Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine zID znakom 4, ki je nastala po opravljeni parcelaciji iz dela nepremičnine z ID znakom 5. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Prav tako je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom 1 in solastnica do ½ dela nepremičnine z ID znakom 2. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. V delu, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, je obrazložilo, da darilna pogodba z dne 1. 4. 1976 predstavlja veljavni pravni posel (prvi odstavek 72. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Tožnica pa je bila ves čas priposestvovalne dobe dobroverna, saj je na podarjenem delu nepremičnine gradila objekte, ki jim nihče ni nasprotoval, ter tako uživala mirno posest, zato ni imela razloga za dvom v svoje lastništvo (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Tožnica se je pri izmeri leta 1974 tudi v dobri veri zanesla na geodeta, ki ji je zagotovil, da bo takoj, ko bo možno, uredil vse potrebno za vpise v javne knjige. Do tega pa ni prišlo zaradi napake Geodetske uprave. Na podlagi vsega navedenega tožnici tako ni mogoče očitati, da bi morala preverjati stanje v javnih knjigah. Priposestvovalna doba je začela teči s sklenitvijo darilne pogodbe dne 1. 4. 1976 in se je zaključila po desetih letih dne 1. 4. 1986 (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Glede drugih vtoževanih parcel pa je sodišče obrazložilo, da tožnica ni razpolagala s pravnim naslovom, zato ni bila dobroverna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede toženkine pritožbe je sodišče obrazložilo, da je tožnica podarjeno zemljišče (po pogodbi 101 m2) takoj ogradila, darovalec pa gradnji opornega zidu ni nasprotoval, zato je bila volja pogodbenikov očitno darovanje zemljišča do zunanjega roba betonskega zidu, za katerega pa je izvedenec sedaj ugotovil, da meri 113 m2. Sodišče tožnici ni prisodilo več, kot je zahtevala, saj je podarjeno zemljišče prikazala s skico (dokaz A21), ki po ugotovitvi izvedenca meri 113 m2. Razlika 12 m2 je lahko posledica (dovoljenega) odstopanja pri prenosu v katastru zarisane meje med parcelama v naravo. Ni pomembno, da sedanje izmere podarjenega zemljišča odstopajo (ne bistveno) od takratne izmere. Na pritožbeni očitek, da je bila darilna pogodba neveljavna zaradi omejitev pri pravnem prometu zaradi gradnje avtoceste in ker gre za kmetijsko zemljišče, je odgovorilo, da je toženka te omejitve pred sodiščem prve stopnje omenjala, vendar pa ni zatrjevala okoliščin in predložila dokazov, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti ničnost sklenjene pogodbe. Tako ni izkazano, da bi bil podarjeni del nepremičnine s parc. št. 775/1 k. o. ... v času darila kmetijsko zemljišče. Prav tako pa ni trditev, da tožnica ni imela statusa kmeta in da postopek prodaje ni bil izpeljan skladno s predpisi. Toženka tudi ni pojasnila in dokazala, kakšne omejitve pravnega prometa naj bi zaradi gradnje ceste obstajale. Tudi sicer pa je bila darilna pogodba zemljiškoknjižno izvedena, kar kaže na to, da je prestala preizkus zakonitosti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja naslednji vprašanji: (1) ali sme sodišče tožnici prisoditi večje zemljišče, kot ga zatrjuje, s pravnim poslom dokazuje in zahteva s tožbenim zahtevkom, oziroma ali gre za prekoračitev tožbenega zahtevka; in (2) ali je možna pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na nepremičnini, ki je kmetijsko zemljišče, za katerega naj bi bil sicer sklenjen pravni posel, vendar pa ni bil izpeljan postopek odobritve pred pristojno upravno enoto. Navaja, da je tožnica trdila, da ji je bilo podarjeno zemljišče v velikosti 101 m2. Sodišče pa je tožnici po parcelaciji izvedenca priznalo lastništvo dela nepremičnine s parc. št. 751/1, ki ima sedaj oznako 775/14, v izmeri 113 m2. Sodišče je tako tožnici priznalo več, kot je zatrjevala in zahtevala, ter s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče ni navedlo pravne podlage za to odstopanje ter ne drži stališče sodišča druge stopnje, da gre za dovoljeno odstopanje. Toženka je bila s tem dejanjem sodišča protipravno razlaščena. Nadalje nasprotuje zaključku nižjih sodišč, da je tožnica dokazala obstoj darilne pogodbe, čeprav je ni predložila. Glede ugovora, da tudi sicer darilna pogodba zaradi omejitev pravnega prometa ni veljavna, pa se sodišče prve stopnje sploh ni izjasnilo, sodišče druge stopnje pa ga je zaradi protispisnosti nepravilno zavrnilo. Toženki je bilo tako kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da ni podala ustreznih trditev in dokaznih predlogov. Pri tem povzema po njenem mnenju pravočasne navedbe in se sklicuje na sodišču prve stopnje predložene dokaze (skici glede vrste rabe zemljišča in izpis iz portala Geodetske uprave RS glede namenske rabe zemljišča). Poleg navedenega trdi, da tožnica trditve o tem, da gre za kmetijsko zemljišče, ni izpodbijala, zato gre za nesporno dejstvo. Opozarja, da je bil v času sklenitve darilne pogodbe v veljavi Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 26-236/1973), ki je v 21. členu določal, da s pravnim poslom lastninske pravice na kmetijskem zemljišču ne more pridobiti občan, ki nima statusa kmeta, ter da so vsi posli, sklenjeni v nasprotju z zakonom, nični. Zato meni, da je v tem delu izpodbijana odločitev v nasprotju z obstoječo sodno prakso (primerjaj sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1044/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 446/2012), ki je že zavzela stališče, da je pogodba o odsvojitvi kmetijskega zemljišča, ki ni sklenjena v skladu s prisilnimi določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), nična, na podlagi nične pogodbe pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V nasprotnem primeru bi se obšlo kogentne določbe ZKZ.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).