Jedro

Po oceni revizijskega sodišča so bile vse navedene dejanske okoliščine upoštevane pri odmeri odškodnin za obe obliki nepremoženjske škode to je pri telesnih bolečinah in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu določb 200. in 203. člena ZOR. Odškodnini za obe navedeni obliki škode sta bili individualizirani, kar pomeni, da so bile upoštevane vse specifične značilnosti tožničinega primera. V ta sklop pa spada tudi časovni okvir, ki ga določa pričakovana doba trajanja telesnih in duševnih bolečin. Ta pa pomembno vpliva ob vseh drugih pravno odločilnih okoliščinah na višino odškodnin za vse tiste oblike škode, ki so odvisne od časa trajanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je za tožničino škodo, nastalo v prometni nezgodi, odgovoren zavarovanec toženke in je zato naložilo toženki, da mora tožnici plačati 3,500.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 14.9.1995 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in stroške postopka naložilo v plačilo tožnici. Na pritožbo tožnice pa je sodišče druge stopnje zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora tožnici za strah plačati še nadaljnjo odškodnino 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter stroške postopka 109.265,00 SIT na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka 2.618,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se ji prizna višja odškodnina. V razlogih revizije izvaja, da sta odškodnini za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizki. Ni upoštevano, da bo telesne bolečine trpela tudi v bodoče in na podlagi 203. člena ZOR bi ji morala pripasti višja odškodnina za telesne bolečine. Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sicer priznava, da je starejša oseba, toda pred nezgodo je bila pokretna in je lahko skrbela zase, medtem ko je sedaj priklenjena na posteljo in se je povsem spremenila kvaliteta njenega življenja. Zato je tudi ustrezna odškodnina prenizka.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri takem preizkusu ni ugotovilo navedene kršitve postopka.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tožnica izrečno uveljavlja. V okviru tega revizijskega razloga je moralo revizijsko sodišče preizkusiti, ali je bilo na podlagi v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo to je predvsem določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bila tožnica rojena 23.5.1906, da je pri prometni nezgodi 5.1.1994, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec, dobila hude poškodbe in sicer zdrobilni komplicirani zlom desne podlahti in prelom obeh gležnjev desnega skočnega sklepa, da je tožnica po nezgodi vezana na posteljo, da je med zdravljenjem trpela en teden neprestano hude bolečine, nato pa v obdobju treh mesecev lahke in občasne bolečine, da se bolečine še vedno pojavljajo in zato občasno dobiva pomirjevala za lajšanje bolečin, da je sedaj tožnica povsem nepokretna in vezana na oskrbo drugih oseb, da potrebuje tujo pomoč tudi pri vzdrževanju osebne higiene ter da so bile tožničine življenjske aktivnosti že pred nezgodo zaradi njene starosti majhne in omejene na sprehode in skrb zase.

Po oceni revizijskega sodišča so bile vse spredaj navedene dejanske okoliščine upoštevane pri odmeri odškodnin za obe obliki nepremoženjske škode to je pri telesnih bolečinah in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu določb 200. in 203. člena ZOR. Odškodnini za obe navedeni obliki škode sta bili individualizirani, kar pomeni, da so bile upoštevane vse specifične značilnosti tožničinega primera. V ta sklop pa spada tudi časovni okvir, ki ga določa pričakovana doba trajanja telesnih in duševnih bolečin. Ta pa pomembno vpliva ob vseh drugih pravno odločilnih okoliščinah na višino odškodnin za vse tiste oblike škode, ki so odvisne od časa trajanja. Okolnost, da bodo trajale telesne bolečine tudi v bodoče, sta sodišči nižjih stopenj upoštevali, sodišče prve stopnje neposredno (drugi odstavek na 4. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje), sodišče druge stopnje pa posredno (s tem ko je sprejelo odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za telesne bolečine). Odmerjena odškodnina za telesne bolečine je po oceni revizijskega sodišča tako skladna z določili 200. in 203. člena ZOR in ni prenizka, kot neutemeljeno meni tožnica.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je prav tako ustrezno odmerjena, saj sta ob ostalih okoliščinah upoštevana tako obseg okvare zdravja kot pričakovani časovni okvir trajanja teh škodnih posledic. Glede na visoko tožničino starost se te škodne posledice odražajo predvsem v spremenjeni kvaliteti njenega življenja, na kar prizadeto in človeško razumljivo opozarja v reviziji. Odškodnina za duševne bolečine iz navedenega naslova v višini 2,000.000,00 SIT je glede na vse pravno relevantne ugotovitve pravilno odmerjena po določbah 200. člena ZOR in ni prenizka kot meni tožnica. To pa pomeni, da je bilo odločanje v postopkih na obeh nižjih stopnjah o vseh oblikah nepremoženjske škode v skladu s spredaj navedenimi materialnopravnimi predpisi ter je zato odločba o odškodnini v celoti pravilna. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede na povedano ni podan. V skladu z navedenimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZOR).