Jedro

Pritožnika v pritožbeni graji ne upoštevata, da sodišče ob izreku obravnavanega varnostnega ukrepa časa trajanja v odločbi ne določi zato, ker je njegova dolžina odvisna od uspešnosti medicinsko-terapevtske obravnave storilca, kot tudi ne, da je podaljšanje možno (tudi) zaradi osebne zaščite in varstva obravnavanega storilca in ne le zaradi potrebnega nadaljevanja njegovega zdravljenja. Ni namreč naloga Enote za forenzično psihiatrijo zgolj obvezno psihiatrično zdravljenje storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, temveč je njena naloga tudi njegovo varstvo. Pritožbeno izpostavljanje precejšnjega dvoma v pošteno sojenje, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni, je zatorej odvečno in predvsem neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi storilca A. A. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta.

II. Storilca A. A. se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Na podlagi določil 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je Okrajno sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti odločilo, da se izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A., podaljša. 2. Zoper tak sklep sta se pritožila storilec in njegov zagovornik, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, storilec pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Storilec in zagovornik uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki ga utemeljujeta z očitkom, da je bila glavna obravnava opravljena brez njegovega pooblaščenca, zagovornika na področju duševnega zdravja, B. B. 5. Vendar pritožnikoma ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah 8, 9, predvsem pa 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo tehtne, sprejemljive in prepričljive razloge za to, da je opravljeni narok za uporabo varnostnega ukrepa dne 13. 1. 2023 opravilo brez navzočnosti storilčevega zastopnika za duševno zdravje, B. B. Predstavljene argumente, predvsem dejstvo, da iz določb ZKP in Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) ne izhaja nikakršna obveza in niti pravica storilca po sodelovanju zastopnika za duševno zdravje v postopku za uporabo varnostnega ukrepa, da procesni udeleženci ne zatrjujejo zastopnikovega neposrednega sodelovanja pri zdravljenju storilca, prav tako pa ni niti zatrjevano in ne izkazano, da bi šlo za osebo zdravstvene oziroma psihiatrične stroke, temveč le, da gre očitno za storilčevega zaupnika v času bolnišnične obravnave, ki skrbi za uveljavljanje njegovih pravic po ZDZdr, dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče, ki k pojasnjenemu nima dodati ničesar relevantnega.

6. Očitek kršitve kazenskega zakona po šestem odstavku 372. člena ZKP storilec gradi na lastni oceni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče opraviti prvo preverjanje po pravnomočnem sklepu dne 10. 9. 2022, pri čemer izpostavi dan odvzema prostosti dne 22. 1. 2022. Tudi zagovornik v okviru pritožbenih navedb opozarja na pomembnost upoštevanja načela sorazmernosti, glede na to, da je bila storilcu prostost odvzeta že 22. 1. 2022 in se v priporu oziroma prisilnem zavodskem zdravljenju nahaja že skoraj več kot eno leto.

7. Nimata prav. Predvsem prezreta sklep VSRS I Kp 28363/2015 z dne 19. 4. 2016, iz katerega izhaja za sodno prakso pomembno stališče. Gre za to, da lahko prvostopenjsko sodišče ob preizkusu, ki ga mora opraviti vsakih šest mesecev, šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna (v danem primeru 9. 6. 2022) in se varnostni ukrep izvaja, odloči o tem, ali je nadaljevanje zdravljenja in varstvo storilca v zdravstvenem zavodu še potrebno ali ne več.1 V napotilih po drugem odstavku 491. člena ZKP, da je smiselno uporabljati določbe tega zakona o priporu glede trajanja, preizkušanja in odpravljanja namestitve obdolženca v zavodu, pa pritožnika prezreta, da se obdobje zoper njega odrejenega pripora v izvrševanje varnostnega ukrepa (ki se je začel izvrševati dne 21. 6. 2022) ne všteva, na kar je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8. Hkrati pritožnika v pritožbeni graji ne upoštevata, da sodišče ob izreku obravnavanega varnostnega ukrepa časa trajanja v odločbi ne določi zato, ker je njegova dolžina odvisna od uspešnosti medicinsko-terapevtske obravnave storilca, kot tudi ne, da je podaljšanje možno (tudi) zaradi osebne zaščite in varstva obravnavanega storilca in ne le zaradi potrebnega nadaljevanja njegovega zdravljenja.2 Ni namreč naloga Enote za forenzično psihiatrijo zgolj obvezno psihiatrično zdravljenje storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, temveč je njena naloga tudi njegovo varstvo.3 Pritožbeno izpostavljanje precejšnjega dvoma v pošteno sojenje, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni, je zatorej odvečno in predvsem neutemeljeno.

9. Upoštevaje preostalo obrazložitev pritožbe je ugotoviti, da storilec pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja na način nestrinjanja s pravnimi in dejanskimi zaključki, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v dne 9. 6. 2022 pravnomočnem sklepu III K 4373/2022, ko mu je izreklo sedaj podaljšani varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se je začel izvrševati dne 21. 6. 2022 v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor in sme trajati najdlje pet let. 10. S prepričevanjem, da dosega nivo nadpovprečnih intelektualnih sposobnosti, da kaznivega dejanja ni storil neprišteven in izpostavljanjem nizkega splošnega indeksa možnosti ponovitve kriminalnega dejanja ter posledično z lastnim zaključkom, da je vsako preizkušanje ukrepa v osnovi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilec pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati, kaj šele ovreči. Enako velja za zatrjevanje, da v njegovem primeru ni kaj za zdraviti in tudi nima nobenega zdravljenja, kar storilec podkrepi z dokazom, ki je sicer nastal dne 23. 1. 2023, torej po izdaji izpodbijanega sklepa. Potrdilo, izdano na izrecno željo pritožnika, ki razkriva spisek prejetih zdravil v času hospitalizacije, pa tudi zaznamek o ne zaužitju predpisanega uspavala (Cerson) in pomirjevala (Lorsilan), pod katerega sta podpisana vodja Enote za forenzično psihiatrijo, asist. Mag. C. C., dr. med., spec. psih. in predstojnik Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, D. D., dr. med. spec. psih., v izpodbijanem sklepu sprejetih zaključkov prav tako ne more postaviti pod vprašaj. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so namreč razumljivi, odločitev pa pravilna.

11. Ko prvostopenjsko sodišče odloča o tem, ali je izvajanje obravnavanega varnostnega ukrepa še potrebno ali pa ga je treba spremeniti oziroma njegovo izvajanje ustaviti, presodi vse okoliščine posameznega primera, kar je v danem primeru tudi storilo. Za opredelitev do vprašanja, ali je zdravljenje storilca v okviru izvrševanja varnostnega ukrepa uspešno in še potrebno, je pridobilo ustrezno dopolnjen izvid in mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija). Predvsem v točkah 15 do 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa je izsledke dopolnilnega izvedenskega mnenja in (dodatno) na naroku dne 13. 1. 2023 ustno podanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. E. E., obsežno povzelo. Pri tem ni zaobšlo niti izvedenčevega prepričljivega pojasnila, da je pri storilcu blodnjava motnja še vedno prisotna, kot tudi ne strokovno argumentiranega razlogovanja še vedno prisotnega obstoja ponovitvene nevarnosti. Iz točke 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa nasprotno trditvam storilca izhaja jasno pojasnilo prof. dr. E. E., da po šestih mesecih na Enoti za forenzično psihiatrijo obravnava vseskozi (in na kak način) poteka. Pritožbeno sodišče glede na pritožbena izvajanja ugotavlja spregled poudarka sodnega izvedenca, da je za izvedbo zdravljenja potrebno ustrezno sodelovanje posameznika ali vsaj delna kritičnost do potrebe po zdravljenju, kar pa pri storilcu ni bilo ugotovljeno. Posledično je zaključek prvostopenjskega sodišča, da zgolj nestrinjanje storilca in njegovega zagovornika z za storilca neugodnim izvedenskim mnenjem, brez navedbe tehtnih, utemeljenih razlogov, ki bi verodostojnost izvedenskega mnenja postavila pod vprašaj, ne daje podlage za drugačno odločitev, pravilen.

12. Zagovornik sicer posplošeno zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, vendar iz vsebine pritožbenih izvajanj, ko graja zaključke prvostopenjskega sodišča glede ugotovljene potrebe po nadaljnjem zdravljenju in varstvu storilca v zdravstvenem zavodu ter ob tem podaja lastno oceno izvedenskega mnenja prof. dr. E. E. (Komisije) in vrednotenja psihološkega izvida mag. F. F., izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

13. S pritožbenim izvajanjem, da v času nameščenosti v zavod storilec konkretnega zdravljenja ne prejema, saj ga do sedaj ni potreboval oziroma ga niti ne potrebuje, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa ustrezno materialno ovrednotilo opredelitev sodnega izvedenca glede navedb storilca in zagovornika, da zdravljenje ne poteka in da je bilo zdravljenje storilca, terapija, odrejena šele po šestih mesecih nahajanja storilca na Enoti za forenzično psihiatrijo. Med drugim je sodni izvedenec povedal, da obravnava vseskozi poteka in tudi jasno razložil, na kak način poteka, ob tem pa večkrat poudaril, da je za izvedbo zdravljenja potrebno ustrezno sodelovanje posameznika ali vsaj delna kritičnost do potrebe po zdravljenju, kar pa pri storilcu ni bilo ugotovljeno. Posledično je zaključek prvostopenjskega sodišča, da zgolj nestrinjanje storilca in njegovega zagovornika z za storilca neugodnim izvedenskim mnenjem, brez navedbe tehtnih, utemeljenih razlogov, ki bi verodostojnost izvedenskega mnenja postavila pod vprašaj, ne daje podlage za drugačno odločitev, pravilen. V podkrepitev netočnih trditev zagovornika, da storilec do sedaj konkretnega zdravljenja ni zavračal in lastnega zaključka, da ga niti ni potrebuje, pritožbeno sodišče na tej točki izpostavlja vsebino obvestila Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, Enote za forenzično psihiatrijo z dne 28. 11. 2022, iz katerega jasno izhaja, da je bila storilcu, ki se z diagnostično oceno ne strinja, predlagana medikamentozna terapija, katero pa je zavračal v prepričanju, da so izvajalci ukrepa obveznega zdravljenja in varovanja vključeni v zaroto proti njemu. Prav tako opozarja na že omenjeni listinski dokaz UKC Maribor, ki je sicer nastal po izpodbijani odločitvi prvostopenjskega sodišča, dne 23. 1. 2023, in zatorej sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, vsekakor pa prav tako razkriva dejansko prisoten storilčev odklonilen odnos do zaužitja prejetih zdravil (pomirjevala in uspavala).

14. Zagovornik se v odločnem odklanjanju in vsebinski graji ugotovitev sodnega izvedenca za psihiatrijo, prof. dr. E. E. (Komisije) trudi povsem prezreti, da pri storilcu ni vzpostavljena kritičnost do vsebinskih motenj mišljenja in tudi ne kritičnost do potrebe po zdravljenju, pri čemer nobeden od pritožnikov ni ponudil smiselnih, prepričljivih in tehtnih argumentov, na podlagi katerih bi bodisi prvostopenjsko bodisi pritožbeno sodišče lahko podvomilo v strokovnost in verodostojnost podanega izvida in mnenja. Pri tem je opozoriti, da so pritožbena polemiziranja o blodnjavi motnji kot opredelilnem elementu, ki omogoča izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, v okviru tega pritožbenega postopka odvečna. Sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III K 4373/2022 z dne 30. 3. 2022 je namreč že bil predmet instančne presoje (II Kp 4373/2022 z dne 1. 6. 2022) in je pravnomočen. Zatorej pritožbeno sodišče opozarja, da je v dometu izpodbijane presoje prvostopenjskega sodišča tokrat izključno vprašanje, ali so v določenem trenutku (še) podani zakonski pogoji za podaljšanje oziroma obstoj storilcu pravnomočno izrečenega varnostnega ukrepa iz 70.a člena KZ-1. 15. Glede na pridobljeno izvedensko mnenje Komisije, sodnega izvedenca prof. dr. E. E., ki je pred podajo izvedenskega mnenja pregledal tako storilca kot v pritožbi izrecno izpostavljeni izvid klinične psihologinje mag. F. F.4 (ki zagotovo ni mogel biti izdelan 23. 3. 2023, kot to netočno navaja zagovornik in hkrati prezre, da to sploh niti ni edini izvid psihološkega pregleda) in tudi drugo zdravstveno dokumentacijo (točka 7 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter ugotovljeni obstoj nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, je prvostopenjsko sodišče razloge za odločitev, da se izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, izrečenega A. A., podaljša, celostno, določno in nedvoumno obrazložilo. Zaključke v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je pri storilcu še vedno podana diagnoza Blodnjava motnja, katere psihopatološki pojavi se po mnenju sodnega izvedenca tudi tekom trenutnega bolnišničnega zdravljenja niso odpravili, katerih intenziteta se tudi ni zmanjšala in tudi v prihodnjih šestih mesecih ni pričakovati tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo pri obravnavanemu procesnemu udeležencu mogoče pričakovati zmanjšani vpliv te psihotične motnje na njegovo vedenje ter s tem zmanjšano tveganje za ponavljanje kaznivih dejanj oziroma tveganje za storitev kakšnega hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, namreč pritožbeno sodišče prepoznava kot pravilne in ustrezno argumentirane, zatorej jih preostala pritožbena izvajanja ne morejo v ničemer omajati.

16. Na tako obrazloženo je pritožbeno sodišče, ko je opravljalo preizkus sklepa prvostopenjskega sodišča, s katerim se je storilcu izrečeni varnostni ukrep medicinsko terapevtske in hkrati prostostne narave podaljšal, presodilo, da je posledično izpolnitvi vseh zakonskih pogojev izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

17. Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi storilca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu je tudi pritožbeno sodišče storilca plačila sodne takse oprostilo ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun (četrti odstavek 95. člena ZKP, prvi odstavek 97. člena ZKP, prvi odstavek 98. člena ZKP in prvi odstavek 507. člena ZKP).

1 Nerat B. v Kazenskemu zakoniku s komentarjem, Splošni del, str. 876, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021. 2 Nerat B. v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, str. 440, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023 in Zgaga Markelj S., Zakon o kazenskem postopku (ZKP): z novelo ZKP-N, Uvodna pojasnila, str. 88, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019. 3 Enako VSM v sklepu II Kp 35719/2012 z dne 12. 1. 2017. 4 Pritožbeno sodišče opozarja na razmejitev pristojnosti med poklicnima profiloma kliničnega psihologa in psihiatra. Klinični psiholog, ki za razliko od psihiatra ni zdravnik, saj ima zaključeno filozofsko fakulteto – smer psihologija in specializacijo iz klinične psihologije, se primarno ukvarja s psihološkim diagnosticiranjem in zdravljenjem duševnih motenj, kar pa ne pomeni, da lahko predpisuje zdravila. To je izključno v domeni zdravnika psihiatra, ki je zaključil medicinsko fakulteto, pridobil naziv doktor medicine in opravil specializacijo iz psihiatrije, o čemer podrobneje v Vardič T., Razlika med kliničnim psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom, 21. Klinična psihologija in psihoterapija, Panika, let. 2017. Posledično morajo biti prvostopenjska sodišča pred sprejemom odločitve o podaljšanju (ali ustavitvi) obravnavanega varnostnega ukrepa seznanjena z izvidom in mnenjem strokovnjaka psihiatrične (in ne klinično psihološke) stroke. Za prim. Nerat B. v Kazenskemu zakoniku s komentarjem, Splošni del, str. 875, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021.