št. 10076/2007 (v prilogi A 19), zahtevek po nasprotni tožbi presojalo po tej pogodbi.

16. Ugotovilo je, da prvi odstavek 9. člena gradbene pogodbe določa, da v kolikor izvajalec del po tej pogodbi ne izvrši v roku 60 dni, ima naročnik pravico zaračunati pogodbeno kazen v višini 0,1 % od pogodbene vrednosti za vsak zamujen dan, vendar največ do višine 10 % obračunske pogodbene vrednosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izvedensko mnenje, na podlagi katerega je že presodilo, da tožeča stranka ni bila v zamudi pri izvajanju del po pogodbi. Iz navedb tožene stranke v nasprotni tožbi in njeni dopolnitvi pa izhaja, da tožena stranka zahteva plačilo pogodbene kazni za zamudo od 2. 4. 2008 dalje (prvi dogovorjeni rok tehničnega pregleda). Pogodbeni stranki sta se namreč dogovorili, da se smatra za rok dokončanja del datum pripravljenega objekta na tehnični pregled. Iz navedb tožene stranke izhaja, je bil prvotno dogovorjeni datum tehničnega pregleda, ki se tudi po gradbeni pogodbi smatra kot rok dokončanja del z dne 2. 4. 2008 preložen na dne 14. 4.2008. Iz Odločbe U. z dne 17. 4. 2008, s katero je bilo odrejeno poskusno obratovanje in je javna listina (prvi odstavek 224. člena ZPP) ne izhaja, da med potrebno dokumentacijo manjkata gradbeni dnevnik in izjava o zanesljivosti (5. točka odločbe v prilogi B 14), zato je sodišče presodilo, da tožeči stranki, ni mogoče očitati, da ni predložila te listine za opravo tehničnega pregleda dne 2. 4. 2008 oziroma 14. 4. 2008. 17. Po trditvah tožene stranke je razlog za preložitev tehničnega pregleda tudi ne predložitev geodetskega posnetka stanja zemljišča s strani tožeče stranke. Vendar je sodišče ugotovilo (ustreznega seznama dokumentacije v vsej gradbeni dokumentaciji tudi ni zasledil izvedenec), da iz pogodbenih določil in pogodbenega predračuna ne izhaja, da mora tožeča stranka predložiti geodetski načrt oziroma posnetek zemljišča. 18. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni odgovorna za zamudo zaradi nepravočasno predloženega geodetskega načrta, zaradi katerega je bil po navedbah tožene stranke preložen tehnični pregled z dne 2. 4. 2008 na dne 14. 4. 2008 in tožena stranka ni upravičena do pogodbene kazni v višini 53.403,21 EUR ter je tožbeni zahtevek tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) v tem delu zavrnilo kot neutemeljen.

19. Tožena stranka vtožuje tudi plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti obratovanja v znesku 264.000,00 EUR. Drugi odstavek 9. člena gradbene pogodbe, določa, da ima naročnik pravico za vsak dan, ko zaradi zamude ne bo mogel legitimno obratovati, zaračunati odškodnino za povzročeno škodo zaradi nezmožnosti obratovanja, ki jo pogodbeni stranki sporazumno ocenita v višini 2.000 EUR na dan, vendar skupaj s pogodbeno kaznijo ne več kot 10 %.

20. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožeče stranke, saj je ta izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Zaključilo je, da tožena stranka tudi ni podala trditev in dokazov o obstoju vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Tožena stranka v svojih tožbenih trditvah (in dopolnitvi nasprotne tožbe) ni pojasnila, kaj predstavlja njeno legitimno obratovanje. Iz navedb tožene (in tožeče) stranke izhaja, da je tožena stranka sicer investitor bencinskega servisa, ki pa ga ne gradi zase, ampak za končnega kupca A. d.o.o., kar izhaja tudi iz predložene prodajne pogodbe z dne 13. 8. 2008. Tožena stranka ni trdila, da je do prodaje imela namen poslovati v tem bencinskem servisu. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da zaradi zatrjevane zamude ne bi mogla legitimno obratovati. Toženi stranki je legitimno poslovanje zagotavljala odločba U. z dne 17. 4. 2008, po kateri bi investitor lahko prijavil poskusno obratovanje za čas devetih mesecev.

21. Sodišče prve stopnje je zato znižani tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi v znesku 264.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2009 dalje do plačila zavrnilo kot neutemeljen. Zavrnilo pa je tudi del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v znesku 30.000,00 EUR. Tožena stranka je namreč za ta znesek v dopolnitvi nasprotne tožbe svoj zahtevek znižala, ni pa tožbe umaknila, zato je sodišče moralo ta del tožbenega zahtevka zavrniti kot neutemeljen.

22. Pritožba povzema, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi že odločalo in sodišču prve stopnje naložilo, da mora natančno ugotoviti dejansko stanje o tem, katera sklenjena gradbena pogodba med strankama velja, in sicer ali tista, na katero se sklicuje tožeča stranka, ali tista, na katero se sklicuje tožena stranka ter nato natančno ugotoviti višino še morebiti odprte terjatve med pravdnima strankama.

23. Pritožba trdi, da je v obširni obrazložitvi izpodbijane sodbe z dne 4. 5. 2016 v točkah od 31 do 34 sodišče navedlo razloge, zakaj je sprejelo zaključek, da med pravdnima strankama velja gradbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, in sicer št. 06-10/2007, 10076/2007 z dne 14. 12. 2007. Toda pritožba vztraja, da je ne glede na te razloge, tudi v ponovnem sojenju sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje o tem, katera gradbena pogodba je bila v letu 2007 med pravdnima strankama sklenjena in katera pogodbena določila iz te pogodbe so zavezujoča za obe pravdni stranki.

24. Pritožba navaja, da so razlogi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja že navedeni v pritožbi z dne 22. 12. 2014 zoper sodbo z dne 5. 9. 2014, zato jih ne ponavlja in naj se upoštevajo, enako se na pritožbo z dne 22. 12. 2004 sklicuje tudi v zvezi s pritožbenimi očitki o pooblastilih D. P. za podpis pogodbe.

25. Pritožbeno sodišče mora pritožnici pojasniti, da se je o pritožbenih navedbah, ki jih je ta je podala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje II Pg 41/2009 z dne 5. 9. 2014, že izreklo v svojem sklepu Cpg 104/20015 z dne 4. 9. 2015 in je sedaj izpodbijana sodba nova sodba z novimi razlogi, zato mora pritožba konkretno in izrecno izpodbijati sporne zaključke sodišča prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi, ne pa se zgolj sklicevati na navedbe v pritožbi, o kateri je že bilo odločeno.

26. Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi si moralo samo iskati navedbe iz pritožbe zoper prejšnjo sodbo, ki naj bi jih upoštevalo, saj takšnih pooblastil nima in jih ne more imeti, ker bi s tem prekršilo načelo kontradiktornosti v postopku, saj nasprotna stranka, ki ima pravico do odgovora na pritožbo, ne more vedeti, katere pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče upoštevalo in se glede njih ne more izjasniti. Prav zato mora pritožba biti konkretizirana, s čimer se omogoči nasprotni stranki konkretno izjasnitev o pritožbenih navedbah, pritožbeno sodišče pa nato odloča o konkretnih izjavah strank v postopku. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, kar sklicevanje na pritožbo, o kateri je že bilo odločeno, so, ne morejo biti predmet odločanja pritožbenega sodišča. 27. Pritožba v zvezi z razlogi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je med sedaj pravdnima strankama sklenjena pogodba št. 06-10/2007, št. 10076/2007 z dne 14. 12. 2007 navaja : - dne 22. 10. 2007 je tožeča stranka poslan vzorec pogodbe v povabilu k oddaji ponudbe izpolnila, oštevilčila, podpisala in ožigosala; - dne 30. 10. 2007 je tožeča stranka v fazi pogajanj s toženo stranko v času od 22. 10. 2007 do 30. 10. 2007 le-tej posredovala korigirano ponudbo z nižjo ceno pod pogojem plačila avansa in skrajšanja roka plačila; - da je dne 30. 10. 2007, torej isti dan tožena stranka korigirano ponudbo sprejela in pristala na 20 % plačilo avansa, ni pa pristala na skrajšanje roka plačila, tožeča stranka se je s tem strinjala, ker tega ni nikoli prerekala; - da je tožeča stranka med 30. 10. 2007 in 9. 11. 2007 odprla delovni nalog za B., da je lahko začela z deli (to je razvidno tudi iz izjave priče P. Z., katero v celoti povzema v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje); - da je dne 9. 11. 2007 tožeča stranka v skladu s 76. členom ZGO-1 prevzela gradnjo in pričela z deli, kar dokazuje njen vpis v gradbeni dnevniki, potrjen tudi s strani tožeče stranke; - da je dne 9. 11. 2007 tožeča stranka imenovala odgovornega vodjo del - P. Z., kot to zahteva 76. člen ZGO-1, ki je že podpisal prvi vpis v gradbeni dnevnik dne 9. 11. 2007, kakor tudi vse nadaljnje; - da je dne 3. 12. 2007 tožeča stranka toženi stranki izstavila I. začasno situacijo za dela opravljena od 9. 11. 2007 do 30. 11. 2007, iz katere je razvidno, da je bil po tej začasni situaciji objekt zgrajen že do podstrehe; - da je to situacijo tožeča stranka izstavila na podlagi gradbene pogodbe št. 211/2007, kar je jasno navedla na prvi strani situacije in kar je najbolj bistveno; - da je tožena stranka 7. 12. 2007 plačala avans, kar pomeni, da ta nikakor ni bil mogel biti plačan po gradbeni pogodbi z dne 14. 12. 2007, kot to zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj to dejstvo pomeni, da bi tožena stranka ta avans poravnala še preden bi bila pogodba sklenjena.

28. Pritožba s prej povzetimi pritožbenimi navedbami zopet nekonkretizirano izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj povzema časovni potek sodelovanja med sedaj pravdnima strankama, ki pa ni sporno, saj ga je ugotovil tudi izvedenec in njegovo mnenje po dopolnitvi z dne 4. 5. 2016 ni bilo sporno za stranki, sodišče prve stopnje pa mi je sledilo in ugotovilo, to kar zatrjuje pritožba (52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in sicer, da je pričetek del 9. 11. 2007 in končanje del 7. 3. 2008, prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je tožeča stranka pri sestavi začasnih in končne situacije sklicevala na gradbeno pogodbo št. 211/2007 in pogodbeni predračun št. 215/2007 in da je tožena stranka dne 7. 12. 2007 plačala avans (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

29. Navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo priči Z., ki je povedal, da je navajanje pogodbe št. 211/2007 pisana pomota, niso prepričljive kolikor pritožba ta očitek gradi le na tem, da pa sodišče ni verjelo priči P. (32. točka obrazložitve sodbe) iz razloga, ker se je v izpovedbi večkrat zapletel in bil protisloven, saj je sodišče prve stopnje dodalo, da je ta priča bil nedvomno zainteresiran za izid postopka, poleg tega pa je njegovo izpovedbo dokazno celovito ocenilo z listinskimi dokazi, ki so skupaj z izpovedbami te priče in zakonitih zastopnikov pravdnih strank dali zaključek, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka.

30. Pritožbeno začudenje, zakaj bi tožena stranka plačevala avans pred podpisom pogodbe s strani tožeče stranke (avans plačan 7. 12. 2007, tožeča stranka je pogodbo podpisala 14. 12. 2007), lahko razjasni le tožena stranka, ki ve, zakaj je to storila, vsekakor pa pritožba v ostalem ne izpodbija (pri čemer je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da sklicevanje na neko drugo pritožbo ne more pomeniti pritožbe zoper izpodbijano sodbo) v celoti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot jo je podalo v točkah od 31 do 34 izpodbijane sodbe.

31. Pritožbeno sodišče povzema bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s posledičnim zaključkom, katera pogodba je bila sklenjena med pravdnima strankama, ki jih pritožba ne izpodbija, pa so za razumevanje sporne zadeve odločilnega pomena: - da je tožena stranka izmed prejetih (vrnjenih) ponudb, izbrala ponudbo tožeče stranke in z njo začela pogajanja (usklajevanja), saj ni sporno, da pogodbena cena znaša 640.838,48 EUR in je torej drugačna od cene, navedene na pogodbi št. 211/2007, cena 640.838,48 EUR pa je določena v pogodbi, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A 19) in ima naslov gradbena pogodba št. 06-10/2007, št. 10076/2007; - da je D. P., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot direktor inženiringa, zaslišan kot priča, izpovedal, da so se na podlagi prejete ponudbe usklajevali s tožečo stranko za ceno, kar potrjuje tudi dokončni predlog tožeče stranke z dne 30. 10. 2007 v prilogi B 36 k II Pg 218/2009 in telefaks sporočilo v prilogi B 37 k II Pg 218/2009, ki potrjujeta, da je na ta dan tožeča stranka posredovala toženi stranki končno ceno in predlog glede načina plačila; - da je bila usklajena pogodbena cena 640.838,48 EUR; - da je ta priča izpovedoval, da je z dopisom (listina prilogi A 18 v spisu II Pg 41/2009) bila poslana gradbena pogodba št. 211/2007, da pa je oznaka 06-10/2007 interna številka tožene stranke, vendar nasprotno izhaja iz njegovega elektronskega sporočila z dne 26. 11. 2007 v prilogi B 8 (k II Pg 1177/2009), ki ga je poslal direktorju tožeče stranke in v njem zapisal, da ga prosi, da se končno podpiše gradbena pogodba za B. ter da je po pošti poslal štiri izvode pogodbe in po podpisu pogodbe bo plačan avans; - da iz dopisa v prilogi A 18 (k II Pg 41/2009) in v prilogi B 5 (zadeva II Pg 1177/2009) izhaja, da tožena stranka pošilja štiri izvode podpisane gradbene pogodbe št. 06-10/2007, ne pa pogodbo št. 211/2007; - da je v predlogu končnega obračuna z dne 28. 5. 2008 (listina B 6 v spisu II Pg 218/2009) priča P. zapisal, da je investitor dne 30. 10. podpisal gradbeno pogodbo 06-10/2007, poleg tega pa tožena stranka ni dokazala, da bi z dopisom v prilogi A 18 poslala tožeči stranki pogodbo v prilogi B 1, medtem, ko bi ji tožeča stranka vračala spremenjeno pogodbo v prilogi A 19, ker iz predloženih listin to ne izhaja, tožena stranka pa listinskih dokazov v zvezi s trditvami, da je dne 26. 11. 2007 vračala pogodbo 211/2007, podanih v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2009 (listna številka 50 spisa II Pg 41/2009), ni predložila; - da je iz bančnega izpiska v prilogi A 22 razvidno, da je tožena stranka dne 7. 12. 2007 plačala avans po pogodbi št. 06-10/2007; - da je plačilo avansa določeno samo v pogodbi št. 06-10/2007, št. 10076/2007 (v prilogi A 19) in takšnega določila v pogodbi v prilogi B 1 ni; - da iz primerjave členov obeh predloženih pogodb (v prilogi B 1 in A 19) izhaja, da je predmet pogodbe definiran v obeh pogodbah enako in določa, da tožena stranka kot naročnik del odda tožeči stranki kot izvajalcu del v izvedbo gradbena in obrtniška dela, strojne in elektro inštalacije ter zunanjo ureditev za izgradnjo bencinskega servisa P., vključno z izdelavo dokumentacije, potrebne za pridobitev uporabnega dovoljenja in da se dela izvajajo na zemljišču naročnika, drugi člen pogodbe v prilogi B 1 določa, da se bodo pogodbena dela izvršila na podlagi predračuna izvajalca št. 211/2007 z dne 22. 10. 2007, gradbenega dovoljenja, projektne dokumentacije PGD in PZI št. proj., drugi člen pogodbe v prilogi A 19, ki je vsebinsko enak, konkretneje določa, da je dne 30. 10. 2007 prišlo do korekcije cene in konkretno določa tudi št. PGD in PZI projektne dokumentacije (proj.: 94/2007) za izvedbo del, tretji člen obeh pogodb je vsebinsko enak in določa, da bo izvajalec prevzeta dela izvršil skladno z veljavno zakonodajo in po potrjeni projektni dokumentaciji, detaljnih načrtih, tehničnih predpisih, veljavnih standardih in določbah pogodbe, četrti člen obeh pogodb določa pogodbeno vrednost in iz pogodbe v prilogi B 1 izhaja, da je vrednost del določena na osnovi predračuna izvajalca št. 211/2007 z dne 22. 10. 2007 po sistemu funkcionalni ključ v roke v znesku 625.799,13 EUR in upoštevajoč 20 % DDV v znesku 125.159,83 EUR tako da znaša skupna vrednost 750.958,96 EUR, medtem ko iz 4. člena pogodbe v prilogi A 19 izhaja, da je pogodbena vrednost 640.838,48 EUR, kot izhaja tudi iz v spis predloženega predračuna 215/2007 v prilogi A 23 in je ta predračun naveden tudi na vseh situacijah tožeče stranke, v 4. členu pogodbe v prilogi A 19 je določen tudi obračun na podlagi dejanskih količin iz gradbene knjige ter fiksnih cen na enoto, takšen način obračuna pa je razviden tudi iz začasnih in končne situacije v spisu, kar je potrdil tudi izvedenec A. v svojem izvedenskem mnenju in dopolnitvah in potrdili priči Z. in P., v petem, šestem in sedmem členu obeh pogodb je dogovorjen obračun in plačilo in medtem ko se peti in šesti člen v pogodbi v prilogi B 1 nanašata na način obračuna kot izhaja iz pogodbe v prilogi B 1 (obračun po sistemu funkcionalni ključ v roke), se navedeni členi v pogodbi v prilogi A 19 nanašajo na obračun po dejanskih količinah iz gradbene knjige in fiksnih cenah, kot so se dela tudi dejansko obračunavala, da 7. člen pogodbe v prilogi A 19 določa, da bo naročnik pogodbeno vrednost plačal izvajalcu na naslednji način: 20 % avans v roku 15 dni po podpisu pogodbe, 80 % z virmanom v roku 60 dni od dneva izstavljene situacije in iz listin izhaja, da je tožena stranka dejansko dne 7. 12. 2007 (priloga A 22) plačala avans po pogodbi v prilogi A 19, v pogodbi B 1 v 7. členu ni določeno avansno plačilo tožene stranke, poleg tega pa iz pogodbe v prilogi A 19 še izhaja, da je spremenjen zadnji odstavek 7. člena, ki določa obveznost tožeče stranke, da pred izplačilom zadnjih 10 % pogodbene vrednosti izvajalec naročniku dostavi garancijo za odpravo napak v garancijski dobi v obliki jamstvene garancije zavarovalnice v višini 10 % realizirane vrednosti za dobo garancije za vsa dela 2 leti, pri čemer je s strani tožene stranke dopisano, da za krovska dela 10 let, za kanalizacijo in vodovod pa pet let in je s takšno dopolnitvijo navedene določbe tožena stranka očitno soglašala, kar je potrdila s štampiljko in podpisom na pogodbi v prilogi A 19, da sta v 8. členu pogodbe v prilogi A 19 pravdni stranki konkretno določili, da je izvajalec uveden v delo, ko prejme od naročnika prosto gradbišče s prostim dostopom do objekta in prostorom za organizacijo gradbišča, fotokopijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351.385/2007 z dne 11. 12. 2007, potrjeno projektno dokumentacijo PGD, PZI št. 94/2007, prijavo gradbišča, koordinatorja za VZD in VPP in je ta določba je v primerjavi z določbo v prilogi B 1 konkretizirana s podatki, ki se nanašajo na predmetni objekt, določba v prilogi B 1 pa konkretnih podatkov ne vsebuje, kot rok dokončanja del pa je v pogodbi A 19 naveden, da je to datum pripravljenosti objekta za tehnični pregled, v nasprotju z določbo iz pogodbe B 1, kjer je rok dokončanja del določen kot datum pridobitve uporabnega dovoljenja, da se 10. člen pogodbe v prilogi A 19 razlikuje od 10. člena pogodbe v prilogi B 1 in sicer zadnji dve alineji obveznosti izvajalca v pogodbi v prilogi A 19 niso zajete, drugi odstavek istega člena pa je konkretiziran s podatki, ki kažejo, da je tekom pogajanja prišlo do spremembe ponudbe 211/2007 in da je v drugem odstavku pogodbe A 19 dodano tudi besedilo, da izvajalec nima pripomb glede PGD in PZI razen tistih delov tehnične dokumentacije in P., ki jih še ni prejel, členi 11., 12., 13., 14., 15., 16., obeh pogodb so enaki, v 17. členu pogodbe v prilogi A 19 je kot vodja projekta za naročnika določen D. P., ki je bil hkrati tudi odgovorni nadzornik, odgovorni vodja del za izvajalca pa je po pogodbi v prilogi A 19 določen P. Z. in oba sta navedena dela tudi opravljala, kar sta potrdila na zaslišanju, 17. člen pogodbe v prilogi B 1 pa določa za odgovornega vodjo del za izvajalca J. P., ki pa navedenih del na objektu nikoli ni opravljal, nima pa navedenih imen za vodjo projekta in odgovornega nadzornika, določba 18. člena pogodb je v obeh pogodbah (priloga A 19 in B 1) enaka, drugi odstavek 19. člena pogodbe v prilogi A 19 se glede isti določbe v pogodbi B 1 razlikuje, ker so garancijski roki skrajšani in sicer je izvajalec odgovoren za kakovost vseh izvršenih del po pogodbi v prilogi A 19 dve leti, za konstrukcijo, streho in izolacijska dela pa 10 let od dneva, ko je naročnik prevzel objekt, razen za tiste vgrajene materiale in naprave za katere velja posebna garancijska doba proizvajalcev ali dobaviteljev, v pogodbi B1 pa je določen splošni garancijski rok 5 let za vsa dela, razen za konstrukcijo, streho in izolacijska dela, kjer pa ni jasno določeno ali gre za 20 ali 10 letni rok, saj je v oklepaju zraven številke 20 zapisano z besedo deset let, določbi 20. člena in 21. člena obeh pogodb sta enaki, v 22. členu pogodbe v prilogi A 19 je upoštevana sprememba ponudbenega predračuna z dne 30. 10. 2007 in ima navedeno konkretno št. projektne dokumentacije za navedeni objekt, določbe 23., 24., 25. in 26. členov so enake v obeh pogodbah.

32. Sodišče prve stopnje je na osnovi primerjave vseh pogodbenih določil in glede na njihovo dejansko uporabo v realizaciji posla z gotovostjo presodilo, da je pogodba v prilogi A 19 tista, ki je bila med sklenjena med pravdnima strankama, medtem ko je pogodba v prilogi B 1 zgolj vzorec pogodbe, priložen k vabilu za ponudbo in ki je potem, ko je tožeča stranka poslala izpolnjen vzorec postal šele predmet pogajanj in usklajevanj.

33. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je na podlagi temeljite dokazne ocene presodilo, da je med sedaj pravdnima strankam bila sklenjena pogodba v prilogi A 19. 34. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se vodja projekta in odgovorni nadzornik D. P., v svojem dopisu z dne 18. 6. 2008 (listina B 6 v spisu pod II Pg 218/2009), ki vsebuje dokončen obračun pogodbenih del, kot je že navedlo sodišče prve stopnje, sklicuje na pogodbo št. 06-10/2007 (10076/2007) z dne 30. 10. 2007 in med drugim tudi na 7. člen, ki ga je citiral takole: “Pred izplačilom 10 % pogodbene vrednosti bo izvajalec dostavil naročniku garancijo za odpravo napak v garancijski dobi v obliki jamstvene garancije zavarovalnice v višini 10 % realizirane vrednosti za dobo garancije za vsa dela 2 leti. Krovsko kleparska dela 10 let, kanalizacija in vodovod 5 let”. Takšno določbo pa vsebuje le 7. člen pogodbe št. 06-10/2007 (10076/2007), podpisane s strani tožeče stranke 14. 12. 2007, sicer pa naslovni strani nosi datum 30. 10. 2007. 35. Po mnenju pritožbenega sodišča ta zapis še dodatno potrjuje, da je tožena stranka štela pogodbo št. 06-10/2007 (10076/2007) za pogodbo, po kateri so se dela izvajala.

36. Pritožbeni navedbi, da so se vse aktivnosti pravdnih strank pri gradnji B. odvijale po gradbeni pogodbi št. 211/2007, kar je ugotovilo tudi kazensko sodišče OS v Celju v svoji odločbi z dne 28. 9. 2015 opr. št. II Ks 26557/2014, ki jo je sodišče v dokazne namene prebralo, ni mogoče pritrditi, saj iz citirane odločbe izhaja, ob natančnem branju (listina B 49 v spisu II Pg 41/2009), da je sporno, katera pogodba je bila sklenjena med G. in P. in ne, da je bila sklenjena pogodba št. 211/2007

37. Pritožbeno sodišče po navedenem pritrjuje ugotovitvam sodišče prve stopnje, da se je med sedaj pravdnima strankama izvajala pogodba št. 06-10/2007 (10076/2007), vendar tožena stranka meni, da je ne more zavezovati, ker jo je za njo podpisal D. P., ki ni bil zakonit zastopnik tožene stranke niti ni imel pooblastila zakonite zastopnice, da jo lahko podpiše. 38. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je D. P. pogodbo podpisal kot zastopnik skladno z 69. členom OZ.(1)

39. Ni sporno, da P. tedaj, ko je podpisal pogodbo št. 06-10/2007 ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke kot pravne osebe v smislu 32. člena ZGD-1(2), da bi kot takšen smel opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Prav tako ni sporno, da P. ni razpolagal s pooblastilom zakonite zastopnice, da bi smel podpisati pogodbo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoj pooblastila.

40. Vse obširne pritožbene navedbe o tem, da P. pooblastila zakonite zastopnice za podpis pogodbe ni imel, so pravzaprav odveč, ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je pogodbo podpisoval kot zastopnik.

41. Pritožbeno sodišče meni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava, sodišče prve stopnje moralo presojati status podpisnika pogodbe po določbi 73. člena OZ, ki ureja posledice za pogodbe, ki jih sklene neupravičena oseba.(3)

42. Drži, da pogodba, ki jo sklene „falsus procurator“, ne zavezuje neupravičeno zastopanega, če je ta ne odobri. Toda voljo za odobritev posla ni nujno, da je podana z izrecno izjavo zastopanega, temveč lahko to voljo zastopani izrazi s konkludentnim ravnanjem, tako da od nasprotne stranke zahteva, da izpolnitev po pogodbi opravi.(4)

43. Prav s tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo, če je pogodba bila izvajana in katera pogodba je bila med strankama dejansko izvajana in ali se je v času izvajanja pogodbe sploh izrazil dvom o veljavnosti pogodbe, je ugotavljalo dejstva glede konkludentne privolitve v veljavnost pogodbe, ki jo je podpisala neupravičena oseba.

44. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je gradbena pogodba, dogovorjena med pravdnima strankama, bila izvajana, da so se dela izvajala po pogodbi št. 06-10/2007, ki jo je podpisal P., da je skladno s to pogodbo tožena stranka tožeči stranki plačala dogovorjeni avans (pri čemer je pritožbi pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno menilo, da je plačilo avansa lahko odobrila le zakonita zastopnica tožene stranke in da to kaže, da sploh ni imela pomislekov glede veljavnosti pogodbe, ki jo je podpisal P.), da so se izvedena dela po tej pogodbi plačevala (razen kolikor niso predmet tega spora), da je na podlagi iste pogodbe tožena stranka sama naredila končni obračun del, kar pomeni, da je tožeča stranka dela po pogodbi zaključila.

45. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do zaključka del tožena stranka ni nikoli izpostavljala, da je pogodba ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba in ko je temu tako, potem je v takšni situaciji edino pravilen materialno pravni zaključek, da je gradbena pogodba št. 06-10/2007 bila odobrena s strani tožene stranke s konkludentnim ravnanjem in zato se šteje za sklenjeno in veljavno.(5)

46. Drugačno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je prej navedena pogodba sklenjena in veljavna, pa je zmotno.

47. Ker pritožba ni izrecno izpodbijala presoje sodišča prve stopnje glede utemeljenosti oziroma neutemeljenosti posameznih tožbenih zahtevkov, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presojati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežni meri ugodilo in ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, kar vse je obširno obrazložilo in glede presoje podalo jasne in razumljive razloge, in jih je pritožbeno sodišče povzelo v to odločbo.

48. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu I., III. in IV. točke izreka sodbe zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

49. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo pa je tako nejasen, da ga ni bilo mogoče preizkusiti, saj zahteva povrnitev nadaljnjih stroškov 8400 točk in sploh ne pojasni, kaj naj bi ti stroški predstavljali, ker niti ne navaja ustrezne odvetniške tarife niti tarifne številke, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): 69. člen OZ se glasi: “(1) Pogodba, pa tudi drug pravni posel, se lahko sklene tudi po zastopniku.(2) Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev).” Op. št. (2): 32. člen ZGD-1 se glasi: “(1) Družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). (2) Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam.” Op. št. (3): 73. člena OZ se glasi: “1) Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri.(2) Stranka, s katero je pogodba sklenjena, lahko zahteva od neupravičeno zastopanega, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne. (3) Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena.(4) V tem primeru lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.” Op. št. (4): N. Plavšak v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 455: “Poslovno voljo o odobritvi pogodbe lahko neupravičeno zastopani izrazi z izrecno izjavo, lahko pa jo izrazi s konkludentnim ravnanjem (na primer tako, da sprejme izpolnitve druge pogodben stranke oziroma od nje zahteva, da to izpolnitve opravi); enako S. Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, I. knjiga, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1984, stran 328: pogodba, ki jo sklene v imenu kupca nepooblaščena oseba, se šteje za konvalidirano, če kupec po izstavljeni fakturi prodajalca izvrši kompenzacijo njegove terjatve;” Op. št. (5): Primerjaj sodba VS RS III Ips 138/2015 z dne 22. 11. 2016