Jedro

Upoštevaje pravila bančnega poslovanja, ki izhajajo tudi iz zahtev Banke Slovenije, jasno določena pooblastila, ki jih je imel tožnik pri trgovanju s finančnimi instrumenti in katerih sestavni del so bili jasno opredeljeni limiti obsega poslovanja s posameznim instrumentom ter upoštevaje, da je bil tožnik s strani nadrejene delavke tudi pisno opozorjen na spoštovanje tako opredeljenih pooblastil, revizijsko sodišče soglaša, da pomeni takšno večkratno prekoračenje pooblastil pri bančnem poslovanju oziroma trgovanju s finančnimi instrumenti hudo kršitev pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožena stranka tožniku v zvezi s temi prekoračitvami utemeljeno očitala najmanj hudo malomarnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 26. 11. 2009. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnikovo delovno razmerje še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto vodje poslovnega oddelka za trgovanje z bankami in mu do vrnitve na delo izplačati nadomestilo plače, po obračunu davka in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožnik s prekoračitvijo limitov pri trgovanju s finančnimi instrumenti v 4 dneh v času od 4. do 11. 11. 2009 huje kršil svoje delovne obveznosti iz hude malomarnosti in da mu je glede na okoliščine ter odgovornost do Banke Slovenije za takšno kršitev tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede graje konkretnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, temveč je neutemeljeno svojo sodbo povsem na novo obrazložilo. Tako se sodišče prve stopnje pri presoji tožniku očitanih kršitev ni opredelilo do njegovih navedb, da je šlo le za manjše prekoračitve dovoljenih limitov, s katerimi je bilo vnaprej težko računati, zaradi česar toženi stranki škoda ni nastala. Pri presoji, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, je sodišče izhajalo zgolj iz navedb tožene stranke, ne da bi pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da pomenijo tožnikova ravnanja hudo kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedb prič, da takšnega preseganja limitov do spornega primera tožena stranka ni izrecno sankcionirala. Ob sklicevanju na tožnikove navedbe in njegovo izpovedbo sodišče ni pojasnilo, zakaj pri presoji očitane kršitve teh navedb ni upoštevalo. Ob pravilnem upoštevanju le teh in upoštevanju izpovedb s strani tožnika predlaganih prič bi prišlo sodišče utemeljeno do zaključka, da ni šlo za hudo kršitev in da pri tožnikovem ravnanju tudi niso bili podani elementi hude malomarnosti, saj je tožnik ravnal tako, kot je glede na lastne izkušnje ocenil, da je najustrezneje. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tožnik vse od zaposlitve pri toženi stranki pri delu (tako pri osebnem trgovanju s finančnimi instrumenti, kot pri vodenju oddelka) uspešen in do sporne odpovedi iz tega naslova tudi ustrezno nagrajevan. Zato očitane prekoračitve limitov niso mogle povzročiti take izgube zaupanja, da bi bilo onemogočeno nadaljevanju delovnega razmerja.

4. V odgovoru tožena stranka prereka navedbe v reviziji in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ob tem, ko revizija zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb in izpovedb z njegove strani predlaganih prič, sočasno priznava, da jih je v razlogih sodbe obravnavalo in zatrjuje, da jih je pri presoji neustrezno upoštevalo. S takšnimi navedbami revizija dejansko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče druge stopnje se je pri izdaji izpodbijane sodbe vsaj posredno opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb s tem, ko je do tožniku očitanih kršitev in odgovornosti zanje zavzelo jasna stališča. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen.

8. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi ugotovitve naslednjih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano: Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil za nedoločen čas na delovnem mestu vodje poslovnega oddelka, ki je bil pooblaščen za medbančno trgovanje s finančnimi instrumenti, v mesecu marcu 2009. Na tem delovnem mestu je bil zadolžen za vodenje in organiziranje dela sodelavcev, za vodenje in izvajanje najzahtevnejših del v oddelku, za uvajanje sprememb v delovnem procesu in za prenos znanja sodelavcem. S strani nadrejene direktorice zakladništva mu je bilo 1. 6. 2009 dano pisno pooblastilo za trgovanje s posameznimi finančnimi instrumenti do določenih zneskovno opredeljenih limitov v skladu s Pravilnikom tožene stranke o sistemu limitov za dejavnost trgovanja s finančnimi instrumenti. Pri tem je tožnik tudi podpisal izjavo, da je seznanjen z navedenim pravilnikom.

Tožena stranka je morala pri trgovanju s finančnimi instrumenti formalno opredeliti limite tudi v okviru zahtev Banke Slovenije in njenih minimalnih standardov v smislu zagotavljanja obvladovanja tveganj in zagotoviti nadzor nad spoštovanjem limitov ob izhodišču, da preseganje limita ni dopustno brez predhodne odobritve vodstva, nedopustno preseganje limitov pa mora uprava banke sankcionirati.

Vodstvo tožene stranke je občasne prekoračitve limitov trgovanja spremljalo in tako je bil tožnik s strani nadrejene delavke 25. 9. 2009 tudi pisno opozorjen na dosledno upoštevanje osebnih pooblastil pri trgovanju.

Tožnik je 4., 6., 9. in 11. novembra 2009, torej v krajšem času, pri trgovanju kar 4x prekoračil osebna pooblastila oziroma dovoljene limite brez predhodne odobritve vodstva tožene stranke.

9. Upoštevaje pravila bančnega poslovanja, ki izhajajo tudi iz zahtev Banke Slovenije, jasno določena pooblastila, ki jih je imel tožnik pri trgovanju s finančnimi instrumenti in katerih sestavni del so bili jasno opredeljeni limiti obsega poslovanja s posameznim instrumentom ter upoštevaje, da je bil tožnik s strani nadrejene delavke tudi pisno opozorjen na spoštovanje tako opredeljenih pooblastil, revizijsko sodišče soglaša, da pomeni takšno večkratno prekoračenje pooblastil pri bančnem poslovanju oziroma trgovanju s finančnimi instrumenti hudo kršitev pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožena stranka tožniku v zvezi s temi prekoračitvami utemeljeno očitala najmanj hudo malomarnost. Na takšno presojo ne more vplivati dejstvo, da ni bilo izkazano, da bi toženi stranki zaradi tožnikovih prekoračitev nastala neposredna škoda, saj je bistvo limitov pri trgovanju že v samem preprečevanju tveganj. Prav tako na takšno presojo ne morejo vplivati tožnikove trditve, da je šlo za relativno nizke prekoračitve.

10. Pomen spornih kršitev še povečuje dejstvo, da je bil tožnik vodja oddelka. Tožena stranka je v zvezi s tem v odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ugotavljala, da je tožnikovo ravnanje negativno vplivalo na celotni oddelek ter s tem v zvezi utemeljeno ugotavljala izgubo zaupanja, ki je bilo na tožnikovem delovnem mestu nujno za nadaljevanje njegovega dela oziroma delovnega razmerja. Tudi tožnikove trditve, da je bil pri delu glede obsega trgovanja s finančnimi instrumenti sicer uspešen, zato niso mogle vplivati na presojo, da so bili podani pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena in prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o toženkinih revizijskih stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.