Jedro

Prej v zakonu ni bilo izrecne določbe, kot je sedaj 2. alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Vendar pa so sodišča že pred tem določila v zvezi z odpustom obveznosti razlagala tako, da ponovni odpust obveznosti, ko je že prišlo do ustavitve postopka odpusta obveznosti in zavrnitve predloga za odpust obveznosti, ni dopusten, če je bil prvotni predlog zavrnjen zaradi kršitev obveznosti stečajnega dolžnika ali zaradi prevzemanja obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem. Pri institutu odpusta obveznosti namreč ne gre za pravico v običajnem civilnopravnem pomenu, temveč za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za odpust obveznosti z dne 26. 7. 2019. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da je od pravnomočnosti predhodnega sklepa o ustavitvi postopka obveznosti in zavrnitve predloga za odpust preteklo že več kot tri leta in je ocenil, da je glede na svoje ravnanje v stečajnem postopku in vsa druga relevantna dejstva in okoliščine svojega primera upravičen do odpusta obveznosti. Omejitev vložitve novega predloga iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP se po oceni pritožnika nanaša samo na tiste pravnomočne primere predhodnih postopkov odpusta obveznosti, ki so se zaključili 26. 4. 2016 ali kasneje, sicer pa taka omejitev ne pride v poštev. Tako stališče po razumevanju pritožnika zastopa tudi sodna praksa v drugih primerih (sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 186/2017 z dne 12. 4. 2017). Z razlago, kot jo zastopa sodišče prve stopnje, bi se pritožniku dejansko onemogočilo, da bi v tem postopku sploh lahko ponovno vložil predlog za odpust obveznosti. Določba 2. alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena v času pravnomočnosti predhodne odločitve sploh še ni obstajala. Takšna razlaga ne bi bila ustrezna oziroma sorazmerna, saj na noben način ne bi upoštevala posamičnega primera in konkretnih okoliščin oziroma razlogov za odpust obveznosti, ki so nastopili po izdaji oziroma pravnomočnosti predhodne odločitve. To je problematično tudi zato, ker v stečajnem postopku ni mogoče predlagati obnove postopka. Tako stališče dejansko v celoti odvzema pravico stečajnemu dolžniku do vložitve novega predloga za odpust obveznosti za dobo desetih let od pravnomočnosti predhodne odločitve. Po oceni pritožnika bi bilo v nasprotju z 2., 14., 22. in 23. členom Ustave RS, če glede na razloge iz izpodbijanega sklepa pritožnik v tem stečajnem postopku v nobenem primeru ne bi mogel vložiti novega predloga za odpust obveznosti, ki bi se dejansko vsebinsko preizkusil. Omejitev iz navedenega določila se na način, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, v tem postopku ne sme uporabiti oziroma se ne sme uporabiti na način, kot je to napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V posledici svoje odločitve sodišče prve stopnje tudi ni vsebinsko preizkusilo razlogov za odpust obveznosti, zaradi te kršitve pa je v izpodbijanem sklepu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Potrebno je vsebinsko preizkusiti razloge za odpust obveznosti, ki so bili podani v predlogu.

3. Upraviteljica se je o pritožbi izjasnila in navedla, da odpustu obveznosti ne nasprotuje. Dolžnik pa je skozi postopek osebnega stečaja pokazal, da izpolnjuje kriterija vestnosti in poštenosti. Dolžnik tudi sodeluje z upraviteljico in se ravna po njenih navodilih, prišlo je tudi do zmanjšanja preživninske obveznosti. S samim poslom pa dolžnik ni imel naklepa oškodovati svojih upnikov in se na njihov račun okoristiti. Višina dolga ne more biti pokazatelj, da je dolžnik ravnal nepošteno. Res je sam odgovoren za ponesrečen pravni posel, vendar to ne more in ne sme biti ovira za odpust obveznosti. Dolžnik pa si med stečajnim postopkom prizadeva poplačati svoje dolgove v čim večjem odstotku. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati tudi dolžnikove dejanske okoliščine in ugoditi predlogu za odpust obveznosti ter določiti preizkusno dobo v trajanju dveh let. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na 2. alineji 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Nadalje je navedlo, da je bilo o odpustu obveznosti dolžnika že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 29. 1. 2016, ki je postal pravnomočen 7. 4. 2016, torej od pravnomočnosti tega sklepa še ni preteklo deset let. Odpust obveznosti pa je bil zavrnjen zaradi obstoja ovire iz 4. točke tedaj veljavnega 399. člena ZFPPIPP (ker je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem) in zaradi kršitve obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP, ko dolžnik v poročilu o svojem premoženju ni navedel vsega premoženja. Dodalo pa je tudi, da se oprostilna sodba v kazenski zadevi nanaša na pogodbeno razmerja dolžnika z M. H., medtem ko je bila s sklepom z dne 29. 1. 2016 ugotovljena ovira za odpust obveznosti glede na pogodbeno razmerje dolžnika z družbo R. d. o. o., kar velja tudi za goljufivo ravnanje A. A. Okoliščine, ki jih navaja dolžnik, pa ne morejo spremeniti pravnomočne odločitve sodišča o zavrnitvi njegovega predloga za odpust obveznosti.

6. Dolžnik se moti, ko navaja, da naj ovira za ponoven predlog za odpust obveznosti v času pravnomočnosti predhodne odločitve sploh še ne bi obstajala. Res ni bilo v zakonu izrecne določbe, kot je sedaj 2. alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Vendar pa so sodišča že pred tem določila v zvezi z odpustom obveznosti razlagala tako, da ponoven odpust obveznosti, ko je že prišlo do ustavitve postopka odpusta obveznosti in zavrnitve predloga za odpust obveznosti, ni dopusten, če je bil prvotni predlog zavrnjen zaradi kršitev obveznosti stečajnega dolžnika (na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 47/2014) ali zaradi prevzemanja obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem (npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 110/2014 z dne 25. 3.2014 in Cst 538/2014 z dne 4. 12. 2014). V zadevi Cst 186/2017 z dne 12. 4. 2017, ki jih v podkrepitev svojih navedb navaja dolžnik, pa je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo sklep, s katerim je bil zavrnjen ponoven predlog dolžnika za odpust obveznosti, ker od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti še ni preteklo dve leti; pri tem je izrecno poudarilo, da sodna praksa pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G ni dopuščala novega postopka odpusta obveznosti, ko je bil postopek odpusta obveznosti ustavljen in predlog za odpust obveznosti zavrnjen zaradi dolžnikovih kršitev obveznosti iz 386. in 401. člena ZFPPIPP.

7. O tem, ali je dolžnik prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, in o tem, ali je kršil svoje obveznosti, v tem postopku ni mogoče ponovno razpravljati. O tem je že pravnomočno odločeno in v ta sklep ni dopustno posegati. Pri tem pa ne gre za nikakršno nedopustno stališče sodišča prve stopnje, čeprav dolžnik ne more več uveljaviti možnosti odpusta obveznosti. Dolžnik je to možnost imel, vendar pa jo je izgubil zaradi obstoja ovire, ki danes pomeni po izrecnem zakonskem določilu tudi zlorabo pravice do odpusta obveznosti (tretji in četrti odstavek 399. člena ZFPPIPP), pa tudi zato, ker je kršil svoje obveznosti. Pri institutu odpusta obveznosti namreč ne gre za pravico v običajnem civilnopravnem pomenu, temveč za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi, kot je poudarilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019 (glej 21. in 26. točko obrazložitve). Pri tem je tudi poudarilo, da splošna prepoved zlorabe pravic izhaja že iz ustavnih načel, ki Republiko Slovenijo opredeljuje kot pravno državo – 2. člen Ustave (31. točka obrazložitve). V tej odločbi je ustavno sodišče tudi poudarilo, da takojšnja uporaba spremembe zakona ne pomeni nedopustne retroaktivnosti, pri čemer odpust obveznosti korenito posega v upnikovo terjatev in s tem njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Dolžnik je torej imel možnost doseči pravno dobroto odpusta obveznosti, ki pa jo je izgubil, in to iz razlogov na njegovi strani. Višje sodišče pa še pripominja, da iz sklepa z dne 29. 1. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča z dne 29. 3. 2016 ne izhaja, da bi do prevzemanja nesorazmernih obveznosti prišlo s kaznivim dejanjem in je zato tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da oprostilna sodba v kazenski zadevi na spremembo dolžnikovega položaja ne more vplivati. Ob tem pa dolžnik v zvezi s kršitvami obveznosti ničesar niti ne navaja. Pri odpustu obveznosti gre torej za pravno dobroto, ki pa jo dolžnik lahko izkoristi le enkrat, razen če od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti ali o zavrnitvi odpusta obveznosti že preteče deset let, ko lahko ponovno dobi možnost izkoristiti to pravno dobroto. Ne gre pozabiti, da je v teh postopkih treba varovati tudi položaj upnikov stečajnega dolžnika, v katerih ustavno pravico do zasebne lastnine odpust obveznosti močno posega.

8. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil izpodbijani sklep v nasprotju z 2., 14., 22. in 23. členom Ustave RS. S svojim ravnanjem pa je bil dolžnik tisti, ki si je onemogočil možnost odpusta obveznosti, ni pa razlog za to kakšno nedopustno stališče sodišča prve stopnje.

9. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen, zato je višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.