Jedro

Sodišče je na eni strani zaključilo, da je v začasni situaciji in prilogi naveden material na skladišču. Zagovornik v zvezi z navedenim zaključkom utemeljeno opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zaključek sodišč (točke 56, 58 in 124 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede dejstva, da naj bi bil material v začasni situaciji oziroma prilogi naveden zgolj v drobnem tisku, je v precejšnjem nasprotju s samima tema listinama, saj je material v obeh listinah naveden v pisavi, ki se od siceršnje pisave, uporabljene v listinah, ne razlikuje. Sodišče je zaključilo, da material na skladišču skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju ne predstavlja podlage za izplačilo sredstev (pri čemer dejstvo, ali je bil material dejansko nabavljen in se je nahajal na skladišču, ni relevantno). Na drugi strani je sodišče obrazložilo, da je do preslepitve ministrstva prišlo na podlagi listin z lažno vsebino, pri čemer je zaključek o listinah z lažno vsebino posplošen in v nasprotju z zaključkom, da je v listinah naveden material. Sodišče je obstoj preslepitve utemeljilo na podlagi zaključka, da so bili ministrstvu predloženi lažni podatki, kar pa se, kot že navedeno, razlikuje od v izreku sodbe obsojencu očitanega zatrjevanja, da se v gradbene situacije in zahtevek za sofinanciranje investicije lahko vključi "material na skladišču". Nasprotje med navedenimi razlogi, ki so odločilni za izkazanost preslepitve, je precejšnje, saj na podlagi tako nasprotujočih si razlogov sodišča ni mogoče zaključiti, ali je v obravnavanem primeru prišlo do preslepitve ministrstva, s tem pa tudi, ali je podano obravnavano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je tako podano precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obrazložitev sodišča se nanaša na dejanje, ki se v izreku sodbe očita D. M. in A. E. kot njenemu pomočniku, pri čemer se sodišče z očitki izreka sodbe, ki se nanašajo na obsojenca v zvezi z izvedbo gradbenih del (torej katera dela so oziroma bi lahko bila opravljena do sredine decembra 2009) in z vprašanjem morebitnega (kvantitavnega) ekscesa D. M. ni ukvarjalo. Kot že navedeno, so v obravnavani zadevi dejstva v zvezi z izvedbo del do sredine decembra 2009 odločilna za presojo (konkretnih) zakonskih znakov obsojencu očitanega napeljevanja. Ker izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o delih, ki so oziroma bi lahko bila izvedena do sredine decembra 2009 nima razlogov, je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča prav tako utemeljeno opozarja na nejasne razloge sodišč v zvezi z napeljevalčevim naklepom, ki se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljevalec napeljuje (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je (v ponovnem sojenju) s sodbo z dne 8. 12. 2015 M. K. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta zapora. Obsojencu je naložilo vrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 1. 7. 2016 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 26. 9. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, nato pa je pravočasno, dne 29. 9. 2016, vložil še dopolnitev zahteve, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti storitve obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Zavzema se za odlog oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru z dne 4. 11. 2016, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno.

Navedbe zagovornika, da sodišče v določbah ZKP ni imelo podlage za izločitev postopka zoper obsojenca, ocenjuje kot neutemeljene. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca pravno podlago za izločitev postopka zoper obsojenca predstavlja sedmi odstavek 285. c člena ZKP, ki določa, da se postopek glede kaznivih dejanj, za katera obdolženec krivde ni priznal, izloči in dokonča posebej. Vsak (so)obdolženec ima pravico, da se (na predobravnavnem naroku) izreče o krivdi, pri čemer se po priznanju krivde opravi zgolj narok za izrek kazenske sankcije. Na drugi strani mora biti obdolžencu, ki krivde ni priznal, omogočena (aktivna) obramba. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovornik bistvenega oškodovanja pravice do obrambe ni konkretiziral, zato utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče presojati. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca je zaključek o neutemeljenih plačilih začasnih situacij z lažno vsebino ob ugotovljenih dejstvih, da dela niso bila opravljena in da upravičeni stroški gradnje projekta v znesku 5.208.135,95 EUR niso nastali, enostaven in pregleden. Navaja, da se na glavni obravnavi dokazi izvajajo tudi z branjem, nato pa imata stranki skladno s 342. členom ZKP možnost na vsebino dokaza podati pripombe, zato očitek obrambe, da je sodišče sodbo oprlo na dejstva in dokaze, ki niso bili pretreseni na glavni obravnavi, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je prav tako zaslišalo številne priče, tudi (ločeno obsojeno) D. M. Trdi, da zagovornik z navedbami v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov pod videzom kršitve pravice do obrambe uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi podal izvid in mnenje o običajni praksi pri pripravi začasnih situacij, skuša vložnik ne glede na okoliščino, ali so bila dela opravljena ali ne, ravnanja obsojencev prikazati kot legalna in legitimna. S predlogom za pritegnitev izvedencev drugih strok vložnik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovni državni tožilec vložnikove navedbe v zvezi z akcesornostjo obsojenčevega ravnanja ocenjuje kot neutemeljene in navaja, da so iz opisa obsojenčevega ravnanja pod točko III. izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidni vsi zakonski znaki napeljevanja, ki je konkretizirano s trditvijo, da se v gradbene situacije lahko vključi material na skladišču. Vložnik s trditvami, da naj bi šlo za neuspelo napeljevanje in da naj bi bile pri napeljevanju poleg obsojenca udeležene druge osebe, ponovno uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi glede vložnikovega problematiziranja obsojenčevega naklepa in zavesti o elementih kaznivega dejanja na strani 15 zahteve za varstvo zakonitosti. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca pridobitev sredstev iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 predstavlja samostojno kaznivo dejanje, ki je povezano s posameznimi izvršitvenimi oblikami iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca so prav tako neutemeljene vložnikove navedbe, da fizična oseba ne more biti prejemnik sredstev iz evropskega proračuna in da pravni osebi ne more pridobiti protipravne premoženjske koristi. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja je akcesorna in odvisna od kazenske odgovornosti fizične osebe. Vložnik ne upošteva, da pravna oseba ni fikcija, saj v njej delujejo fizične osebe, ki lahko izvršujejo kazniva dejanja. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je imel obsojenec pri sprejemanju poslovnih odločitev ali pri odobritvi le-teh najpomembnejšo vlogo. Vložnik zahteve ugotavlja, da obtožba obsojencu ni očitala nenamenske uporabe sredstev, pri čemer pa po navedbah vrhovnega državnega tožilca prezre, da pomeni predložitev neresničnih podatkov o izvedenih gradbenih delih in plačilu upravičenih stroškov samostojen zakonski znak, ki po pridobitvi sredstev omogoča tudi njihovo zadržanje oziroma razpolaganje.

Po mnenju vrhovnega državnega tožilca očitki pod točko 13 dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljeni. Navaja, da pristojni tožilec samostojno odloča o spremembi obtožbe. V obravnavanem primeru je bilo razpolaganje z obtožbo skladno z načelom mutabilitete. Dodaja, da vložnik navedb v zvezi s tožilčevim razpolaganjem z obtožbo ni navedel že v pritožbi. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca druge kršitve, na katere se v obširni zahtevi sklicuje vložnik, niso podane.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 21. 11. 2016 (obsojenec) in 22. 11. 2016 (zagovornik) vztrajata pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5. V obravnavani zadevi se kot bistvene izkažejo navedbe obsojenčevega zagovornika, da je v začasni situaciji, ki jo je družba B., d. o. o., v okviru dopolnitve zahtevka za sofinanciranje investicije predložila Ministrstvu za gospodarstvo (v nadaljevanju ministrstvo), naveden material (na skladišču). Dejstva, ki jih je D. M. kot direktorica družbe B., d. o. o., predstavila ministrstvu, niso bila lažna. Ministrstvo je bilo seznanjeno, da je v začasni gradbeni situaciji ter "Prilogi 4 in 5" zahtevka za sofinanciranje investicije naveden material, zato ni bilo preslepljeno. Zagovornik še navaja, da sodba o navedenih dejstvih nima razlogov, obrazložitev pa je v neskladju s citiranimi listinami spisa, to je "Prilogo 4 in 5" zahtevka za sofinanciranje investicije oziroma z začasno situacijo (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Skladno s prvim odstavkom 37. člena KZ-1 se tisti, ki drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, kaznuje, kakor da bi ga storil sam. Iz navedene določbe ni razvidno, kakšno ravnanje se obravnava kot napeljevanje, zato glede oblik delovanja ni omejitev; napeljevanje se lahko pojavi kot prigovarjanje, prepričevanje, prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila in podobno. Bistveno, kar iz vseh omenjenih in podobnih ravnanj naredi napeljevanje, je, da je napeljevalec pri bodočem storilcu povzročil odločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje. Napeljevalčevo ravnanje je lahko pobuda za odločitev, lahko povzroči dokončno odločitev ali utrjuje še ne dokončno odločitev bodočega storilca. Napeljevanje zahteva aktivni prispevek napeljevalca, pri čemer se mora napeljevanje nanašati na določeno osebo kot bodočega storilca in na določeno kaznivo dejanje. Prvi pogoj je izpolnjen že, če se napeljevanje nanaša na konkretno določen krog oseb, od katerih se je eden odločil za izvršitev kaznivega dejanja pod vplivom napeljevanja. Izjavo, da se mora napeljevanje nanašati na določeno kaznivo dejanje, je treba razumeti v ožjem pomenu. Napeljevanje se mora nanašati na konkretno določeno kaznivo dejanje, čeprav ni potrebno, da bi se nanašalo na vse njegove podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja1. Splošnega in abstraktnega pravila, katere okoliščine izvršitve mora napeljevalec v svojih napotkih konkretizirati, ni mogoče izpeljati, kot temeljno vodilo pa je lahko uporabna ugotovitev, da se po volji zakonodajalca napeljevalec kaznuje v enakih kaznovalnih okvirjih kot storilec, zato je treba za napeljevanje zahtevati razmeroma konkretizirane napotke, ki presegajo navedbo vrste kaznivega dejanja in generične opredelitve objekta napada2. 7. Napeljevanje je mogoče izvršiti samo naklepno, naklep napeljevalca pa se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje (t. i. dvojni naklep napeljevalca). Napeljevalec se mora zavedati, da s svojimi ravnanji nekoga napeljuje in to hoteti; ni pa nujno, da se napeljevani zaveda, da ga nekdo napeljuje ali kdo je to. Napeljevalčev naklep mora zajeti tudi kaznivo dejanje, h kateremu napeljevalec napeljuje, pri čemer mora biti vsebina napeljevalčevega naklepa identična z vsebino storilčevega naklepa; to ne velja za podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja, napeljevalčev naklep pa mora poleg vrste kaznivega dejanja zajemati okoliščine, ki konkretizirajo "bistvene lastnosti in značilnosti" dejanja3. 8. V življenjski stvarnosti lahko pride do primerov, da storilec na lastno pobudo in naklepno spremeni scenarij, h kateremu je bil napeljan. Če storilec izvrši manj od tistega, k čemur je bil napeljevan, napeljevalec zaradi načela akcesornosti odgovarja le za napeljevanje, ki je bilo v resnici izvršeno. Storilec lahko izvrši več od tistega, k čemur je bil napeljevan (kvantitavni eksces) ali pa izvrši neko drugo kaznivo dejanje (kvalitativni eksces). Velja pravilo, da napeljevalec odgovarja v mejah svojega naklepa (prvi odstavek 40. člena KZ-1). Če napeljevalec napeljuje k tatvini, pa storilec namesto nje izvrši rop, napeljevalec odgovarja le za (uspelo) napeljevanje k tatvini (kvantitativni eksces). Če pa storilec namesto tatvine, h kateri je bil napeljevan, izvrši lahko telesno poškodbo, napeljevalec odgovarja le za neuspelo napeljevanje k tatvini (kvalitativni eksces). Kvantitativni eksces je podan tudi v primeru, ko glavni storilec sicer ostane v mejah dogovorjenega kaznivega dejanja, vendar znotraj teh meja uresniči večje nepravo, recimo, da namesto tisoč evrov ukrade desetkrat višji znesek. V tem primeru napeljevalec in storilec odgovarjata za isto kaznivo dejanje, pravilo, da vsakdo od njiju odgovarja v mejah svojega naklepa, pa pride do izraza pri odmeri kazni. Nebistveni odkloni od napeljevalčevih navodil, pri čemer storilec ostane v mejah dogovorjenega kaznivega dejanja, na odgovornost napeljevalca nimajo vpliva4. 9. Skladno s prvim odstavkom 19. člena ZKP se kazenski postopek lahko uvede le na zahtevo upravičenega tožilca (načelo akuzatornosti), s čemer je v ZKP poudarjeno, da je funkcija kazenskega pregona ločena od funkcije sojenja. Navedeno (med drugim) pomeni, da obstaja ob eksistenčni vezanosti na zahtevo upravičenega tožilca tudi subjektivna in objektivna vezanost, saj se kazenski postopek lahko začne in teče le zoper osebo, na katero se nanaša zahteva za pregon in samo za kaznivo dejanje, opisano v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem aktu (prvi odstavek 354. člena ZKP)5. Meje procesno obravnavanega dogodka se skušajo začrtati s pojmom dejanja v procesnem smislu, ki ga v prvi vrsti začrta upravičeni tožilec z opisom dejanja v obtožnem aktu. Podobno kot zakonodajalec opredelitvi posameznega kaznivega dejanja določi njegove zunanje meje, upravičeni tožilec v obtožnem aktu začrta meje dejanja, ki ga želi podvreči sodni presoji. Zaradi načela akuzatornosti je sodišče na opis, ki ga v obtožnem aktu začrta upravičeni tožilec, vezano in ga ne sme preseči. Podana mora biti torej objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, sodišče pa ni vezano na pravno kvalifikacijo dejanja, ki ga predlaga državni tožilec (drugi odstavek 354. člena ZKP)6. B-2.

10. Obsojencu se v izreku sodbe sodišča prve stopnje očita napeljevanje: a) D. M., direktorice družbe B., d. o. o., k storitvi kaznivega dejanja, opisanega pod točko II. izreka sodbe, z zatrjevanjem, da ministrstvo za gospodarstvo dovoli, da se v gradbenih situacijah in v zahtevku za sofinanciranje investicije, poleg izvedenih del lahko vključi material na skladišču; zaradi njegovih trditev in njegove vloge, ko je dejansko vodil projekt obnove dvorca B. v imenu Nadškofije Maribor, pa se je D. M. odločila storiti dejanje, opisano v točki II. izreka sodbe; b) A. E., odgovornega nadzornika gradbenih del pri projektu B., da je pomagal pri storitvi kaznivega dejanja, opisanega v točki II. izreka sodbe, s tem, da mu je navajal: da je nujno izdati in potrditi gradbene situacije v neto vrednosti 5,2 milijona evrov, da ne izgubijo prvega obroka sofinanciranja iz sredstev Evropske unije v letu 2009 v znesku 1,772 milijona evrov; da ministrstvo za gospodarstvo dovoli, da se sme v gradbene situacije vključiti material na skladišču in dela, ki bodo izvedena do sredine decembra 2009; da ministrstvo ne bo opravljalo nadzora investicije do 15. decembra 2009 ter da "mu bodo krili hrbet"; zaradi teh navedb in podrejenega položaja pa se je A. E. odločil storiti dejanje, opisano v točki V. izreka sodbe.

11. Na podlagi obsojenčevega napeljevanja je: a) (ločeno obsojena) D. M. kot direktorica družbe B., d. o. o., Maribor, neupravičeno pridobila za družbo investicijska sredstva Evropske unije s tem, ko je na podlagi dogovora z dne 23. 9. 2009 in zaradi napeljevanja M. K. Ministrstvu za gospodarstvo Republike Slovenije predložila neresnične podatke o izvedenih gradbenih delih in plačilu upravičenih stroškov, s čimer je predstavnike ministrstva preslepila, da so družbi B., d. o. o., Maribor, izplačali sredstva v višini 1.7772.000,00 EUR, kar predstavlja veliko premoženjsko korist (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje); b) (ločeno obsojeni) A. E. pomagal pri storitvi kaznivega dejanja, opisanega pod točko II. izreka sodbe, s tem, da je kot odgovorni nadzornik gradnje po napeljevanju predsednika uprave družbe G., d. o. o., M. K., v Mariboru od 30. 9. 2009 do 15. 10. 2009, s svojim podpisom in štampiljko družbe G., d. o. o., potrdil začasni gradbeni situaciji z lažno vsebino, opisani v točki IV. izreka sodbe, ter podpisal in potrdil tudi dva gradbena dnevnika, ki sta lažno izkazovala začetek del na projektu dne 14. 5. 2009 in 21. 8. 2009; s tem je dal na razpolago sredstva za izvršitev preslepitve in omogočil, da je družba B., d. o. o., v zahtevku za sofinanciranje lažno dokazovala, da so dela, navedena v začasnih gradbenih situacijah, resnično opravljena v navedenih količinah ter da so vrste in količine del, vnesene na podlagi podatkov iz gradbene knjige, ter da cene ustrezajo cenam iz predračuna in da izvršena dela ustrezajo pogojem iz pogodbe.

12. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve napeljevanja, v okviru katerega je k storitvi kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1 napeljal storilko D. M. in pomočnika A. E., ki je storilki M. pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja pomagal. Sodišče prve stopnje je ravnanje obsojenca opredelilo kot (eno) napeljevanje h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena v zvezi s 37. členom KZ-1 ter obrazložilo, da je ob upoštevanju, da napeljevanje kot hujša oblika udeležbe konzumira pomoč, obsojencu očitano ravnanje presojalo po merilih napeljevanja (točka 59 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

B-3.

13. V izreku sodbe sodišča prve stopnje se storilki D. M. očita, da je (po obsojenčevem napeljevanju in tudi ob pomoči A. E.) ministrstvu predložila neresnične, torej lažne podatke o izvedenih gradbenih delih in plačilu upravičenih stroškov, s čemer je pri predstavnikih ministrstva ustvarila zmotno predstavo o določenih okoliščinah oziroma jih preslepila, da so družbi B., d. o. o., .izplačali sredstva v višini 1.772.000,00 EUR. Skladno z navedenim preslepitev (kljub temu, da navedeni termin v določbi 229. člena KZ-1 ni izrecno naveden) predstavlja enega izmed zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, s tem pa eno izmed odločilnih dejstev konkretne zadeve.

14. Iz (zgoraj navedenega) opisa obsojenčevega napeljevanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, na katerega je sodišče skladno z načelom akuzatornosti (19. člen ZKP) vezano in ga ne sme preseči, izhaja, da se konkretni očitki, naslovljeni na obsojenca, nanašajo na 1) "material na skladišču" in 2) "gradbena dela, ki bodo izvedena do decembra 2009".

15. V obravnavani zadevi se obsojencu očita napeljevanje k preslepitvi z zatrjevanjem, da je v zahtevek za sofinanciranje investicije dopustno vključiti material na skladišču. Natančneje, obsojencu se očita, da je D. M. k storitvi kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti, A. E. pa k storitvi pomoči pri obravnavanem kaznivem dejanju napeljal z zatrjevanjem oziroma navajanjem, da se v gradbene situacije in zahtevek za sofinanciranje investicije lahko vključi "material na skladišču". Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je ministrstvo izplačilo sredstev v višini 1.772.000,00 EUR odobrilo na podlagi dopolnitve zahtevka za sofinanciranje investicije z dne 9. 10. 2009, kateri je bila priložena s strani nadzornika E. potrjena I. začasna situacija eksterna št. 09-251943/05 z dne 30. 9. 2009 (v nadaljevanju začasna situacija). Sodišče je zaključilo, da je v začasni situaciji ter Prilogi 4 in 5 zahtevka za sofinanciranje investicije (v nadaljevanju priloga), ki ju je D. M. (v imenu in za račun družbe B., d. o. o.) kot del dopolnitve zahtevka za sofinanciranje investicije predložila ministrstvu, naveden material na skladišču; gre za material, ki v času predložitve zahtevka za sofinanciranje investicije (oziroma njegove dopolnitve) v dvorec B., katerega obnova in rekonstrukcija je bila predmet sofinanciranja, ni bil vgrajen, zato skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju projekta ni smel biti predmet zahtevka za sofinanciranje (točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ker so bili ministrstvu predloženi podatki, na podlagi katerih družba B., d. o. o., do izplačila sredstev za sofinanciranje investicije ni bila upravičena, zagovornik utemeljeno problematizira izkazanost preslepitve ministrstva, ki je v obravnavanem primeru presojalo upravičenost zahtevka in njegove dopolnitve ter družbi B., d. o. o., izplačalo sredstva za sofinanciranje; povedano drugače, zagovornik utemeljeno problematizirano vprašanje, ali je (po obsojenčevem napeljevanju) D. M. pri ministrstvu sploh (lahko) ustvarila zmotno predstavo o upravičenih stroških oziroma vgrajenem materialu, na podlagi katere je nato ministrstvo družbi B., d. o. o., izplačalo sredstva za sofinanciranje.

16. Iz obrazložitve sodišča nadalje izhaja, da so bili ministrstvu predloženi lažni dokumenti, ki so izkazovali dela, ki v resnici niso bila opravljena in plačilo, ki v resnici to ni bilo. D. M. je ministrstvu kljub temu, da je bila po pogodbi o sofinanciranju zavezana posredovati točne podatke, predložila lažne dokumente, ministrstvo pa je družbi B., d. o. o., na podlagi listin z lažno vsebino odobrilo izplačilo v višini 1.772.000,00 EUR. Sodišče je obrazložilo, da so bili s tem uslužbenci ministrstva preslepljeni, saj so na podlagi sklenjene pogodbe o sofinanciranju upravičeno pričakovali točne podatke, poleg tega pa je skrbnica pogodbe zlasti zaradi s strani gradbenega nadzora potrjenih listin verjela, da so predložene listine prave, na njihovi podlagi pa je bilo odobreno izplačilo sredstev, do katerih družba B., d. o. o., takrat ne bi bila upravičena, saj iz že pojasnjenih razlogov ob vložitvi zahtevka za sofinanciranje ni izpolnjevala pogojev (točka 57 obrazložitve sodišča prve stopnje).

17. Sodišče je torej na eni strani zaključilo, da je v začasni situaciji in prilogi naveden material na skladišču. Zagovornik v zvezi z navedenim zaključkom utemeljeno opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zaključek sodišč (točke 56, 58 in 124 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede dejstva, da naj bi bil material v začasni situaciji oziroma prilogi naveden zgolj v drobnem tisku, je v precejšnjem nasprotju s samima tema listinama, saj je material v obeh listinah naveden v pisavi, ki se od siceršnje pisave, uporabljene v listinah, ne razlikuje. Sodišče je zaključilo, da material na skladišču skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju ne predstavlja podlage za izplačilo sredstev (pri čemer dejstvo, ali je bil material dejansko nabavljen in se je nahajal na skladišču, ni relevantno). Na drugi strani je sodišče obrazložilo, da je do preslepitve ministrstva prišlo na podlagi listin z lažno vsebino, pri čemer je zaključek o listinah z lažno vsebino posplošen in v nasprotju z zaključkom, da je v listinah naveden material. Sodišče je obstoj preslepitve utemeljilo na podlagi zaključka, da so bili ministrstvu predloženi lažni podatki, kar pa se, kot že navedeno, razlikuje od v izreku sodbe obsojencu očitanega zatrjevanja, da se v gradbene situacije in zahtevek za sofinanciranje investicije lahko vključi "material na skladišču". Nasprotje med navedenimi razlogi, ki so odločilni za izkazanost preslepitve, je precejšnje, saj na podlagi tako nasprotujočih si razlogov sodišča ni mogoče zaključiti, ali je v obravnavanem primeru prišlo do preslepitve ministrstva, s tem pa tudi, ali je podano obravnavano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je tako podano precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Drug konkretni očitek v zvezi z napeljevanjem predstavljajo obsojenčeve navedbe A. E., da ministrstvo dovoli, da se v gradbene situacije sme vključiti dela, ki bodo izvedena do sredine decembra 2009. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (točka 57 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, stran 58) zaključuje, da so bili s strani D. M. ob pomoči A. E. ministrstvu predloženi lažni dokumenti, ki so izkazovali dela, ki v resnici niso bila opravljena (in plačilo, ki to v resnici ni bilo). Iz navedenega izhaja, da se obrazložitev sodišča nanaša na dejanje, ki se v izreku sodbe očita D. M. in A. E. kot njenemu pomočniku, pri čemer se sodišče z očitki izreka sodbe, ki se nanašajo na obsojenca v zvezi z izvedbo gradbenih del (torej katera dela so oziroma bi lahko bila opravljena do sredine decembra 2009) in z vprašanjem morebitnega (kvantitavnega) ekscesa D. M. ni ukvarjalo. Kot že navedeno, so v obravnavani zadevi dejstva v zvezi z izvedbo del do sredine decembra 2009 odločilna za presojo (konkretnih) zakonskih znakov obsojencu očitanega napeljevanja. Ker izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o delih, ki so oziroma bi lahko bila izvedena do sredine decembra 2009 nima razlogov, je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča prav tako utemeljeno opozarja na nejasne razloge sodišč v zvezi z napeljevalčevim naklepom, ki se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljevalec napeljuje (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

C.

19. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, podane so kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako je v zvezi z materialom (na skladišču) podano precejšnje nasprotje med samimi razlogi sodbe, prav tako je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o izvedbi gradbenih del do sredine decembra 2009 in morebitnem kvantitavnem ekscesu D. M. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede napeljevalčevega naklepa nejasni. Vrhovno sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Čeprav je sodba razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče, ker je bila glavna obravnava drugič - po ponovnem sojenju - opravljena pred istim senatom sodišča prve stopnje, ocenilo, da bo novo sojenje lažje izvedeno pred spremenjenim senatom. Zato je odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

1 Dr. Ljubo Bavcon in drugi: Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2014, str. 350. 2 Dr. Matjaž Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 170. 3 Ibidem, str. 176. 4 Ibidem, str. 179-181. 5 Dr. Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 236. 6 Miha Šošić: Enotnost dejanja v kazenskem pravu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Maribor, 2016. str. 208.