Jedro

Ker so vsi solastniki služnega zemljišča v sporu zaradi ukinitve služnosti nujni sosporniki, eden izmed solastnikov služnega zemljišča pa v pravdi ni tožen, ni tožena prava stranka in zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbeni zahtevek na uknitev služnosti neutemeljen.

V pravdi zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice pa lastniki gospodujočega zemljišča na aktivni strani niso nujni sosporniki (43. čl. ZTLR).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i , - v točki I./1. in I./2. glede služnosti voženj, - v zavrnilnem delu pod točko I./3. pa glede izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 50/3 k.o. T. in v breme služnega zemljišča parc. št. 50/14 k.o. T., - ter v celoti glede odločitve o stroških in se zadeva vrne v tem obsegu prvemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi z a v r n e t a in se v izpodbijanem nerazveljavljanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi priposestvovanja obstaja služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 47/2 k.o. T. po služnem zemljišča parc. št. 48/1 iste k.o., last tretje toženke M. J., in v tem obsegu tudi ugodilo dajatvenemu zahtevku tožeče stranke za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ker je ugotovilo, da je bila s pravnim poslom ustanovljena tudi služnostna pravica hoje in vožnje v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 50/3 k.o. T. in v breme služnega zemljišča parc. št. 50/1 iste k.o., je ugodilo dajatvenemu zahtevku za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Kar je tožeča stranka s tožbo zahtevala več: to je ugotovitev obstoja služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 50/2 k.o. T. po služnem zemljišču parc. št. 50/1 in 50/14 k.o. Tacen in v zvezi s tem zahtevana izstavitev zemljiškoknjižne listine, je zavrnilo, prav tako kot je zavrnilo ugotovitveni in dajatveni zahtevek glede poteka služnosti tudi po parc. št. 50/14 k.o. T. v korist parc. št. 50/3 iste k.o., zavrnilo pa je tudi zahtevek, da obstaja s sodbo ugotovljena služnost (po parc. št. 48/1 v korist parc. št. 47/2 in po parc. št. 50/1 v korist parc. št. 50/3, vse k.o. T.) glede voženj z vsemi motornimi vozili.

Nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, podrobno naveden v točki II izreka sodbe, je prav tako zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnici, ki sta hkrati nasprotni toženki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnici) se pritožujeta proti zavrnilnemu delu sodbe, uveljavljata vse tri razloge ter predlagata spremembo sodbo z ugoditvijo zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Uvodoma opozarjata na napako, da tožeča stranka ni V. K., marveč V. R.. Sodišče bi moralo tudi v ugotovitvenem delu odločiti glede obstoja stvarne služnosti za potrebe parc. št. 50/3 k.o. T.. Razlogov za zavrnitev sodišče ni navedlo. Tožnici sta dokazali obstoj sužnosti z vsemi motornimi vozili, sodišče pa je ta zahtevek zavrnilo brez podlage in razlogov. Pot je ves čas potekala mimo parc. št. 50/2 vse do parc. št. 50/3 in to pa parc. št. 48/1, 50/1 in 50/14. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila služnost v korist parele 50/3 k.o. T. dogovorjena že s pogodbo 15.8.1978. Ker je bila parc. št. 50/1 k.o. T. deljena v parc. št. 50/1 in 50/14 iste k.o., bi to dejstvo pri ugotovitvi služnosti v korist parc. št. 50/3 moralo upoštevati.

Skratka, služno zemljišče ni le parc. št. 50/1, marveč tudi parc. št. 50/14 k.o. T.. Očitek prvostopnega sodišča, da tožeči stranki služnosti od leta 1988 nista izvajali v dobri veri, ni sprejemljiv.

Če bi sodišče pregledalo sodne spise, bi to tudi ugotovilo. Tudi odločitev o stroških je napačna.

Toženci oziroma tožniki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženci) se pritožujejo proti obsodilnemu delu sodbe in zavrnilnemu po nasprotni tožbi iz vseh treh razlogov ter predlagajo spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnikov in ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Ker so tožniki zahtevali ukinitev služnosti po parc. št. 50/1, je sodišče dejansko delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Iz izreka sodbe to ne izhaja, sodišče je zato kršilo določbe ZPP. Zmotno je stališče sodišča, da se po ustanovitvi služnosti po parc. št. 48/1 stanje ni spremenilo. Tožeča stranka je namreč delno vozila tudi po svoji parc. št. 47/2, s postavitvijo ograje na parc. št. 47/2 in 50/2 pa po svoji parceli ni več vozila. To je tožena stranka zatrjevala v svoji vlogi z dne

22.4.2003 in se sklicevala tudi na dopis pooblaščencev tožene stranke tožeči. V svojih vlogah je tudi poudarila, da lahko tožeča stranka pride na svojo parc. št. 47/2 tako, da uporablja le del parc. št. 48/1. Vztraja pri svojem stališču, da tožeča stranka za dostop do parc. št. 50/3 ne potrebuje voženj po celotni dolžini parc. št. 50/1. Izrek sodbe glede voženj je nejasen, saj bi moralo biti iz njega razvidno, da ima tožeča stranka zgolj pravico voženj z osebnimi avtomobila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožbo zaradi ugotovitve obsoja stvarne služnosti vložili dve tožnici: M. R. in V. K.. Osebi s tema priimkoma sta tudi vlagali po svojem pooblaščencu vse nadaljnje pisne vloge. V pisni vlogi z dne 30.3.2004 (list. št. 87) je druga tožnica opredeljena kot V. R., brez ustreznega pojasnila, zato je tudi v izpodbijani sodbi navedena s priimkov K., in zaenkrat razlogov za izdajo popravnega sklepa, ni.

Zavrnitev ugotovitvenega dela zahtevka glede obstoja stvarne služnosti v korist parc. št. 50/3 k.o. T. po parc. št. 50/1 iste k.o. je posledica pravilne ugotovitve prvega sodišča, da je bila ta služnostna pravica ustanovljena s pravnim poslom in ni bila pridobljena na originarni način s priposestvovanjem (51. čl. ZTLR).

Razloge za takšno odločitev je prvo sodišče popolno in pravilno navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sodbe in nasprotna pritožbena ocena tožeče stranke ni točna. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila služnostna pravica v korist parc. št. 50/3 k.o. T. ustanovljena s pogodbo 7.9.1982 (šele takrat je bila prej solastna nepremičnina parc. št. 50/1 k.o. T. razdeljena) in to v breme (takrat še enotnega) služnega zemljišča parc. št. 50/1, ne pa tudi po parc. št. 48/1, priposestovanje služnosti na solastni stvari pa tudi ni mogoče. S povedanim je odgovorjeno tudi na neutemeljeno pritožbeno trditev, da je bila služnost dogovorjena že s pogodbo

15.8.1978. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (stran 13) podrobno utemeljilo svojo ugotovitev o tem, da tožnici ustreznega dogovora o ustanovitvi služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 50/2 k.o. T. nista dokazali, prav tako pa služnostna pravica tudi ni priposestvovana. Z darilno pogodbo z dne 31.10.1962, katere predmet sta bili parc. št. 47/2 in 50/2 k.o. T., je bila le v korist parc. št. 47/2 k.o. T., ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje (po takratni parc. št. 47/1 in sedanji 48/1), ne pa tudi v korist parc. št. 50/2 iste k.o.. Do leta 1978, ko je M. Z. podarila J. R. 1/7 parc. št. 50/1 k.o. T., služnost ni mogla biti priposestvovana, priposestvovanje pa bi načeloma lahko pričelo teči šele 7.9.1982 (razdelilna pogodba) in do vložitve tožbe (20.6.1997) tudi ni poteklo. Pri tem je vprašanje dobrovernosti tožeče stranke, ki ga izpostavlja pritožba, pravno nepomembno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj služnostne pravice v korist parc. št. 50/3 k.o. T. po parc. št. 50/1 iste k.o.. Vendar pa, upoštevaje podatke v spisu, zaenkrat ni mogoče zavrniti pritožbene ocene tožnic, da služno zemljišče za gospodujoče zemljišče parc. št. 50/3 k.o. T. predstavlja le parc. št. 50/1 iste k.o..

Takšno odločitev je sodišče utemeljilo na trinajsti strani izpodbijane sodbe s podatki, vsebovanimi v prilogi B14, B10, tako navaja tudi tožena stranka (točka 7, list. št. 42), vendar pa ugotovitev sodišča na ogledu kraja na list. št. 54 (živa meja na zgornjem delu parc. št. 50/2 je prekinjena v širini dveh metrov, tako da je s parc. št. 50/2 možen dostop na parc. št. 50/3 preko parc. št. 50/14), vzbuja pomislek o točnosti ugotovitve prvega sodišča v izpodbijani sodbi o tem, da predstavlja služno zemljišče gospodujočemu zemljišča parc. št. 50/3 k.o. T. le parc. št. 50/1 iste k.o.. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ta nasprotja pojasniti, zato je v tem obsegu (2. alineja te odločbe) pritožba tožeče stranke tudi utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: Glede na tožbeni zahtevek tožeče stranke ima nasprotni tožbeni zahtevek pomen pogojne nasprotne tožbe in sodišče prve stopnje jo je tako tudi obravnavalo in nasprotni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pod točko II./1. je tožena stranka zahtevala ukinitev služnosti hoje in vožnje po parc. št. 50/1 v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 50/2 k.o. T., pri čemer sodišče prve stopnje obstoja te služnosti sploh ni ugotovilo. Ne glede na to pa iz podatkov v spisu in podatkov javne zemljiške knjige izhaja, da je parc. št. 50/2 k.o. T. vpisana v vl. št. 441 k.o. T., njeni lastniki pa so I. K. do 1/8, V. K. do 1/8 in M. R. do 3/4. Ker so vsi solastniki v sporu zaradi ukinitve služnosti nujni sosporniki, I. K. pa v tej pravdi ni tožen, ni tožena prava stranka in je zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga neutemeljen. Povedano o zgrešeni pasivni legitimaciji velja tudi za zahtevek tožencev za utesnitev služnosti v točki II./2., saj je I. K. tudi solastnik parc. št. 47/2 k.o. T., na katero se ta točka nanaša. Ne velja pa povedano za tožnici M. R. in V. K. v tožbi proti tožencem, ker v pravdi zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice lastniki gospodujočega zemljišča na aktivni strani niso nujni sosporniki (43. čl. ZTLR).

Ne glede na to, ali poteka dostop (iz parc. št. 50/2 k.o. T.) na parc. št. 50/3 iste k.o. samo po parc. št. 50/1 k.o. T. ali pa tudi po parc. št. 50/14 iste k.o., je zavrnitev tožbenega zahtevka tožencev za utesnitev služnostne pravice hoje in vožnje po pravilni dejanski in pravni ugotovitvi prvega sodišča pravilna in tem razlogom glede na pritožbene navedbe tožencev ni kaj dodati. Sodišče druge stopnje le po uradni dolžnosti glede na podatke javne zemljiške knjige ugotavlja, da sta solastnici parc. št. 50/3 R. V. in R. M., v nasprotni tožbi pa sta toženki navedeni M. R. in V. K..

Pač pa toženci v zvezi z obsodilnim delom sodbe utemeljeno opozarjajo na nejasnost izreka, ki pod točko I./1. in I./2. opredeljuje služnostno pravico kot služnostno pravico hoje in vožnje, pri čemer bi se dalo iz razlogov sodbe na štirinajsti strani razbrati, da po služnem zemljišču (parc. št. 48/1, parc. št. 50/1 k.o. T.) obstaja poleg služnostne pravice hoje še pravica vožnje z osebnimi vozili. To nejasnost bo potrebno v ponovljenem postopku odpraviti in točno odločiti, za kakšne vožnje je služnost pridobljena oziroma ustanovljena. V obsegu, ki izhaja iz prve alineje te odločbe je sodišče izpodbijano sodbo tudi razveljavilo.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (3. alineja te odločbe), o kateri bo moralo zato sodišče prve stopnje ponovno odločiti in zavzeti pri tem stališče do pritožbenih pomislekov tožeče stranke v zvezi z izpodbijano stroškovno odločitvijo.

V nerazveljavljenem delu je iz razlogov, ki izhajajo iz gornje obrazložitve, sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi

353. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.