Jedro

Tožnikova delovna zmožnost ni izgubljena, saj je še zmožen za delo na drugem delovnem mestu, ker bo opravljal delo z ročnim premeščanjem bremen do 8 kg, z omejitvijo del na višini, nad globino, na lestvi, z možnostjo, da se med delom občasno usede ter z odročitvijo ter predročitvijo v levi rami do 70 stopinj, s polnim delovnim časom. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 27. 10. 2010 in 18. 1. 2010 ter da se pri tožniku ugotovi I. kategorija invalidnosti.

Zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, saj meni, da glede na zdravstveno stanje dela hišnika ni sposoben opravljati, delodajalec pa zanj drugega delovnega mesta nima. Tudi iz izvidov specialistične ambulante A. d.o.o. z dne 19. 6. 2012 in 10. 11. 2011 ter iz izvida ambulantnega pregleda z dne 1. 8. in 8. 6. 2011 izhaja, da ni več sposoben organiziranega pridobitnega dela. Pritožnik zatrjuje, da se mu je celotno zdravstveno stanje občutno in hitro poslabšalo po prometni nesreči na poti v službo dne 19. 9. 2001, ko je utrpel pretres možganov, udarec v glavo in fisuro leve ključnice. Poškodbe v tej nesreči niso zdravili, tako da občuti sedaj izrazito močne bolečine v levi rami, kar se kaže tudi kot okorelost omenjene okončine tako, da si ne more sam brez pomoči obleči majice, puloverja ali jakne. Za delovna opravila pa je popolnoma nemočen. Da je v tej nezgodi šlo za nezgodo na poti v službo izhaja že iz dokumentacije, ki jo je priložil že v tožbi – prijavo poškodbe pri delu z dne 28. 9. 2001 in mu ni jasno, kam je navedena prijava izginila, tako da se mu zdi neustrezno, da je poškodba pri delu kot delni vzrok priznane invalidnosti le v višini 20 %. Po tej prometni nesreči je obiskoval tudi psihiatra, kamor ga je napotil lečeči zdravnik na posttravmatsko zdravljenje. Od takrat se mu tudi nekontrolirano solzijo oči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 10. 2010, s katero sta se zavrnili pritožbi delodajalca in tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 18. 1. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Izpodbijano odločbo je v pritožbenem postopku z dokončno odločbo toženka odpravila. Tožnika je razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 60 %, poškodbe izven dela v 20 % ter poškodbe pri delu v 20 % in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ker bo opravljal delo z ročnim premeščanjem bremen do 8 kg, z omejitvijo del na višini, nad globino, na lestvi, z možnostjo, da se med delom občasno usede ter z odročitvijo ter predročitvijo v levi rami do 70 stopinj, s polnim delovnim časom, od 17. 12. 2009 dalje. Delodajalca je zavezala, da je dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. O pravici in višini nadomestila za invalidnost pa je odločila, da bo o tem izdana posebna odločba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Osebna zdravnica je v predlogu za začetek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja navedla, da meni, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, na to vpliva izvin in nateg skočnega sklepa, izpah, izvin in nateg sklepov in vezi, adhezivni kapsulitis rame, esencialna arterijska hipertenzija in astma. Menila je, da za tožnika ni primerno delo na višini, delo v prisilni drži, počepi, hoja po stopnicah. Tožena stranka je v predsodnem postopku na podlagi izvedenskih mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje ugotovila, da ima tožnik ugotovljeno 30 % telesno okvaro, zaradi odstranitve hidronevrotične in afunkcionalne desne ledvice z normalno funkcijo druge, da je leta 1981 prebolel poliradikuloneuritis G.B., kasneje izboljšanje do klinično primernega nevrološkega statusa. Zdravi se zaradi bronhialne astme in arterijske hipertenzije, ki sta dobro urejeni. Po poškodbi v prometni nesreči je omejena skrajna gibljivost v levi rami. Leta 2005 in 2008 si je poškodoval oba gležnja s predhodno že ugotovljenimi začetnimi obrabnimi spremembami s posledično bolečinsko simptomatiko in nekoliko omejeno gibljivostjo.

Pritožbeno sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki je v celoti podprto z ostalimi medicinskimi izvidi v upravnem spisu, šteje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da tožnikova delovna zmožnost ni izgubljena, saj je še vedno zmožen za delo na drugem delovnem mestu, torej ne na delovnem mestu hišnika, kakor ga je tožnik do sedaj opravljal, v skladu z omejitvami, navedenimi v dokončni odločbi tožene stranke z dne 27. 10. 2010. Navedena odločitev je skladna tudi z določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po katerem je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, saj v to kategorijo sodijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela, niti ni pri tožniku podana poklicna invalidnost, niti ne stanje, da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Tožena stranka je tožnika pravilno razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto. O pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo tožena stranka šele odločala.

Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik tekom upravnega postopka in pred sodiščem prve stopnje dokazoval, da je v letu 2001 doživel prometno nesrečo na poti v službo. Prometna nezgoda z dne 19. 9. 2001 je bila v okviru invalidnosti upoštevana, vendar ne kot nezgoda na poti v službo, saj tožnik tega v predsodnem postopku ni ne zatrjeval, ne dokazoval. Šele v pritožbenem postopku je tožnik predložil prijavo poškodbe pri delu z dne 28. 9. 2001, kakor je v prilogi spisa pod A9. Tožnik je skupaj s tožbo, poslano priporočeno po pošti dne 1. 12. 2010, predložil le dokončno odločbo tožene stranke (A1) in ničesar več. To je razvidno tudi iz štampiljke, odtisnjene na prvi strani tožbe, iz katere izhaja, da je tožbo vložil v treh izvodih z eno prilogo, kar je verificirano s strani pristojnega delavca sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi navedlo, da v upravnem spisu tožene stranke ni nobenega podatka in dokazila o tem, da bi tožnik v letu 2001 doživel poškodbo, ko je bil na poti na delo, saj nikjer ni prijave poškodbe pri delu. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnika pravilno vabilo na prvi narok za glavno obravnavo kot stranko in kot stranko, ki bo zaslišana, vendar se tožnik kljub izkazanemu vabilu naroka ni udeležil. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče predloženi dokaz šteje kot dokaz, ki ga je očitno tožnik imel že ves čas in bi ga moral predložiti že pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku je tako prekludiran.

Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na dokumentacijo, ki jo konkretno navaja (4 izvidi), vendar so vsi ti izvidi iz leta 2011 oziroma iz leta 2012, dokončna odločba tožene stranke, ki jo tožnik v tem socialnem sporu izpodbija, je z dne 27. 10. 2010. Tožena stranka preizkuša dejansko stanje v času do izdaje dokončne odločbe. Sodišče pa v okviru sodnega varstva presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe. Izvidi in zdravstveno stanje tožnika po tem času (torej po 27. 10. 2010) so lahko le stvar novega postopka pred toženo stranko. V kolikor tožnik meni, da je pri njem prišlo do takšne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katere je prišlo tudi do spremembe v stanju invalidnosti bo moral začeti z novim postopkom pred toženko. Pritožbeno sodišče navedb glede tega, da delodajalec za tožnika drugih del kot del hišnika nima, ne more upoštevati, saj to ni razlog, ki bi vplival na odločitev v zadevi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.