Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati regres za prehrano med delom in sicer: - za mesec marec 2006 v znesku 23.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2006 dalje do plačila; - za mesec april 2006 v znesku 19.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2006 dalje do plačila; - za mesec maj 2006 v znesku 24.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2006 dalje do plačila; - za mesec junij 2006 v znesku 23.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2006 dalje do plačila; - za mesec julij 2006 v znesku 24.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2006 dalje do plačila; - za mesec avgust 2006 v znesku 22.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2006 dalje do plačila; - za mesec september 2006 v znesku 23.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2006 dalje do plačila; - za mesec oktober 2006 v znesku 23.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2006 dalje do plačila; - za mesec november 2006 v znesku 27.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje do plačila; - za mesec december 2006 v znesku 24.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 dalje do plačila; vse v protivrednosti EUR po paritetnem tečaju zamenjave ter - za mesec januar 2007 v znesku 99,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2007 dalje do plačila; - za mesec februar 2007 v znesku 88,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 dalje do plačila; - za mesec marec 2007 v znesku 110,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2007 dalje do plačila; - za mesec april 2007 v znesku 88,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2007 dalje do plačila; - za mesec maj 2007 v znesku 110,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 dalje do plačila; - za mesec junij 2007 v znesku 94,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2007 dalje do plačila; - za mesec julij 2007 v znesku 105,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2007 dalje do plačila; - za mesec avgust 2007 v znesku 105,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila; - za mesec september 2007 v znesku 94,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2007 dalje do plačila; - za mesec oktober 2007 v znesku 121,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2007 dalje do plačila; - za mesec november 2007 v znesku 110,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 dalje do plačila; - za mesec december 2007 v znesku 83,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2008 dalje do plačila; vse na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika št. ..., odprt pri B. d.d. (I. točka izreka).

Nadalje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila, v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži, da toženi stranki povrne vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških postopka do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških postopka do plačila. Navaja, da je bilo zdravniško potrdilo dr. A.A. z dne 31. 5. 2011, iz katerega izhaja, da je tožnik želodčni bolnik od leta 2000, da potrebuje stalno strogo želodčno dieto, ki jo zdravniki predpisujejo bolnikom s kronično želodčno razjedo, da je dieto potreboval tudi leta 2006 in 2007 ter da zdravnik prosi za refundacijo stroškov za prehrano, očitno izdano za potrebe tega spora. To potrdilo tudi ne more predstavljati potrdila po 50.3 členu KP, saj je bilo izdano več kot tri leta in pol po preteku obdobja, za katerega tožnik zahteva povrnitev stroškov prehrane. Delodajalec, ki vsem delavcem zagotavlja prehrano, mora biti o obstoju razloga za izplačevanje nadomestila za prehrano obveščen vnaprej tudi zato, da lahko ustrezno prilagodi ali vrsto prehrane ali pa količino hrane oz. število obrokov, ki jih delavcem zagotavlja. Osnovna obveznost delodajalca po KP je zagotovitev toplega obroka, le delavcem, ki imajo potrdilo osebnega zdravnika, je delodajalec dolžan zagotoviti nadomestilo za prehrano, če jim ne more zagotoviti dietne prehrane. Tako je bil ustrezno potrdilo dolžan predložiti tožnik, ki pa ga toženi stranki v spornem obdobju ni predložil. Tožnik v sporu ni uspel dokazati obstoja ustreznih potrdil in tudi ne, da jih je toženi stranki res predložil. Sodišče prve stopnje je tudi povsem napačno ocenilo izpoved priče C.C. na glavni obravnavi, ki je le pavšalno zatrjeval, da je tožnik redno prinašal zdravniška potrdila, da potrebuje ustrezno prehrano, ni pa znal opisati niti enega primera, ko je tožnik to res storil. Dejstvo, da tožnik v letih 2006 in 2007 ni dostavljal ustreznih potrdil je smiselno razvidno tudi iz same izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da si ni prizadeval za pridobitev kopij zdravniških potrdil, saj ni vedel, da bo vložil tožbo in mu bo to prišlo prav na sodišču. Med strankami ni sporno, da tožnik od leta 2002 do 2007 nadomestila za prehrano ni dobival. Pri tem tožena stranka poudarja, da je dokazno breme na strani tožnika. Da je bilo zavračanje ustrezne prehrane pri delodajalcu neutemeljeno, pa je, po stališču pritožbe, razvidno že iz tega, da tožnik toženi stranki ni nikoli pojasnil, kakšna prehrana bi bila zanj sploh ustrezna. Šele na podrobna vprašanja pooblaščenca tožene stranke je tožnik na glavni obravnavi znal odgovoriti, kaj sploh lahko je, nabor navedenih živil pa je tožena stranka vseskozi zagotavljala. Sodba sodišča prve stopnje pa je neutemeljena in nezakonita tudi v delu, v katerem je zavrnilo ugovor zastaranja. Pri tem se je sklicevalo na dejstvo, da je bila tožba oddana priporočeno na pošti 18. 4. 2011, plača za mesec marec pa je zapadla v plačilo 18. 4. 2006. Po mnenju tožena stranke je popolnoma nerelevantno in nebistveno, kdaj je oziroma bi zapadla v plačilo plača za mesec marec 2006, ampak je pomembno le, kdaj bi zapadlo v plačilo nadomestilo stroškov za prehrano za mesec marec 2006, o tem pa sodba nima nikakršnih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi očitanih ne, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od leta 2000 želodčni bolnik in da je v spornem obdobju (leto 2006 in 2007) urejal povračilo stroškov prehrane med delom in sicer tako, da je sam vodji službe za varstvo pri delu in ekologijo C.C., ali pa preko svojega vodje, dostavljal zdravniška potrdila, da potrebuje posebno prehrano, C.C. pa je to dokumentacijo dostavil do splošne službe, v vednost pa tudi D.D., tako da je bila tožena stranka v spornem obdobju s tem seznanjena. Glede na navedeno je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za obdobje od marca 2006 do vključno decembra 2007 utemeljen, saj mora delodajalec po 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP, Ur. l. RS, št. 14/2006 in naslednji) pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. Če pa tega objektivno ne more zagotoviti, mora delavcu povrniti stroške prehrane v znesku določenem s tarifno prilogo k tej KP. Posebej pa je v 3. odstavku še določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke, saj je ugotovilo, da je bila tožba oddana priporočeno po pošti 18. 4. 2011, plača za marec pa je zapadla v plačilo 18. 4. 2006, zato glede na petletni zastaralni rok po 206. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) terjatev v delu, ki se nanaša na marec in april 2006 ni zastarala. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, pri tem pa je upoštevalo zneske, ki so določeni s Tarifno prilogo h KP, in sicer za obdobje od marca do 31. 12. 2006 znesek 1.300,00 SIT na dan v protivrednosti 5,42 EUR na dan, za preostalo obdobje pa dnevni znesek 5,54 EUR na dan, saj je bilo v Tarifni prilogi h KP (Ur. l. RS, št. 87/2006, 76/2007) določeno, da delodajalec povrne stroške za prehrano med delom v višini zgornjega zneska veljavne uredbe Vlade RS, ki določa višino povračil stroškov v zvezi z delom in drugih odhodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik redno dostavljal zdravniška potrdila ali svojemu neposrednemu vodji ali pa vodji službe za varstvo pri delu in ekologijo, ki je to dokumentacijo predložil skupni službi v vednost, pa tudi takratni direktorici kadrovsko splošnega sektorja. Tako se sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da tožnik potrebuje dietno prehrano, ni sklicevalo zgolj na potrdilo dr. A.A. z dne 31. 5. 2011. To potrdilo dokazuje le, da je tožnik želodčni bolnik od leta 2000 in da potrebuje stalno strogo želodčno dieto, ki jo zdravniki predpisujejo bolnikom s kronično želodčno razjedo in da je to dieto potreboval tudi leta 2006 in 2007. Iz obširne in natančne dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da je zaslišana priča C.C. prepričljivo vztrajala pri tem, da je toženi stranki tudi v spornem obdobju za tožnika dostavil medicinsko dokumentacijo in sicer bodisi pisno, ali pa je potrdilo odnesel v splošno službo osebno ali pa je te listine pustil v tajništvu. Ta priča je tudi izpovedala, da je bil tožnik med vsemi delavci, ki so hoteli imeti povrnjene stroške prehrane zaradi zdravstvenih težav, najbolj vztrajen in mu je medicinsko dokumentacijo dosledno dostavljal. Povedala pa je tudi, da je bilo teh delavcev kakih deset in po letu 2002 s povračilom stroškov za prehrano ni uspel nihče. Izpovedi tožnika, da si ni prizadeval za pridobitev kopij zdravniških potrdil, saj ni vedel, da bo vložil tožbo in mu bo to prišlo prav na sodišču, pa ni mogoče razumeti tako, kot to razume tožena stranka, da torej potrdil ni dostavljal, ampak le, da si potrdil ni fotokopiral. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik toženi stranki ni nikoli pred zaslišanjem na sodišču pojasnil, kakšno prehrano potrebuje. Delodajalec, ki prejme zdravniško potrdilo, da delavec potrebuje dieto, se mora odločiti, ali bo delavcu izplačal regres za prehrano ali pa mu bo zagotovil ustrezno prehrano. Zato mora od delavca izvedeti, ali je prehrana, ki je na voljo, zanj ustrezna. Ker je torej delodajalec delavcu dolžan zagotoviti ustrezno prehrano, ga je po prejemu ustreznih zdravniških potrdil dolžan obvestiti, če je ustrezna dieta zagotovljena, tožena stranka pa na prejeta zdravniška potrdila ni reagirala.

Mnenje tožene stranke, da je popolnoma irelevantno in nebistveno, kdaj je zapadla oziroma bi morala zapasti v plačilo plača za marec 2006, ampak je pomembno le, kdaj bi zapadlo v plačilo nadomestilo stroškov za prehrano za mesec marec 2006 je napačno. Povračilo stroškov za prehrano med delom zapade v plačilo skupaj z izplačilom plače, zato je obrazložitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna, saj vsebuje pravilne razloge za zavrnitev ugovora zastaranja za zneska za mesec marec in april 2006. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.