Jedro

Tožnik je pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vložil prepozno in je bila zato odločitev prvostopenjskega organa, da tako pritožbo zavrže, utemeljena. Te ugotovitve ne more spremeniti tožnikovo zatrjevanje, da ni dolžan poravnati obveznosti po izdanem sklepu o izvršbi, saj to ni predmet presoje v tem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim izpodbijanim sklepom je prvostopni organ v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-21766/2016-6 z dne 15. 4. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da je Finančna uprava Republike Slovenije zgoraj navedeni sklep o davčni izvršbi izdala dne 15. 4. 2016, ta pa je bil tožniku vročen dne 3. 5. 2016. V sklepu je bil poučen, da znaša rok za pritožbo 8 dni. Tožnik je vložil pritožbo 12. 5. 2016 in tako zamudil osem dnevni pritožbeni rok, saj je bil zadnji dan za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep 11. 5. 2016. 2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 498-2-190/2016-3 z dne 21. 10. 2016 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da iz podpisane vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je bil tožniku sklep o davčni izvršbi vročen 3. 5. 2016. V zvezi z navedenim je pojasnjeno, da 18. 4. 2016 ni bila mogoča osebna vročitev, zato so tožniku v poštnem nabiralniku pustili obvestilo, da lahko od 19. 4. 2016 prevzame pošiljko v 15 dneh, če je ne bo, se bo štelo, da je vročena s pretečenim dnem, to je 3. 5. 2016 (87. člen ZUP). Osemdnevni rok za pritožbo je tako iztekel 11. 5. 2016. Glede na to tudi drugostopni organ ugotavlja, da je vložena pritožba prepozna in se strinja z odločitvijo prvostopnega, ki jo je zavrgel. Pri tem še pritožbeni organ dodaja, da je predmet pritožbenega postopka zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe, zato za presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam postopek davčne izvršbe, niso izpolnjeni formalni pogoji.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Navaja, da si želi, da se mu prisluhne in verjame, saj ga je murskosoboška inšpektorica A.A. oškodovala za cca 25.000,00 EUR. Nadalje pojasnjuje, da je invalid že od leta 2008, brez desne roke, po treh srčnih infarktih in pljučni emboliji je popolnoma odvisen od tuje pomoči, sam se ne more umivati, oblačiti, niti jesti. O vsem ima zdravniške izvide. Trdi, da ga omenjena inšpektorica ne bo potlačila v blato, saj tega ne bo dovolil, ker ničesar ni napravil narobe. Sodišču pojasnjuje, da ni dolžnik in prosi, da se mu prisluhne in upošteva njegova prošnja, zato izpodbija sklep v celoti.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa in odločbe z dne 21. 10. 2016 ter dodaja, da je stališče, ki ga zagovarja v obrazložitvi te odločbe, potrjeno tudi s sodno prakso (npr. sodbo Upravnega sodišča RS II U 223/2016 z dne 1. 2. 2017). Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet tega upravnega spora je odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je s svojim sklepom kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. Gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), zato ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna.

7. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku davčne izvršbe, za vprašanja, ki niso urejena z davčnimi predpisi pa se na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) uporablja ZUP. Slednji v 68. členu določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

8. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Kot izhaja iz vročilnice v spisu, v zvezi s sklepom o izvršbi ni bilo mogoče opraviti neposredne vročitve, zato je vročevalec tožnika dne 18. 4. 2016 obvestil z obvestilom vloženim v hišni predalčnik, da lahko ta sklep osebno prevzame v nadaljnjem 15-dnevnem roku, ki začne teči z 19. 4. 2016. Tožnik tudi v navedenem roku sklepa ni prevzel, zato je prvostopni organ pravilno uporabil 4. odstavek 87. člena ZUP, po katerem se šteje, da je vročitev opravljena z dnem preteka tega roka, kar je 3. 5. 2016. Prvi dan roka za vložitev pritožbe je torej 4. 5. 2016. V skladu z drugim odstavkom 157. člena ZDavP-2 določen osemdnevni rok za pritožbo se je tako iztekel v sredo 11. 5. 2016. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno dne v četrtek 12. 5. 2016. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (240. člen ZUP).

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, dejansko oporeka izvršilnim naslovom, na podlagi katerih je bil izdan sklep o davčni izvršbi. Ob tem soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj se ta nanaša le na ugotovitev, da je bila tožnikova pritožba prepozna. Drugostopenjski organ je prav tako pravilno izpostavil, da po določbi takrat veljavnega petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova tudi sicer ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi.

10. Sodišče zaključuje, da v zadevi ni sporno, da je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vložil prepozno in je bila zato odločitev prvostopenjskega organa, da tako pritožbo zavrže, utemeljena. Te ugotovitve zato ne more spremeniti tožnikovo zatrjevanje, da ni dolžan poravnati obveznosti po izdanem sklepu o izvršbi, saj to ni predmet presoje v tem postopku. Izpodbijana odločitev izhaja iz podatkov upravnega spisa, ki med strankama niso sporni, in pravilno temelji na določbi drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 in 240. člena ZUP, čemur se sodišče v celoti pridružuje.

11. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.