Jedro

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna, vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Med upravičene razloge pa ne sodi ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, tj. obstoj objektivnega razloga za tožnikovo premestitev, oz. da je bilo mogoče zgolj na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa v skladu s 3. točko 1. odstavka 147. člena ZJU. Takšen razlog za zavrnitev dokaznega predloga vsebuje vnaprejšnjo dokazno oceno, da kljub izvedbi predlaganega dokaza z zaslišanjem prič dokazni zaključek ne bi mogel biti drugačen. S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje stranki onemogoča dokazovanje zatrjevanega dejstva in jo v odnosu do nasprotne stranke postavlja v neenakopraven položaj, s čimer ji jemlje pravico do izjave v postopku (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke opr. št. ... z dne 12. 3. 2013, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja opr. št. ... z dne 22. 5. 2013, spremeni tako, da se v 2. odstavku izreka sklepa črta besedilo „z 20. 3. 2013“ (I. tč. izreka). Zavrnilo je preostali del tožbenega zahtevka, ki se je glasil na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika opr. št. ... z dne 12. 3. 2013, v zvezi s sklepom opr. št. … z dne 22. 5. 2013 in na dolžnost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto vodje enote (šifra delovnega mesta: ...) v uradniškem nazivu policijski inšpektor specialist I. v Upravi A., Sektor B., enota C. ter mu prizna vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (II. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. tč. izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče odločitev sprejelo zgolj na podlagi izpovedi v postopku zaslišanih prič, predlaganih s strani tožene stranke. Tožnikove dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo, češ da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, čeprav bi s strani tožnika predlagane priče spravile v dvom marsikatero trditev zaslišanih prič, predlaganih s strani tožene stranke. Tožena stranka je v obrazložitvi izpostavila kot razlog svoji odločitvi neprimeren odnos tožnika in posredno kadrovske težave. Tožnik je zato v tožbi lahko izpodbijal le ta del, čeprav je bila odločitev očitno sprejeta tudi iz drugih razlogov in ne le iz tistega, ki je bil naveden v obrazložitvi spornega sklepa o premestitvi. V prid navedenemu govori tudi dejstvo, da so zaslišane priče v svojih izpovedbah potrdile, da je za premestitev obstajalo več razlogov, vključno z zdravstvenimi težavami tožnika ter nepravilnostmi pri določenih strokovnih vprašanjih glede vodenja enote in pri pisnem komuniciranju s strankami. Tožnik ni mogel vedeti, da mora svoje tožbene navedbe in dokaze podati tudi v tej smeri, prvostopenjsko sodišče pa je mimo pravil o prekluziji dopustilo nove navedbe tožene stranke in na tej podlagi ocenilo, da je sklep o premestitvi zakonit. Poudarja, da so na naroku za glavno obravnavo s strani tožene stranke predlagane priče na zaslišanju povedale nove razloge za premestitev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o tem, ali je bil sklep o premestitvi zakonit. Glede na navedeno je bil postavljen v izrazito neenakopraven položaj, kršeno je bilo splošno načelo enakosti po 22. členu Ustave RS. Meni, da je podana tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju oz. nejasni. Sodišče prve stopnje je najprej na podlagi izpovedi prič, ki so omenile tožnikov neprimeren odnos do sodelavcev ugotovilo subjektivni razlog za premestitev, hkrati pa je ugotovilo tudi obstoj objektivnega razloga za premestitev. Uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podrobno kronološko pojasnjuje, zakaj razlog njegove premestitve ni bila zagotovitev smotrnejšega dela sektorja B., kot je to utemeljijo prvostopenjsko sodišče ter kako poskusi njegove premestitve segajo v leto 2011 oz. že v leto 2010. Zaradi nasprotovanja premestitvi policistov ... v enoto C. in povečanem obsegu dela v vodenju enote je prišel na listo za premestitev. Poudarja, da je bilo njegovo delo vodenja enote strokovno in kvalitetno, kar je bilo ugotovljeno tudi v strokovnem nadzoru nad delom enote v letu 2011. Tudi v tem delu je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal v tožbi, in sicer vpogled v zapisnik o opravljenem notranjem nadzoru leta 2011 in vpogled v zapisnik o opravljenem notranjem nadzoru leta 2012. Prav tako ne drži, da je do premestitve prišlo zaradi tožnikovih bogatih delovnih izkušenj ter znanj s področja varnosti in nadzora cestnega prometa. Ta znanja in izkušnje, ki jih ima s terena (operativna znanja) naj bi lahko uporabljal pri delu v sektorju B.. V omenjenem sektorju pa se sploh ne ukvarjajo z operativnimi nalogami, temveč gre izključno za delo v pisarni za računalnikom, ugotavljanje napak policijskih postaj glede prekrškovnih zadev in odgovarjanje na vprašanja občanom. Ni mu jasno, zakaj je bila izvedena njegova premestitev, ki z znanjem za delovno mesto ne razpolaga, znotraj policije pa je vsaj deset policijskih inšpektorjev, ki s takim znanjem razpolagajo. Meni, da izpodbijani sklep o premestitvi ni obrazložen v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Sama navedba, da je bila premestitev izvedena zaradi delovnih potreb v skladu s 3. tč. prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa, ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog za premestitev. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 3. točke prvega odstavka 147. člena in drugega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih. Poudarja, da ne razpolaga z ustreznimi znanji za novo delovno mesto. Določba 149. člena Zakona o javnih uslužbencih ni namenjena sankcioniranju delavca oz. premestitvi zaposlenega zaradi subjektivnih razlogov oz. okoliščin na strani delavca (ker nadrejeni ni simpatičen, ker ne dela dobro, ker morda krši delovne obveznosti ali ne dosega predvidenih delovnih rezultatov), saj so sankcioniranju delavcev zaradi takšnih ali drugačnih subjektivnih razlogov namenjeni delovnopravni instituti. Poudarja, da je tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012 zavzelo stališče, da je namen 149. člena Zakona o javnih uslužbencih lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik izpodbijal sklep o premestitvi št. ... z dne 12. 3. 2013, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožnika iz delovnega mesta vodje enote, v uradniškem nazivu policijski inšpektor specialist I, v Generalni policijski upravi, Upravi A., Sektorju B., enoti C., z dnem 20. 3. 2013 premesti na delovno mesto višjega policijskega inšpektorja, v uradniški naziv višji policijski inšpektor III, v sektor B. Uprave A..

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika na razveljavitev navedenega sklepa o premestitvi zavrnilo (II. tč. izreka). Ugotovilo je, da je v času tožnikove premestitve obstajal objektivni razlog za njegovo premestitev oz., da je bilo mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa v skladu s 3. točko 1. odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji).

7. Pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik. Ta kršitev je podana v primeru, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 15. 10. 2014 sprejelo dokazni sklep, s katerim je odločilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Naveden dokazni sklep se je nanašal tudi na dokaze, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, na zaslišanje dvanajstih prič, zaposlenih v enoti C.. Navedene priče bi lahko izpovedale, da je bila enota C. pod vodstvom tožnika zelo uspešna, da je pod njegovim vodstvom dosegala zavidljive dokaze, da je bil tožnikov odnos do sodelavcev korekten, predvsem pa bi zaslišane priče lahko ovrgle zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obstajal objektiven razlog za premestitev tožnika.

8. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži. 9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, s katerim je „druge dokazne predloge, kot nepotrebne zavrnilo“, pri čemer pa v samem sklepu ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Vsebinske razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Navedlo je, da je v dokaznem postopku prebralo listine ter zaslišalo tožnika ter priče, ki jih je predlagala tožena stranka, in sicer D.D. (direktorja Uprave A. Od ...), E.E. (vodjo Sektorja B.), F.F. (direktorja Uprave A. do ...) in G.G. (zaposlena pri toženi stranki, ki je pripravila izpodbijani sklep o premestitvi). Druge dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo z obrazložitvijo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva.

10. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna, vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Med upravičene razloge pa ne sodi ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, tj. obstoj objektivnega razloga za tožnikovo premestitev oz., da je bilo mogoče zgolj na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa v skladu s 3. točko 1. odstavka 147. člena ZJU. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da je imel tožnik določene težave v svoji enoti, kar so potrdile zaslišane priče in zaključilo, da iz izvedenih dokazov ni izhajalo, da bi bil za premestitev ključen subjektivni ali šikanozni razlogi.

11. Takšen razlog za zavrnitev dokaznega predloga nujno vsebuje vnaprejšnjo dokazno oceno, da kljub izvedbi predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, dokazni zaključek ne bi mogel biti drugačen. Predstavlja torej vnaprejšnjo oceno, da dokaz, ki je sicer primeren za dokazovanje določenega pravno relevantnega dejstva, ne bo uspešen. S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje stranki onemogoča dokazovanje zatrjevanega dejstva in jo v odnosu do nasprotne stranke postavlja v neenakopraven položaj, s čimer ji jemlje pravico do izjave v postopku (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta procesna kršitev pa nadalje vodi do utemeljenosti pritožbenega očitka tožnika, in sicer, da ni mogoč zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

12. Na nedopustno zavrnitev predlaganih dokazov je pravilno opozoril tožnik v pritožbi. Tožnik sicer na glavni obravnavi ni ugovarjal navedene absolutne kršitve določb pravdnega postopka v skladu z 286 b. členom ZPP, vendar navedenega tudi ni bilo mogoče zahtevati od njega. Sodišče prve stopnje namreč v samem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Vsebinske razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza, kar je sodišče prve stopnje storilo šele v obrazložitvi sodbe. Šele na ta način je stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

13. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. tč. izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti očitano procesno kršitev z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič in nato ponovno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne že predlagane dokaze, nato pa ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.