Jedro

V obrazložitvi sodbe mora sodišče natančno opredeliti relevantno dejansko stanje ter zavzeti jasno stališče do tožnikovih trditev in toženčevih ugovorov. Pojasniti mora, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna in druga pravno pomembna dejstva. Izvedene dokaze mora v ta namen oceniti skladno z metodološkim napotkom. Navesti mora tudi pravna pravila, ki jih je uporabilo, jih interpretirati in nato obrazložiti, kakšna pravna posledica, upoštevaje abstraktno pravno normo, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Razsodilo je, da se odpove najemna pogodba št. 364 z dne 13. 11. 1992, ki sta jo sklenili občina in toženka za enosobno stanovanje v stanovanjski stavbi na naslovu ..., v skupni izmeri 39,13 m2, s pravico souporabe skupnih prostorov, delov objektov in naprav. Toženki je naložilo, da mora navedeno stanovanje izprazniti v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe, se iz njega izseliti in ga praznega izročiti tožnici. Poleg tega je toženki naložilo, da mora tožnici plačati skupaj 1.709,54 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov dolgovane najemnine in obratovalnih stroškov. Nazadnje je toženko zavezalo še k povrnitvi 454,45 EUR tožničinih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka je zoper navedeno sodbo v pritožbenem roku vložila ugovor. Navaja, da je doslej prejemala pokojnino po možu v znesku 200,00 EUR in zato ni mogla plačati najemnine in stroškov. Zdaj ima svojo pokojnino v znesku 300,00 EUR in varstveni dodatek. Zdaj bi lahko nekaj plačala, vendar vsega ne zmore, čeprav ji pomaga tudi center za socialno delo. Navaja še, da je sladkorna bolnica na inzulinu in da ima še veliko drugih bolezni, zato prosi, da jo sodišče pusti v stanovanju, čeprav je v slabem stanju, saj nima kam iti.

3. Tožnica na toženkin ugovor ni odgovorila.

4. Sodišče druge stopnje je toženkin ugovor glede na njegovo vsebino obravnavalo kot pritožbo. Ker toženka zakonskih pritožbenih razlogov ne navaja, se je pri obravnavanju njene pritožbe omejilo na materialne in tiste procesne kršitve, ki jih mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upoštevati po uradni dolžnosti. Pri tem se je izkazalo, da je toženkina pritožba utemeljena.

5. Izpodbijana sodba ne dosega predpisanega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Po četrtem odstavku 324. člena ZPP sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče mora torej natančno opredeliti relevantno dejansko stanje ter zavzeti jasno stališče do tožnikovih trditev in toženčevih ugovorov. Pojasniti mora, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna in druga pravno pomembna dejstva. Izvedene dokaze mora v ta namen oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Navesti mora tudi pravna pravila, ki jih je uporabilo, jih interpretirati in nato obrazložiti, kakšna pravna posledica, upoštevaje abstraktno pravno normo, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje naštetih zahtev ni upoštevalo. Obrazložitev izpodbijane sodbe predstavlja skorajda dobeseden prepis tožbenih trditev, ki mu sledi kratek in nepopoln povzetek toženkinega odgovora nanje. Katere listine je prebralo v dokaznem postopku in kakšna konkretna dejstva izhajajo iz teh dokazov, sodišče ni navedlo. Obrazložitev sodbe je zaključilo s posplošeno ugotovitvijo, da iz „izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da toženka ni poravnala vtoževanih obveznosti“, zato jih je dolžna plačati. Tej ugotovitvi je dodano še sklicevanje na 103. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1), vendar brez navedbe vsebine tega zakonskega določila, in omemba, da toženka svojih obveznosti do tožnice ni prerekala.

7. Iz izpodbijane sodbe tako ni mogoče razbrati, na katera dejstva, dokaze in pravna pravila je sodišče oprlo svojo odločitev. Res je, da se po drugem odstavku 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana in jih zato ni treba dokazovati. V toženkinem primeru pa vendarle ni mogoče spregledati, da gre za laično stranko, ki je glede na vsebino njene prošnje, s katero je odgovorila na tožbo, ne samo neuka, ampak v očitni gmotni in socialni stiski. Sodišče prve stopnje bi v skladu z 12. členom ZPP toženko moralo poučiti o pravici do brezplačne pravne pomoči, pa tega ni storilo. Povsem zanemarilo je tudi materialno procesno vodstvo, ki ga sodišču nalaga 285. člen ZPP. Če torej toženka, ki v postopku ni imela pooblaščenca, brez ustreznega pouka o svojih procesnih pravicah iz nevednosti ni izrecno prerekala tožničinih navedb, je v postopku ne morejo zadeti nobene škodljive posledice. Sicer pa se je toženka sklicevala na okoliščine (izjemno nizke dohodke, sinovo in svojo bolezen), ki bi po prvem odstavku 104. člena SZ-1 lahko bile ovira za odpoved najemne pogodbe, če toženka zaradi teh okoliščin ni zmogla poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v celoti. Toženka je poleg tega navajala, da je za pomoč zaprosila center za socialno delo, vendar iz njenih vlog ni razvidno, ali je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja, ali morda kakšno drugo pomoč. Prav tako ni jasno, ali je navedene postopke sprožila pravočasno, torej najkasneje v tridesetih dneh po nastanku izjemnih okoliščin, in ali je v tem roku o tem obvestila tožnico, kot zahteva prvi odstavek 104. člena SZ-1. Sodišče prve stopnje ni poskrbelo, da bi toženka med obravnavo pojasnila navedene okoliščine in dopolnila svoje nepopolne navedbe, čeprav gre za odločilna dejstva, brez katerih ni mogoče zanesljivo ugotoviti spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja. V sodbi ni pojasnilo niti tega, kateri pogoji iz 103. člena SZ-1 naj bi bili izpolnjeni za odpoved najemne pogodbe.

8. Izpodbijana sodba po navedenem ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi te pomanjkljivosti pa je ni mogoče preizkusiti. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, ampak po prvem odstavku 354. člena ZPP terja obvezno razveljavitev sodbe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo toženko najprej poučiti o pravici do brezplačne pravne pomoči, v vsakem primeru pa poskrbeti za razjasnitev njenih dosedanjih navedb. Poleg tega bo moralo pri pisni izdelavi nove sodbe upoštevati predpisane zahteve glede sestave in obrazloženosti sodne odločbe.

9. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.