Jedro

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se otrok dodeli njemu v varstvo in vzgojo, ker mu toženka onemogoča stike z otrokom, je bil utemeljeno zavrnjen, ker tožnik že razpolaga s sodnimi odločbami, s katerimi lahko zagotovi ustrezno sodno varstvo za zaščito svojih pravic in s katerimi lahko hkrati zavaruje tudi koristi otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 25. 3. 2014 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se mld. otrok E. S. L. do pravnomočnosti tega postopka zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku in da se toženki naloži plačevanje preživnine v višini 300,00 EUR mesečno od 1. 11. 2013 dalje, s tem, da ugovor zoper sklep ne zadrži izvršitve začasne odredbe.

2. Tožnik je dne 2. 12. 2013 vložil ugovor, katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot pritožbo. Tožnik izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in navaja, da je zmotno stališče prvega sodišča, da dokler sodni postopek P 2343/2011-IV glede dodelitve, stikov in plačila preživnine ne bo pravnomočno končan, ni mogoče na podlagi novih dejstev in okoliščin, nastalih po končani glavni obravnavi, storiti ničesar, s tem pa se ne varujejo otrokove koristi. Zaradi takšnih stališč prvega sodišča je bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe o prepovedi stikov, kljub temu, da se je zadeva nahajala v pritožbenem postopku in prvi postopek še ni bil pravnomočno končan. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je namen šestega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) v tem, da se prepreči samovoljno ravnanje starša, ki onemogoča stike otroka z drugim staršem. Tožnik v pravdi P 2343/2011-IV ni nasprotoval, da se otrok dodeli materi v varstvo in vzgojo, ker pa mu toženka od 24. 9. 2013 dalje neutemeljeno onemogoča stike z otrokom, je podana zakonska podlaga tožbenega zahtevka in s tem verjetnost terjatve. Sodišče prve stopnje glede verjetnosti terjatve ni opravilo poizvedb pri Centru za socialno delo glede izvrševanja stikov. Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani 2343/2011-IV z dne 18. 10. 2011 pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, vendar se kljub sklepu o izvršbi z dne 11. 10. 2013 in sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani 2343/2011-IV z dne 3. 10. 2013 o zavrnitvi začasne odredbe toženke o prepovedi stikov, stiki ne izvajajo že več kot dva meseca. Toženka onemogoča stike tožnika z otrokom, zato kvarno vpliva na odnos otroka z očetom. Otrok se bo očetu popolnoma odtujil in ga pozabil, kar bo imelo negativne posledice za nadaljnji razvoj otroka.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba z dne 2. 12. 2013 ni utemeljena, dopolnitev pritožbe z dne 25. 3. 2014 pa ni dovoljena.

5. Pritožbeno sodišče je dopolnitev pritožbe zavrglo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka (prvi odstavek 343. člena ZPP). Tožnik je bil dolžan vložiti pritožbo v roku osmih dni od prejema izpodbijanega sklepa, sklep je prejel 18. 11. 2013, dopolnitev pritožbe pa je vložil neposredno na sodišču prve stopnje 25. 3. 2014. 6. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tožniku pa tudi nista bili kršeni ustavni pravici, in sicer pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravila pravdnega in izvršilnega postopka, ki določajo pogoje za izdajo začasnih odredb v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki (411. člen ZPP in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Pravilno in popolno je tudi ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin, ki so bile relevantne za odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

7. Na podlagi prvega odstavka 411. člena ZPP sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Sodna praksa dopušča izdajo začasnih odredb v navedenih sporih le v izjemnih primerih, ko je zaradi koristi otroka treba izvesti ukrepe za zaščito otroka že pred izdajo končne odločbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

8. Tožnik je verjetnostno izkazal, da mu toženka neutemeljeno onemogoča stike z otrokom. Tožnik je še zatrjeval, da toženka na takšen način želi odtujiti otroka od tožnika, kar bo imelo negativne posledice za otrokov osebnostni razvoj. Iz trditvene podlage tako izhaja, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe iz razloga, ker mu toženka neutemeljeno onemogoča stike z otrokom, kar bo imelo negativne posledice za nadaljnji razvoj otroka.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že ob vložitvi tožbe za predodelitev otroka in predloga za izdajo začasne odredbe razpolagal s pravnomočnim in izvršljivim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2343/2011-IV z dne 18. 10. 2011, na podlagi katerega je bila z začasno odredbo tožniku priznana pravica do stikov z otrokom, hkrati pa je bilo po izdaji izpodbijanega sklepa s sodbo pravnomočno odločeno (glej sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3012/2013 z dne 15. 1. 2014), na kakšen način bo tožnik lahko izvajal stike z otrokom, saj je tožnik soglašal, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi. Ker toženka preprečuje stike tožnika z otrokom, je tožnik že sprožil izvršilni postopek, na podlagi katerega bo lahko uveljavil pravico do stikov z otrokom, kot mu je že priznana s sklepom o začasni odredbi oziroma sedaj tudi na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe. Navedena izvršilna naslova zagotavljata tožniku, da lahko v izvršilnem postopku uveljavi pravico do stikov z otrokom, s tem pa bo tožnik lahko preprečil, da bi toženka še naprej odtujevala otroka od tožnika in na ta način negativno vplivala na otrokov razvoj, kar sta bila odločilna razloga, zaradi katerih je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe.

10. Z uveljavitvijo pravice do stikov v izvršilnem postopku bo tožnik lahko zavaroval koristi otroka do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku, s katerim tožnik zahteva, da se mu otrok na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR predodeli v varstvo in vzgojo. Onemogočanje stikov s strani starša, pri katerem otrok živi, je pomembna okoliščina, zaradi katere sodišče otroka lahko predodeli drugemu staršu, če bo ta omogočal stike, ob predpostavki, da je le na ta način mogoče varovati otrokove koristi. Vse te okoliščine pa bo treba ugotoviti v rednem (dokaznem) postopku, v katerem bo treba poleg poročil CSD pridobiti tudi mnenje izvedenca, saj bo le na ta način mogoče s stopnjo prepričanja sprejeti odločitev, s katero bodo v najboljši meri zavarovane koristi otroka. Ali povedano drugače, v navedeni fazi postopka tožnik že razpolaga s sodnimi odločbami, s katerimi lahko prepreči nastanek nenadomestljive škode, zaradi nedopustnega ravnanja toženke. Zagotovljeno mu je ustrezno sodno varstvo, ki glede na trditveno podlago tožnika in ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera zagotavlja primerno varstvo, tako za zaščito otrokovih koristi, kakor tudi pravic tožnika.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZZZDR.