Jedro

Tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 140. členu KZ-1 ali kateregakoli drugega dejanja. Tožniku je mogoče očitati le, da je iz razloga, ker blagajna ni delala, sporni predal artikle, ta pa mu je izročila prehranski bon, torej tožena stranka ni bila oškodovana, ob tem je bila storjena le manjša napaka, da je tožnik izdelke obračunal kasneje. Vendar navedenega pritožbeno sodišče ne šteje za tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, da bi bilo mogoče delavcu podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo v postopku izkazano, da so enako postopali vsi zaposleni in to le iz razloga, ker računalniški sistem večkrat ni delal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2016 nezakonita (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ Slovenije za čas od 30. 6. 2016 dalje in mu za ta čas priznati vse plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, jih obračunati, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske plač in drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za prejemek prejšnjega meseca (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.189,95 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodba sodišča je nepravilna in zmotna. Sodišče izpodbijano sodbo gradi za zagovoru in izpovedi tožnika in šteje, da je v zagovoru tožnik zanikal očitane kršitve delovnih obveznosti, kar je po oceni sodišča smiselno enako, kot je izpovedal na sodišču, le da je izpoved na sodišču bolj podrobna. Posamezna odstopanja sodišče prve stopnje krepi še od oddaljenosti dogodka in čustvenemu odzivu tožnika na postopek pred sodiščem. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik v celoti spremenil izpoved in jo prilagodil za potrebe tega postopka. Zanikal je očitke, da je delavki A.A. izročil v posest več artiklov, od katerih ji naj bi zaračunal samo en artikel. Zaslišana šefica B.B. kot priča ni potrdila izpovedi tožnika. Tožnik je izpovedal o težavah pri skeniranju artiklov in o dvojnih kodah, kar prav tako ni navedel v pisnem zagovoru, zaradi česar mu ni mogoče verjeti. Tožnik je izpovedal še, da je po zaključku službe s police nabral artikle, katere je pred tem brez plačila odnesla kupka A.A., jih odnesla na blagajno, kjer jih je blagajničarka vnesla v blagajno in jih je tožnik poravnal z bonom za malico od A.A.. Izpoved tožnika, da je nakup po zaključku službe plačal z bonom za malico ni resnična, kar je tožena stranka dokazala z računom št. ... ter seznamom stroškovnih mest. V kolikor bi tožnik dejansko imel težave s skeniranjem artiklov in da je artikle, ki jih je izročil kupcu plačal na koncu službe, potem bi to zagotovo navedel v pisnem zagovoru, ne pa, da je o slednjem izpovedal šele na glavni obravnavi, brez kakršnekoli trditvene podlage. Izpoved tožnika naj bi bila po oceni sodišča prve stopnje smiselno potrjena z izpovedbo priče C.C., videoposnetkom in delno tudi z naknadno izdanim računom, vendar je takšno stališče zmotno. Tožnik ima interes, da uspe v postopku. Sodišče se tudi ne opredeljuje do izvedenega dokaza - vpogleda in prečitanja zapisnika zaslišanja A.A. v postopku opr. št. Pd 42/2016, ki izpovedi tožnika ne potrdi. Sodišče je v obrazložitvi navedlo katere dokaze iz zadeve opr. št. Pd 42/2016 je vpogledalo, pač pa je navedlo, da je v "predvsem" določene dokaze zlasti CD. Izpoved tožnika je neskladna in povsem različna od pisnih zagovorov, pri čemer je A.A. kupila cigarete in bonbončke, medtem ko je tožnik navajal predvsem druge artikle - vrečke, burek, Kinder jajčke, Donat. Iz posnetka je razvidno, da je A.A. ob spornem nakupu odnesla sedem artiklov in ne štiri, kot neresnično izpoveduje tožnik. Iz posnetka bi bile vrečke dobro vidne, ker se nahajajo pod pultom. Tožnik je o plačilu nakupa A.A. konec službe in o računu izpovedal šele tekom postopka, čeprav glede slednjega ni bilo nobene trditvene podlage. Tožena stranka ne zanika možnosti, da bi tožnik ob koncu službe opravil nakup, vendar je šlo lahko le za nakup, ki ga je plačal (pa še to s svojim bonom za malico) in ni bil v ničemer povezan s spornim nakupom A.A.. Logično in življenjsko je, da se račun pod prilogo B22 nanaša na enake artikle kot le-ti izhajajo iz računa pod prilogo A9, saj gre za isti račun. Sodišče verjame tožniku, da je imel tega dne težave z blagajno, saj izpove, da je imel težave le ob nakupu A.A., medtem ko o težavah pri drugih nakupih ni bilo. Iz videoposnetka nadzornih kamer je razvidno, da je tožnik vse artikle, ki jih je A.A. položila na blagajniški pult, potegnil čez blagajno, in tudi to, da je A.A. segla v torbico oziroma denarnico in mu nekaj izročila. Na podlagi navedenega sodišče zaključi, da je A.A. tožniku izročila bone (torej nakup plačala) in da so šli vsi artikli preko blagajne, kot zatrjuje tožnik. V kolikor blagajna ne bi delovala, kot trdi tožnik, ne bi vse artikle potegnil čez skener in jih vnašal v blagajno. Tožnik za sporni nakup ni izdal računa in nakupa A.A. ni zaračunal, ampak je dopustil, da je kupec artikle iz trgovine odnesel brez plačila, na škodo tožene stranke. Iz posnetka nadzorne kamere se še vidi, da je A.A. vzela še cigarete West duo white in bonbone z žaljbeljem in med. in vit., kar pa je tožnik blokiral v blagajno ob 10.28 uri in izdal račun. Sodbe se zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne da preizkusiti. Tožnik je izpovedal, da je bil dne 5. 5. 2016 v blagajni manjko 5,00 EUR, kar pa ne drži in je razvidno iz dnevnega popisa blagajne. Sodišče je glede dnevnega popisa blagajne neutemeljeno sledilo ugovoru prekluzije, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, s čemer je kršilo 34. člen ZDSS.

Sodišče v obrazložitvi pod št. 16 zavzame stališče, da je tožena stranka vseskozi pavšalno navajala artikle, ki jih nikjer ni specificirala, ne glede njihove vrednosti ter na tako podane pavšalne navedbe ni mogoče ugotavljati podrobnejših dejstev in da ni mogoče ugotoviti za katere artikle gre. Bistvenega pomena je, da je tožnik s tem, ko je navidezno skeniral artikle in jih ni vnesel v blagajno, jih izročil kupcu brez da bi ta plačal artikle in da bi tožnik prejel kupnino. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo pojasnila zamik ure na varnostni kameri v primerjavi z uro na izdanih računih (cca. 2 uri in 15 minut zamaknjen čas). Tožena stranka je dokazala, da je tožnik naklepno huje kršil delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014, ni izpolnjeval delovnih obveznosti glede vnašanja blaga v blagajno, zaračunavanje in izdajanje računov, nezakonito razpolagal s sredstvi tožene stranke in ima to znake kaznivega dejanja zlorabe položaja. Očitane kršitve delovnih obveznosti predstavljajo utemeljene razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ni bistveno, kateri artikli so bili izročeni kupcu ter po kakšni vrednosti. Ob navedenem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 199/2013, kjer je sodišče zavzelo stališče, da prirejanje dela na blagajni ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena. Pri tem sodišče zanemari, da v kolikor bi si vsak delavec vmes dnevno na škodo delodajalca pridobil premoženjsko korist, teoretično gledano, v višini 2,00 EUR, bi to za vsakega delavca letno prineslo 500,00 EUR letno, kar je bistveno glede poslovanja tožene stranke. Pritožba se sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 224/2004, VIII Ips 454/2009 in VIII Ips 86/2010, kjer je šlo za kršitve prodajalca/blagajničarja. Tožena stranka je tudi v kolikor bi sodišče štelo kot nezakonito, podala predlog po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih, saj je prišlo do porušenja zaupanja, tako da bi moralo sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezati. Tožena stranka tožniku več ne zaupa in mu ne more več prepustiti v upravljanje premoženja in denarja. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, vpogledalo v prilogo B6 - CD v spisu Pd 42/2016, predvsem posnetka št. ... in ..., zaslišalo tožnika in priči B.B. ter C.C.. Ostalih dokazov sodišče ni izvajalo, saj je ocenilo, da niso potrebni, kajti delavke v pravni in kadrovski službi niso bile prisotne ob storitvi kršitve, prav tako pa tudi tožnik na zagovoru ni bil prisoten, pri čemer je podal pisni zagovor, ki ga je tožena stranka prejela 16. 5. 2016. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2016 iz razloga, ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/2012 in nadalj. - KZ-1).

6. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče navesti, katere dokaze iz zadeve Pd 42/2016 je izvajalo. Res je sodišče v obrazložitvi nespretno zapisalo, da je vpogledalo v spis Pd 42/2016 (zlasti prilogo B6 - CD, predvsem pa posnetka št. ... in ...). Vendar navedeno pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se CD nahaja tudi v predmetni zadevi pod prilogo B29-k25. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče izrecno prečitati izjavo A.A. v zadevi Pd 42/2016, saj tožena stranka niti ni predlagala zaslišanja A.A. v tej zadevi, niti to, da naj sodišče vpogleda njeno zaslišanje v zadevi Pd 42/2016 (tožeča stranka A.A., tožena stranka D. d. d.). Sodišče je pri tem vezano na dokazne predloge strank, ki jih sicer morajo stranke predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo, kot to določa 286. člen ZPP. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tako je neupošteven pritožbeni ugovor, da izpoved tožnika in A.A. podane v sodnem postopku pod opr. št. Pd 42/2016 niso identične, saj kot že navedeno tožena stranka ni podala dokaznega predloga za zaslišanje A.A.. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja kršitev 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1), pri čemer je v sporih o prenehanju delovnega razmerja dokazno breme na toženi stranki in torej sodišče ne izvaja dokazov tudi po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v priloženi CD iz katerega naj bi izhajalo, kaj je tožnik omogočil A.A., da si je le-ta določene artikle prilastila, vendar posnetki niso tako jasni, da bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti dejansko stanje. Sodišče presoja zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer iz vabila na zagovor z dne 6. 5. 2016 na primer izhaja, da je tožnik A.A. izročil v posest več artiklov, vseh artiklov pa ni zaračunal. Iz posnetka naj bi izhajalo, da je vzel brez plačila v posest več artiklov (v vabilu na zagovor najmanj 4), izdal pa naj bi račun zgolj za en artikel in sicer Barcaffe. V izredni odpovedi tožniki pa je tožniku očitano, da je tožnik izročil A.A. najmanj sedem artiklov, ki jih ni ustrezno evidentiral in zaračunal. Tako je tožniku tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala več in drugače, kot mu je očitala v vabilu na zagovor. Tako se tožnik niti ni mogel ustrezno zagovarjati, pri čemer je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna podati jasen in nedvoumen očitek tožniku tako glede artiklov kot glede njihove cene, kar je sicer protipravna premoženjska korist, ki naj bi jo pridobila A.A.. Sodišče je po izvedenih dokazih namreč ugotovilo, da je A.A. tožniku izročila svoj prehrambeni bon v višini 4,27 EUR. Tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da se je tožnik različno zagovarjal, saj tudi ni vedel za jasne očitke tožene stranke, dokazno breme pa je bilo kot že navedeno na toženi stranki.

8. Pri tem tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da ni več razpolagala in hranila posnetkov nadzornih kamer za sporni dan, kar naj bi bilo tožniku kot dolgoletnemu delavcu tožene stranke dobro znano, saj bi sicer v nasprotnem primeru tožena stranka preverila posnetke nadzornih kamer in preverila resničnost izpovedbe tožnika. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že dne 26. 5. 2016, pri čemer je tožnika vabila na zagovor 6. 5. 2016, sporni dogodek, pa se je zgodil 5. 5. 2016, torej le en dan pred vabilom na zagovor. Tožena stranka bi se nedvomno morala zavedati, da v kolikor je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi A.A. podala opozorilo na izpolnjevanje delovnih dolžnosti in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bo lahko tožnik sprožil spor pred sodiščem, v katerem bi se lahko uporabili določeni posnetki, ki naj bi dokazovali tožnikovo nepravilno ravnanje. Tako bi tožena stranka tudi z morebitnimi drugimi posnetki CD lahko uspešno dokazala nepravilna ravnanja tožnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je A.A. tožniku izročila svoj vrednostni bon, računalnik pa v tem času ni deloval, tako da tožnik ni mogel tega takoj ustrezno evidentirati in zaračunati. Sodišče je ob navedenem verjelo tožniku, da je imel kritičnega dne težave z blagajno, ki ni sprejela skeniranih artiklov in da so bili izdelki z dvojnimi kodami. Tožnik je A.A. izdelke dal, ona pa je to plačala z boni tožene stranke, pri čemer je en bon vreden 4,27 EUR, artikel, ki ga je le-ta vzela pa je bil vreden nekaj čez 3,00 EUR, torej manj kot en bon. Po zaključku dela v trgovini je tožnik očitno vzel identične artikle in jih ponovno skeniral ter jih obračunal in plačal z bonom A.A., račun pa je izdala C.C.. Sodišče je tožnikovemu zagovoru verjelo in ga ocenilo kot verodostojnega in resničnega. C.C., ki naj bi izdala račun tega dne se tega sicer ni spomnila, pri tem pa je jasno pojasnila, da se je večkrat med sodelavci dogajalo, da so kaj kupili in šele naknadno obračunali, pri čemer pa imajo drug od drugega šifre, zato ni nujno, da je račun z njenim imenom izdala prav ona. Ob tem je C.C. enako kot tožnik izpovedala, da imajo včasih težave z računalnikom na blagajni, ki občasno zablokira in da je možno, da je imel tožnik tudi tega dne tovrstne težave. Zaslišana B.B. pa se je spomnila, da je opravila popis blaga in ugotovila, da so manjkali cigareti, kar je pogost pojav, vendar je pojasnila, da je od novembra 2015 do februarja 2016 manjkalo veliko število cigaret, zato je začela opravljati dnevno kontrolo. Tako je sodišče tudi štelo, da je katerikoli od zaposlenih delavcev lahko odtujil cigarete, pri čemer so v tem času na blagajni delali še C.C., E.E., F.F. in študentka G.G.. Tudi B.B. je pojasnila, da se včasih zgodi, da kdo ne more plačati, zato se napiše listek in se ga obesi na tablo, kasneje pa se to uredi. Dejstvo je, da sta bila v tem času A.A. in tožnik v intimnem razmerju, vendar to po oceni pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da je tožnik blago dal A.A., ki naj tega ne bi plačala. Pritožbena navajanja, da se iz posnetka vidi, da je A.A. vzela še cigarete West duo white in bonbone z žaljbljem pa tudi niso upoštevna, saj je tožena stranka to lahko nedvomno videla in vedela že ob podaji izredne odpovedi, pa tega konkretno tožniku ni očitala.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 140. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem. - KZ-1) ali kateregakoli drugega dejanja. Tožniku je mogoče očitati le, da je iz razloga, ker blagajna ni delala, A.A. predal artikle, ta pa mu je izročila prehranski bon, torej tožena stranka ni bila oškodovana, ob tem je bila storjena le manjša napaka, da je tožnik izdelke obračunal kasneje. Vendar navedenega pritožbeno sodišče ne šteje za tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, da bi bilo mogoče delavcu podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo v postopku izkazano, da so enako postopali vsi zaposleni in to le iz razloga, ker računalniški sistem večkrat ni delal, kar so pojasnile vse zaslišane priče. Tožena stranka bi morala usposobiti računalniški program tako, da bi deloval brezhibno in brez napak, pa očitno tega ni storila. Tudi v primeru, v kolikor bi tožnikovo ravnanje šteli za kršitev delovnih dolžnosti, je pomembno poudariti, da je izredna odpoved najstrožja sankcija delodajalca zoper delavca, namenjena za takšne kršitve delovnih obveznosti, ki nalagajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Pritožba se ob tem tudi sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da je potrebno obravnavati blagajnike/prodajalce, ki dnevno opravljajo delo z denarnimi sredstvi strožje in upoštevati pomembnost medsebojnega zaupanja. Vendar v konkretnem primeru tudi glede na način pravdanja ni bilo izkazano, da bi si tožnik ali A.A. pridobila denarno korist ali popust pri plačilu. Občasno nedelovanje računalniškega sistema pa je tudi razlog, da so tožnik in vsi ostali zaposleni v trgovini v času nedelovanja sistema ravnali nekoliko neustrezno.

10. Pritožba tudi navaja, da bi moralo sodišče razvezati pogodbo o zaposlitvi, saj je predlog po 118. členu ZDR-1 podala tožena stranka do zaključka glavne obravnave. Pritožbeno sodišče meni, da v kolikor je bilo običajno poslovanje tožene stranke, da v kolikor je zablokiral računalnik, delavci pustili bon na blagajni ali napisali listek o dvignjenem blagu, to ni razlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi, ko naj bi tožena stranka izgubila zaupanje prav v tožnika. Tožena stranka bi namreč morala ustrezno usposobiti računalniški program oziroma blagajnikom izdati jasna pisna navodila, kako ravnati v primeru nedelovanja računalniškega programa. V konkretnem primeru pa so vsi zaposleni ravnali kot so menili, da je pravilno. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnika reintegriralo k toženi stranki v delovno razmerje.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.