Jedro

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ter da zbrani dokazi potrjujejo sum, da bi njegovo prebivanje lahko pomenilo nevarnost za javni red in varnost in da je teža kaznivih dejanj takšna, da pomeni nevarnost za javni red.

Od zadnjega kaznivega dejanja ni minilo tako dolgo časovno obdobje, da bi moral organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika ne predstavlja nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Jesenice kot prvostopenjski organ je zavrnila zahtevek tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana in odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana. Prvostopenjski organ se sklicuje na določili prvega odstavka 93. l člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) ter 93. h člena ZTuj-1, iz katerih izhaja, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu slovenskega državljana ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v letih od 2001 od 2008 večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj. Iz njegove izjave izhaja, da se je na Jesenicah poročil in da namerava na Jesenicah prebivati in se zaposliti. V zvezi s kaznivimi dejanji je povedal, da je bil leta 1999 obsojen zaradi posesti mamil ter da mamil ne uživa več in da jih tudi ne preprodaja. Leta 2004 je bil obsojen na pogojno kazen zaradi groženj svoji bivši partnerici. Istega leta je bil obsojen na pogojno kazen zaradi tatvine približno dvajsetih evrov, leta 2007 je bil obsojen na 7 mesecev zapora zaradi povzročitve telesne poškodbe, leta 2008 pa zaradi tatvine 1.800 hrvaških kun. Dejal je, da mu je žal za kazniva dejanja in bi si sedaj želel urediti normalno življenje. Prvostopenjski organ ugotavlja, da ima tožnik v Sloveniji ženo, dodatnih razlogov za namen prebivanja v Republiki Sloveniji pa ni navedel. Iz predloženih dokazil je razvidno, da je žena zaposlena in prejema osebni dohodek v višini 599,10 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik obsojen zaradi zlorabe opojnih drog s sodbo sodišča v Zagrebu, s sodbo Občinskega sodišča v Ivanič Gradu je bil obsojen zaradi groženj, na Občinskem sodišču v Varaždinu zaradi hude telesne poškodbe, na Občinskem sodišču v Zagrebu pa zaradi večje tatvine in razbojništva. Zbrani dokazi potrjujejo sum, da bo prebivanje tožnika pomenilo nevarnost za javni red in varnost ali da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Glede na pravnomočne sodbe prvostopenjski organ ugotavlja, da obstajajo resni razlogi za sum, da bo tožnik tudi nadalje povezan z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki po prvem odstavku 93. h člena ZTuj-1 ne dovoljujejo izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu slovenskega državljana. Teža kaznivih dejanj je takšna, da pomeni nevarnost za javni red, hkrati pa prvostopenjski organ ugotavlja, da so posledice in okoliščine, v katerem so bila dejanja storjena take, da kažejo na ogrožanje javnega reda. Prvostopenjski organ je presojal tudi pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja in je dejstva in okoliščine, ugotovljene v postopku, presojal tudi z vidika Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Vendar ta pravica ni absolutna pravica in je prvostopenjski organ pri presoji dokazov dal prednost varstvu javnega reda in varnosti pred pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja. Teža kaznivih dejanj v preteklosti je bila taka, da obstaja utemeljen sum, da bi bilo prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji nevarno za javni red in varnost oziroma da bi bilo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tožnik bi moral vedeti, da ima storitev kaznivih dejanj bistvene posledice za njegovo življenje, v vsakem primeru tudi na zasebno in družinsko življenje.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da od leta 2008 ni v nobenem kazenskem postopku v katerikoli državi. Tožena stranka je razpolagala s podatki iz kazenske evidence, razvidnih iz potrdila z dne 14. 1. 2010; potrdilo je staro skoraj dve leti in ni primerno za obravnavo, ker ni odraz podatkov iz kazenske evidence, ažurirane na dan odločanja v zadevi. Vse kazni je tožnik prestal, zadnje kaznivo dejanje pa je storil leta 2007. Očitno je, da so izrečene kazni dosegle svoje namen, saj od leta 2007 ni storil novega kaznivega dejanja. Pri tem je treba upoštevati, da lahko tožnik pridobiva vse pravice, razen tistih, ki so mu omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe, zanj pa niso podane nikakršne omejitve. Tožnik je ugotovil, da izpolnjuje zakonske pogoje za zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodb in če do izbrisa pride, velja za neobsojenega. Iz navedenih razlogov je dne 24. 10. 2011 na Ministrstvo za pravosodje Republike Hrvaške naslovil prošnjo za izbris obsodb iz kazenske evidence. Glede na navedeno in glede na to, da je popolnoma spremenil način življenja ter da ni v nobenem kazenskem postopku, niso podani razlogi za sum, da bo njegovo prebivanje v državi pomenilo nevarnost za javni red in varnost oziroma da bo njegovo prebivanje povezano z izvajanjem drugih kaznivih dejanj. Nobene potrebe ni za zavarovanje javne varnosti ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi, ker tožnik ni nevaren. Treba je upoštevati tudi to, da na ozemlju Republike Slovenije in Evropske unije ni storil nobenega kaznivega dejanja ali prekrška. To, da bo njegovo prebivanje v državi pomenilo nevarnost za javni red in varnost, ni mogoče preizkusiti in zato izpodbijana odločba nima razlogov in gre samo za pavšalno navajanje, ki ne zadošča. Potrebno bi bilo upoštevati tudi tožnikovo vedenje po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in oceniti sorazmernost med pravico tožnika in njegove žene do družinskega življenja ter omejitvijo te pravice zaradi zavarovanja javne varnosti. Izpodbijana odločba nima dokazne ocene. Dejanskega stanja tožena stranka ni ugotavljala. Izpodbijana odločba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, to pa je bistvena kršitev odločb postopka. Ko organ odloča po prostem preudarku, mora upoštevati osebne, družinske, gospodarske in druge okoliščine. Upoštevati je treba pravico tožnika in njegove žene do družinskega življenja. Upravna enota Jesenice je odobrila sklenitev zakonske zveze, ne dopušča pa zakoncema živeti skupaj na območju upravne enote, kjer sta se poročila in je zato izpodbijana odločba v nasprotju z upravnim aktom iste upravne enote, to pa je bistvena kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava, to je Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki določa pogoje za sklenitev in veljavnost zakonske zveze in pravice in dolžnosti zakoncev, med drugim tudi pravico do skupnega bivališča ter pravico do dela vsakega zakonca. Skupno prebivališče je podlaga za osnovanje družine ter za skupno življenje. Če zakonca ne moreta živeti skupaj, potem je nemogoče vzpostaviti obojestransko čustveno navezanost. Tožnik prilaga tudi izjave svoje žene, njene sestre, njenega svaka ter obeh sosedov, iz katerih izhaja, da ni nevarna oseba. Izpodbijana odločba pomeni poseg v človekove pravice obeh zakoncev ter kršitev določb EKČP ter načela zaupanja v pravo in načela enakosti pred zakonom. Tožnik predlaga, naj se prvostopenjska in drugostopenjska odločba odpravita ter da naj mu tožena stranka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik petkrat pravnomočno obsojen za različne vrste kaznivih dejanj. Storjena kazniva dejanja predstavljajo obstoj resnih razlogov za sum, da bi njegovo prebivanje v državi pomenilo nevarnost za javni red in varnost oziroma da bo njegovo prebivanje povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Organ prve stopnje je odločil o prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana 15. 4. 2010, kot enega izmed dokazov za odločitev v zadevi pa je uporabil potrdilo iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške, ki je bilo v času odločanja o zadevi staro tri mesece. Glede navedbe, da je bilo zadnje kaznivo dejanje storjeno leta 2007 pa tožena stranka odgovarja, da je navedena dejstva potrebno upoštevati pri odločitvi o zadevi in da prvostopenjski organ teh navedb res ni presojal, vendar pa ta pomanjkljivost ne vpliva na odločitev v zadevi. Dejstvo, da je bilo zadnje dejanje storjeno leta 2007, ne pretehta teže storjenih kaznivih dejanj, ki jih je tožnik storil v obdobju od leta 1999 do 2008. Za ugotavljanje obstoja resnih razlogov za sum, da bi tožnikovo prebivanje v državi pomenilo nevarnost za javni red in varnost oziroma obstoj suma, da bo njegovo prebivanje povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, je potrebno upoštevati vsa kazniva dejanja, za katere je bil pravnomočno obsojen, kar je razvidno iz potrdila kazenske evidence države, v kateri je bil obsojen. V kolikor je kaznivo dejanje iz kazenske evidence izbrisano, prenehajo vse pravne posledice obsodbe, obsojenec pa velja za neobsojenega. Od zadnjega kaznivega dejanja ni minilo toliko časa, da bi bil čas oziroma obdobje, v katerem tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja, pomembna okoliščina, ki bi lahko vplivala na presojo o teži storjenih kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen. Prvostopenjski organ je presojal tudi tožnikovo pravico do družinskega življenja glede na ugotovitev, da bi lahko njegovo prebivanje v državi pomenilo nevarnost za javni red in varnost oziroma da bo njegovo prebivanje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj z vidika Ustave RS in EKČP. Iz slednje izhaja, da pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in je omejitev te pravice z zakonom mogoča, če je to nujno zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered, da se zavaruje zdravje in morala ter da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ta pravica ne zagotavlja tujcu, da vstopi in ostane v določeni državi, v kateri prebivajo ali imajo pravico do prebivanja njegovi družinski člani, temveč mora država pri določitvi pogojev oziroma razlogov za zavrnitev določiti pošteno ravnotežje med konkurirajočimi interesi posameznika in družbe kot celote. Glede tožbenega očitka, da je prvostopenjski organ kršil določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa tudi pravico do skupnega bivališča, pa tožena stranka odgovarja, da so bili pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana v času odločanja prvostopenjskega organa določeni z ZTuj-1 in ne z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 47. členu določa, da kraj bivališča zakonca določata sporazumno, kar pa ne pomeni, da se v primeru, če je slovenski državljan sklenil zakonsko zvezo s tujcem, posledično tujcu zaradi sklenitve zakonske zveze dovoli bivanje v Republiki Sloveniji. Tožniku z zavrnitvijo izdaje dovoljenja pravica do družinskega življenja ni odvzeta, niti mu ni omejeno njeno izvrševanje na območju izven Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-1 v 93. l členu med drugim določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4.a ali 5. alineje prvega odstavka 93. h člena tega zakona. ZTuj-1 v 2. alineji prvega odstavka 93. h člena pa kot razlog za zavrnitev določa, če bi prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanje terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ter da zbrani dokazi potrjujejo sum, da bi njegovo prebivanje lahko pomenilo nevarnost za javni red in varnost in da je teža kaznivih dejanj takšna, da pomeni nevarnost za javni red. Prvostopenjski organ je tudi pravilno ugotovil, da pravica tožnika do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in da je bilo pri presoji dokazov potrebno dati prednost varstvu javnega reda in varnosti pred pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja.

Neutemeljena je tožbena navedba, da je potrdilo iz kazenske evidence staro skoraj dve leti in da zato ni primerno za obravnavo. Treba je upoštevati, da je potrdilo datirano z dne 14. 1. 2010, izpodbijani prvostopenjski akt pa je bil izdan 15. 4. 2010, kar pomeni, da v času odločanja to potrdilo ni bilo „staro“ oziroma neaktualno.

Sodišče tudi meni, da presoja organa, ali prebivanje tujca pomeni nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose oziroma ali bi njegovo prebivanje bilo lahko povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, ni povezana s tem, ali je bil tujcu izrečen kakšen varnostni ukrep. Upravni organ je pri ocenjevanju okoliščin, ali nekdo predstavlja nevarnost za javni red, povsem neodvisen in odloča po svojih kriterijih.

Če je tožnik vložil prošnjo za izbris obsodb iz kazenske evidence dne 24. 10. 2011, za ta postopek nima nobenega pomena, saj sta bili obe odločbi izdani pred tem datumom; pravilnost odločb se presoja v času njihove izdaje. Sodišče tudi meni, da od zadnjega kaznivega dejanja ni minilo tako dolgo časovno obdobje, da bi moral prvostopenjski organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika ne predstavlja nevarnost za javni red ali varnost. Tudi to, da tožnik na ozemlju Republike Slovenije in EU ni storil nobenega kaznivega dejanja ali prekrška, ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je mogoče smiselno sklepati, da če je tožnik storil več kaznivih dejanj na Hrvaškem, da bi to lahko pomenilo tudi nevarnost za javni red in varnost v Republiki Sloveniji. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da se odločbe ne da preizkusiti, ker da naj bi bila premalo obrazložena. Po mnenju sodišča je prvostopenjska odločba dovolj obrazložena, prvostopenjski organ je ustrezno opravil test sorazmernosti, ko je upošteval tudi pravico tožnika do družinskega življenja. Kot je razvidno iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, sta oba organa dovolj podrobno obrazložila, zakaj je bilo ob upoštevanju ravnotežja med konkurirajočimi interesi posameznika in družbe, odločeno tako, kot je bilo v konkretnem primeru. Izpodbijana prvostopenjska odločba ni v nasprotju z odobritvijo sklenitve zakonske zveze oziroma z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V 47. členu navedenega zakona je določeno, da kraj skupnega bivališča določata zakonca sporazumno, to pa nima nobene povezave s tem, kje naj bi to skupno bivališče bilo in iz tega določila ne izhaja, da bi bilo potrebno kateremu od zakoncev zaradi tega izdati dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, če je tujec. Iz navedenega določila izhaja zgolj to, da se sporazumno odločita, kje bosta prebivala, ni pa to pravna podlaga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati k tožbi priloženih izjav, saj lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, če obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, v tožbi pa to ni obrazloženo. Razen tega se nova dejstva in dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.