Jedro

Pri sredstvih unovčene bančne garancije gre za sredstva, namenjena pravilni izpolnitvi prodajnih pogodb, zato niti smiselno ne gre za sredstva rezervnega sklada.

Zahtevek mora biti postavljen tako, da je jasno, do katerega deleža za obveznost odgovarja posamezen etažni lastnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 66.696,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2010 dalje do plačila ter povrniti stroške tega postopka, obrestovane z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“

II. Tožeča stranka je dolžna 2. in 3. toženima strankama (A. A. d. o. o. in B. B.) v roku 15 dni plačati 1.151,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna 4., 5., 7., 8., 12., 15., 16., 17., 18., 19., 21., 22., 23., 26., 27., 28., 30., 31., 45., 51., 52., 57., 58., 59., 60., 61., 62., 63., 67., 68., 75., 76., 89., 93., 95. toženim strankam (C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L., M. M., N. N., O. O. P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T., U. U., V. V., Z. Z., Ž- Ž., A1, B2, C3, D4, E5, F6, G7, H8, I9, J10, K11, L12) v roku 15 dni plačati 1.151,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna 49. in 50. toženima strankama (L13 in M14) v roku 15 dni plačati 1.151,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da 34. toženi stranki (N15, d. o. o.) v roku 15 dni plača 2.424,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo in dopolnilni sklep, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej zadevi je tožeča stranka na podlagi Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES) v korist toženih strank naročila garancijo za odpravo skritih napak na skupnih delih in napravah stavbe. Garancija G-57195/01 v višini 816.895,00 EUR je bila izdana na prvi poziv brez ugovora dne 1. 8. 2008 z veljavnostjo do 30. 9. 2010, in deponirana pri notarju O16. Notar je v notarskem zapisniku SV 1011/2010 z dne 27. 9. 2010 ugotovil, da so za unovčenje garancije izpolnjeni pogoji več kot polovice solastninskih deležev na skupnih delih stavbe (unovčitev je zahtevalo 52,238 % vseh etažnih lastnikov). Vlagatelji so predložili cenilno poročilo, na podlagi katerega je notar ugodil zahtevi za znesek 66.696,43 EUR. Tožeča stranka uveljavlja, da je bila garancija unovčena neutemeljeno, zato s tožbo zahteva vračilo zneska unovčene bančne garancije.

7. Toženci so poleg tega, da so ugovarjali pasivno legitimacijo, ker da je v postopku pasivno legitimiran notar, med drugim uveljavljali tudi, da je tožeča stranka glede etažnih lastnikov tožbo popravila le v uvodu tožbe, ni pa popravila zahtevka, ki da ni skladen s prvim odstavkom 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega so uveljavljali bodisi še, da pri unovčevanju garancije niso sodelovali, bodisi da niso več etažni lastniki, ter da je tožbeni zahtevek nesklepčen oziroma neizvršljiv. Podali so tudi ugovore glede utemeljenosti unovčenja garancije.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je razviden iz točke I. v 1. točki te obrazložitve, sicer postavljen jasno in določno, saj iz njega nedvoumno izhaja, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva 66.696,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2010 dalje do plačila, vendar ni utemeljen iz naslednjih razlogov: upravičenec iz garancije je tisti, ki je dejansko prejel znesek, do katerega sicer naj ne bi bil upravičen, to pa so etažni lastniki stavbe na naslovu Viška 27, Ljubljana. Ker je bila bančna garancija unovčena v korist vseh etažnih lastnikov, je po naravi razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tožence in gre torej za enotne sospornike, ki pa niso nujni sosporniki. Obveznost etažnih lastnikov je namreč deljiva in določljiva. Nakazana sredstva so solastnina vseh etažnih lastnikov, delež posameznega etažnega lastnika pa je enak višini njegovega solastniškega deleža na skupnih delih. Ker je tožeča stranka že sama navedla, da s tožbo ni zajela vseh etažnih lastnikov in da očitno le od nekaterih zahteva plačilo celotnega zneska po enakih delih, njen zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen. Morala bi namreč določno navesti, kolikšen je delež posameznega etažnega lastnika na skupnih delih stavbe, saj ta odgovarja le do višine tega deleža. 9. Tožeča stranka je v postopku trdila, da so tožene stranke nujni enotni sosporniki, ker zahtevek meri na del sredstev rezervnega sklada in so toženci skupni lastniki teh sredstev. V pritožbi uvodoma sicer priznava, da drži, da v ožjem pomenu sredstva unovčene garancije niso bila izplačana na fiduciarni račun rezervnega sklada, saj upravnik v času izplačila garancije tega računa še ni formiral, a meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede narave in namena izplačanih sredstev zgrešeno. Pri tem se sklicuje na 44. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1), po katerem se sredstva rezervnega sklada porabljajo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Meni, da je zato zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so sredstva rezervnega sklada namenjena zgolj kritju rednih obratovalnih stroškov, saj SZ-1 kot specialnejši predpis izrecno razširja njihovo namenskost in dodatno našteva še plačilo izboljšav in opravo nujnih vzdrževalnih del. Do tega, ali imajo morebiti sredstva izplačane garancije tovrstno funkcijo in namen, pa se po stališču pritožnice sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in je očitno spregledalo 44. člen SZ-1, kajti svojo odločitev je oprlo zgolj na 119. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

10. Višje sodišče ugotavlja, da ne drži, da se sodišče prve stopnje o naravi sredstev rezervnega sklada ni opredelilo. V 14. točki obrazložitve je izrecno navedlo, da ne sledi tožeči stranki v tem, da so sredstva iz naslova unovčene bančne garancije po svoji pravni naravi lahko zgolj sredstva za vzdrževanje večstanovanjske stavbe. Tudi 44. člena SZ-1 ni spregledalo, saj se je nanj sklicevalo, v obeh primerih, torej kot določa tudi drugi odstavek 119. člena SPZ, pa velja, da so sredstva rezervnega sklada namenjena samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil.(1) V zvezi s sredstvi unovčene bančne garancije zato tudi po stališču višjega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da gre za sredstva, namenjena (in celo kot taka predvidena v sprejetem načrtu vzdrževanja) za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad, kot to določa 44. člen SZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila bančna garancija dana kot zavarovanje obveznosti tožeče stranke odpraviti napake, ki se bodo pojavile v jamčevalnem roku oziroma za kritje stroškov odprave napak, ki se bodo pojavile na vitalnih delih zgradbe. Sredstva, ki so namenjena odpravi stvarnih napak, so torej namenjena pravilni izpolnitvi prodajnih pogodb, ne pa izboljšavam ali rednim vzdrževalnim delom. Rezervni sklad pa je posebno premoženje, vezano na skupnost, glede katerega veljajo kogentna pravila, zato njegove vsebine ni dopustno širiti v smislu, za katerega se zavzema pritožnica. Višje sodišče zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

11. V zvezi s kršitvami pravil postopka tožeča stranka očita sodišču prve stopnje navedbo, da so sredstva unovčene bančne garancije solastnina vseh etažnih lastnikov, pri čemer je delež posameznega etažnega lastnika enak višini njegovega solastniškega deleža na skupnih delih, zato bi morala tožeča stranka zahtevek ustrezno znižati in od vsakega etažnega lastnika zahtevati plačilo denarnega zneska, ki odpade nanj glede na njegov solastniški delež na skupnih delih. Po stališču pritožnice pravila postopka pri vtoževanju denarnega zneska ne poznajo omejitve navzgor in če tožeča stranka postavi previsok znesek, pač tvega, da bo odstotek, v katerem bo sodišče zahtevku ugodilo, relativno nizek. Meni, da je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka argumentiralo z razlogi, ki se nanašajo na višino zahtevka.

12. Tako stališče je zmotno. Zahtevek tožeče stranke je namreč nepravilno, natančneje - nedoločljivo - postavljen. Tožeča stranka je postavila obligacijsko pravni zahtevek, katerega predmet je deljiva denarna obveznost, zato je treba upoštevati drugi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Vendar zakon, konkretno 115. člen SPZ, določa drugačno delitev: obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem. Da bi bilo mogoče takemu zahtevku ugoditi, je zato nujno, da je postavljen tako, da je jasno, do katerega deleža za obveznost odgovarja posamezen etažni lastnik. Povedano drugače, zahtevek mora biti sklepčen tudi po višini. Neutemeljeno zato pritožnica trdi, da lahko sodišče zahtevku tudi le deloma ugodi. Če ni jasno, kakšen del terjatve odpade na posameznega etažnega lastnika, zahtevku niti delno ni mogoče ugoditi.(2)

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni postopalo po 2. členu ZPP, saj je tožeča stranka od vsake od poimensko navedenih toženih strank zahtevala, da ji plača denarni znesek 66.696,43 EUR, pri čemer je sam tožbeni predlog ostal nespremenjen, izostal pa je le popravek pisne pomote, in sicer bi bila po stališču pritožnice namesto izraza „tožena stranka“ v tožbenem predlogu bolj primerna uporaba v množini, to je „tožene stranke.“ Slednje po stališču pritožnice na utemeljenost zahtevka ne vpliva, zato bi moralo sodišče o zahtevku odločiti. Tako naziranje je zmotno že zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da gre za deljivo obveznost, pri kateri se solidarnost ne domneva (prim. drugi odstavek 393. člena OZ). Le v primeru, da bi šlo za solidarno obveznost etažnih lastnikov, bi namreč lahko tožeča stranka terjala celotno obveznost od vsakega od etažnih lastnikov oziroma od kateregakoli od njih. Če pa ni tako, zahtevku ni mogoče ugoditi niti po tem, ko bi sodišče preverilo predpostavke utemeljenosti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, torej, ali je bila bančna garancija neutemeljeno unovčena. Slednje je bilo zato nepotrebno in o kršitvi 2. člena ZPP ni mogoče govoriti. Posledično je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek pod 3. točko pritožbe, da je namreč relevantno dejansko stanje v tej smeri ostalo neraziskano.

14. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo III Ips 79/93 z dne 22. 12. 1993. V njej je Vrhovno sodišče odločilo, da ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ali pa odločilo drugače, kot se je tožbeni zahtevek glasil. Navedeno s problematiko v tej zadevi ni povezano. Tudi na sklep Pdp 1218/2009, iz katerega izhaja, da v izreku sodbe ni treba navajati imen strank in drugih splošnih podatkov (prebivališče oziroma sedež stranke), ampak zadostuje opredelitev tožeča in tožena stranka, ker sta stranki že označeni v uvodu sodbe, se tožeča stranka, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, ne more utemeljeno sklicevati. V obrazložitvi citirane odločbe je šlo za to, da je sodišče vezano na vsebinsko identiteto zahtevka in ni dolžno dobesedno prepisovati zahtevka, ki vsebuje nepotrebne dodatke, kakršni so na primer polni naslov strank, saj je ta že zajet v uvodu sodbe, ali pa pravno podlago zahtevka, ki prav tako ne sodi v izrek. V zahtevku tožeče stranke pa je pomanjkljiva prav vsebinska identiteta zahtevka, kot je tožečo stranko izrecno opozorila tudi pooblaščenka 49. in 50. tožene stranke v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2015, v 8. točki (str. 392 spisa).

15. Pritožbenih trditev zoper stroškovno odločitev v dopolnilnem sklepu tožeča ni podala, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljena tudi pritožba zoper dopolnilni sklep. Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter dopolnilni sklep (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): O tem, da gre za strogo namenska sredstva, tudi VS RS v 13. točki obrazložitve sodbe in sklepa II Ips 263/2015 in v 9. točki sodbe II Ips 294/2014 (prim. tudi VSL sodba II Cp 3334/2013, VSL sklep II Cp 3870/2011).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo I Cpg 326/2015 z dne 17. 6. 2015.