Jedro

Božičnica je prejemek, ki predstavlja obdaritev delavcev za praznik, torej boniteto za osebe, ki so v delovnem razmerju na dan praznika oz. obdaritve. Božičnica se izplača, če to dopuščajo poslovni rezultati, ni pa to prejemek, ki bi neposredno izhajal iz prispevka delavca k poslovnim rezultatom. Ker tožnica v času izplačila božičnice ni bila več delavka tožene stranke, ji ta prejemek ne pripada.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati iz naslova štirinajste plače - božičnice za leto 1999 znesek 65.000,00 SIT v roku 8 dni pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnica zahtevala plačilo 65.000,00 SIT in s sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača iz naslova štirinajste plače - božičnice za leto 1999 znesek 65.000,00 SIT.

Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo božičnico, čeprav v času izplačila ni bila več delavka tožene stranke. Do izplačila je namreč upravičen le tisti delavec, ki je ob zaključku leta še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Višina se določi v točno določenem trenutku, vezana je na točno določen dogodek in je namenska. Ni vezana na uspešnost poslovanja ali na uspešnost delavca. Edini kriterij za izplačilo je delovno razmerje v času izplačila. Sorazmerni del pripada le tistim delavcem, ki so se zaposlili pri toženi stranki sredi leta. Neutemeljen je po mnenju pritožbe očitek sodišča prve stopnje, da je sklep tožene stranke z dne 16.12.1999 v nasprotju s 155. a členom podjetniške kolektivne pogodbe. Ta sklep ne posega v tožničine pravice, celo sindikat nanj ni imel pripomb. Tožnici je delovno razmerje sporazumno prenehalo 30.11.1999. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava. Bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka tožnici ni izplačala božičnice, ker v času izplačila ni bila več njena delavka. Delovno razmerje ji je prenehalo 30.11.1999, božičnica pa se je izplačala v decembru 1999. Podjetniška kolektivna pogodba v 155. a členu določa, da uprava Zavarovalnice lahko ob zaključku koledarskega leta, v odvisnosti od poslovnih rezultatov, s sklepom določi izplačilo štirinajste plače - božičnice - delavcem zavarovalnice. Delavcu pripada ta del plače - božičnice v sorazmerju s časom, prebitim na delu v navedenem koledarskem letu. Uprava tožene stranke je dne 16.12.1999 sprejela sklep o izplačilu božičnice delavcem, ki so na dan izvedbe sklepa v delovnem razmerju v Zavarovalnici Triglav in določila njeno višino.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sklep uprave ni v skladu s 155. a členom podjetniške kolektivne pogodbe, zato je zahtevani znesek tožnici prisodilo.

Pritožbeno sodišče s takim zaključkom ne soglaša. Za odločitev o zahtevku je bistvenega pomena narava božičnice. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za prejemek, ki predstavlja obdaritev delavcev za praznik, torej boniteto za osebe, ki so v delovnem razmerju na dan praznika oz. obdaritve (podobno, kot v preteklosti obdaritev otrok delavcev za Dedka Mraza). Kot izhaja iz 155. a člena, se božničnica izplača, če to dopuščajo poslovni rezultati (torej, če so na razpolago sredstva), ni pa to prejemek, ki bi neposredno izhajal iz prispevka delavca k poslovnim rezultatom.

Ker tožnica v času izplačila božičnice ni bila več delavka tožene stranke, ta prejemek pa pripada le njenim delavcem, je zahtevek neutemeljen. V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče po ugotovitvi, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, napačno pa je uporabljeno materialno pravo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neutemeljena pa je pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Tožena stranka se namreč pritožuje tudi zoper sklep, pri čemer pa razlogov za to ne navaja. Zato ga je pritožbeno sodišče preiskusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sklep materialnopravno pravilen in da sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa ni absolutno bistveno prekršilo določb postopka.