Jedro

Iz dokazov izvedenih v postopku je razvidno, da je tožnici najprej bil izdan sklep, da ji delovno razmerje preneha po 11. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), ker naj bi odklonila eno od pravic iz 30. člena ZDR. Po tem sklepu naj bi ji delovno razmerje prenehalo v 30 dneh po dokončnosti sklepa (sklep je bil izdan 10.4.2001). Ker se tožnica 18.4.2001 po končanem dopustu brez opravičila ni več vrnila na delo, pa ji je tožena stranka izdala nov sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, pri čemer naj bi ji delovno razmerje, ker se na delo ni vrnila, prenehalo s prvim dnem odsotnosti z dela. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da ji preneha delovno razmerje po določbi 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ker je bila ponujena rešitev sprejeta tudi v skladu z določbami 30. člena ZDR in ne samo v skladu z določbami SKPB. Ker tožnica v času, ko ji je še trajalo delovno razmerje, ni prihajala na delo, je pravilen in zakonit tudi sklep, da ji delovno razmerje preneha prej, kot bi ji zaradi odklonitve zagotovljene pravice iz 30. člena ZDR, in sicer glede na to, da se na delo ni vrnila, s prvim dnem odsotnosti z dela v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 10.4.2001 in 26.4.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, ji priznalo stroške ugovornega postopka in odmerjene stroške sodnega postopka na prvi stopnji, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o zagotovitvi dela pri drugem delodajalcu, sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dne 7.5.2001 in 30.5.2001, zahtevek na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in da ji je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati zapadle plače za nazaj.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbo tožnice pa je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sta sodbi nižjih sodišč brez razlogov o tožbenih navedbah, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbi, da je tožnica dokazala špekulacijo s fiktivnimi presežki in novim delodajalcem, da sta obe sodbi nekritični in da se toženi stranki dovoljuje, da zlorablja materialno pravo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident ni pravilno opredelil bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo sodišču očita (ta kršitev bi lahko bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niti ni vsebinsko pojasnil, kje naj bi do take kršitve prišlo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge, ki so pomembni za odločitev, zato je glede tega očitka ni še dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Pri toženi stranki je istočasno potekalo več različnih postopkov v zvezi z ukinitvijo dela proizvodnje, prenosom proizvodnje na najemnika, prevzemom delavcev po drugem delodajalcu in postopek v zvezi z reševanjem trajno presežnih delavcev zaradi ukinitve proizvodnje.

Iz dokazov izvedenih v postopku je razvidno, da je tožnici najprej bil izdan sklep, da ji delovno razmerje preneha po 11. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), ker naj bi odklonila eno od pravic iz 30. člena ZDR. Po tem sklepu naj bi ji delovno razmerje prenehalo v 30 dneh po dokončnosti sklepa (sklep je bil izdan 10.4.2001). Ker se tožnica 18.4.2001 po končanem dopustu brez opravičila ni več vrnila na delo, pa ji je tožena stranka izdala nov sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, pri čemer naj bi ji delovno razmerje, ker se na delo ni vrnila, prenehalo s prvim dnem odsotnosti z dela.

Revizija vsebinsko ne izpodbija niti prvega niti drugega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ampak izpodbija samo predhodni postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev zaradi ukinitve nekaterih delov proizvodnje oziroma njihovega predajanja v roke najemnikov. Ta postopek je po ugotovitvah sodišča potekal skladno z določili kolektivne pogodbe. Tožnici je bila skladno tudi z določili 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 40/97) ponujena možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in pod pogoji, ki jih je imela pri toženi stranki pri drugem delodajalcu, kar pa je odklonila. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da ji preneha delovno razmerje po določbi 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ker je bila ponujena rešitev sprejeta tudi v skladu z določbami 30. člena ZDR in ne samo v skladu z določbami SKPB. Ker tožnica v času, ko ji je še trajalo delovno razmerje, ni prihajala na delo, je pravilen in zakonit tudi sklep, da ji delovno razmerje preneha prej, kot bi ji zaradi odklonitve zagotovljene pravice iz 30. člena ZDR, in sicer glede na to, da se na delo ni vrnila, s prvim dnem odsotnosti z dela v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.