Jedro

Dejstvo, da pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ ne bi bil izpolnjen ter da navedbe od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev ne sodijo v opis dejanja. Neizpodbiten je zaključek v obravnavani zadevi, da je obdolženec avtomobilske dele dejansko pridobil, saj je z njimi razpolagal, kar že samo po sebi pomeni, da jih je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana.

Obdolženec je avtodele, ki so izvirali iz v tujini ukradenega vozila, vgradil v zakonito kupljeno vozilo iste znamke, nato pa tako sestavljeno vozilo registriral in dal v komisijsko prodajo.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 525,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 ter mu izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupno 2.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Pogojne obsodbe izrečena obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 34/2008 (I K 1877/2010) z dne 2. 4. 2010, pravnomočni istega dne, s katero je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ni preklicalo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po 73. členu KZ-1 je obdolžencu odvzelo zasežene predmete, ki so nastali s kaznivim dejanjem, določno opredeljene v izreku izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zmotno je stališče zagovornikov, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni konkretiziran v tolikšni meri, da bi omogočal obdolžencu uspešno obrambo. Zagovornik trdi, da v opisu kaznivega dejanja niso konkretizirani čas in kraj kaznivega dejanja, odsvojitelj in način pridobitve predmeta prikrivanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje določno in zadostno časovno opredeljeno z navedbo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno točno neugotovljenega dne v času od 21. 1. 2010 pa do 3. 11. 2010, s tem, da prvi datum predstavlja datum tatvine vozila BMW v Italiji last T. N., drugi datum pa predstavlja datum registracije legalno kupljenega vozila iste znamke, v katerega pa so bili vgrajeni avtodeli, ki so pripadali v Italiji ukradenemu vozilu. Kraj storitve je konkretiziran z območjem Republike Slovenije. Skladno z ustaljeno sodno prakso podrobnejše navedbe o načinu pridobitve stvari v opis tega kaznivega dejanja ne sodijo, takšna zahteva pa tudi ne izhaja iz zakonskega opisa, „da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem“. Obdolženec je bil spoznan za krivega, da je avtodele, ki so izvirali iz v tujini ukradenega vozila, za katere bi moral in mogel vedeti, da so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, saj za navedene predmete ni prejel nikakršnih dokumentov in dokazil o izviru, predmeti pa so dejansko pripadali vozilu ukradenemu v Italiji, pridobil, od neugotovljenih oseb, z njimi je razpolagal, ker je ukradene avtodele vgradil v vozilo iste znamke, ki ga je legalno kupil, nato pa tako sestavljeno vozilo registriral, predmet prikrivanja pa je tudi razpečal s tem, ko je registrirani avto izročil podjetju X, d.o.o. z namenom nadaljnje prodaje. Po presoji pritožbenega sodišča opis kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, opis pa je konkretiziran v tolikšni meri, da nedvomno omogoča sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

6. Zagovorniki se v podkrepitev trditve o nekonkretiziranosti načina pridobitve v opisu kaznivega dejanja sklicujejo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1501/2007 z dne 15. 1. 2008, vendar ne upoštevajo stališča novejše sodne prakse, da ni potrebno, da bi bil za obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pridobitni način še bolj določno opredeljen, saj zadošča navedba, da je prikrivani predmet pridobil od druge neugotovljene osebe na neugotovljen način (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 48486/2010-26 z dne 6. 10. 2011 in sodba I Ips 71/2009 z dne 4. 6. 2009). Skupno obema citiranima odločbama Vrhovnega sodišča je, da zgolj dejstvo, da pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ ne bi bil izpolnjen ter da navedbe od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev ne sodijo v opis dejanja. Neizpodbiten je zaključek v obravnavani zadevi, da je obdolženec avtomobilske dele dejansko pridobil, saj je z njimi razpolagal, kar že samo po sebi pomeni, da jih je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana.

7. Sicer pa pritožniki zatrjujejo, da je dokazni postopek potrdil le obdolženčevo posest ukradenih stvari, vse ostalo, kar je bistvo kaznivega dejanja prikrivanja, pa je ostalo nedokazano. Trdijo, da pridobitev rabljenih stvari kot so avtomobilski deli od fizične osebe brez fakture ni prepovedana oziroma nezakonita in ne zadošča za zavest, da so deli ukradeni. Sodišče naj ne bi pojasnilo, kako se zavest o pomembnosti računov odraža v očitku obdolžencu, da je pridobil ukradeno stvar na neugotovljen način in zakaj ta neugotovljen način vključuje zavest o nuji pridobitve računa kot računovodske listine. Zato obramba zaključuje, da pridobitev stvari brez računa sama zase nikakor ne zadošča za zaključek o nezavestni malomarnosti in na to ne vpliva niti, da je obdolženi pridobil večje število delov in da se tudi sam ukvarja s prodajo avtomobilov.

8. Zagovornik spregleda, da obdolženec ni (legalno) pridobil rabljenih avtodelov, ampak avtodele, ki so pripadali v tujini ukradenemu vozilu, in ravno zato, ker je za poškodovano vozilo iste znamke imel račun o nakupu in ker se ukvarja tudi sam s prodajo avtomobilov in ker priče v kazenskem postopku niso potrdile njegovega zagovora, da je posamezne avtodele kupil v A. in na avtoodpadu Y., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi glede na vse te okoliščine obdolženec moral in mogel vedeti, da so bili deli pridobljeni s kaznivim dejanjem in da je torej ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. Neutemeljene so pritožbene trditve, da prodaja rabljenih premičnih stvari med fizičnimi osebami ne zahteva izdajanja računov ali druge listinske dokumentacije, da sodišče ni ugotovilo na podlagi katerega predpisa bi taka izdaja računa bila obvezna, da ni pojasnilo v sodbi za kakšno listinsko dokumentacijo gre, kaj je dokazilo o izvoru ali račun za nakup in kako se zavest o pomembnosti računov odraža v očitku obdolžencu. Ker ima sodba prepričljive in jasne ter dokazno podprte razloge o vseh odločilnih dejstvih, o dokazanosti objektivnih znakov kaznivega dejanja in o obdolženčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje pritožbo v tem delu kot odraz nestrinjanja z razlogi sodbe in sprejeto odločitvijo.

9. Ker se obdolžencu očita, da je na neugotovljenem kraju na območju Republike Slovenije na neugotovljen način pridobil od neugotovljenih oseb avtodele, ki so pripadali ukradenemu vozilu, je brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da pridobitev avtodelov od fizične osebe brez računa ni nezakonita in ni prepovedana, saj pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, kot že rečeno, pa od koga naj bi pridobil avtodele ni potrebno zatrjevati v opisu dejanja, nedvomno pa je avtodele pridobil, saj je z njimi razpolagal in jih dal vgraditi v drugo osebno vozilo. Zagovorniki se sprašujejo, kaj bi bila druga listinska dokumentacija, ki bi izkazovala pridobitev rabljenih avtomobilskih delov, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da bi to lahko bil tudi račun, tako kot račun za nakup poškodovanega vozila, za katerega pa je obdolženec imel potrebno dokumentacijo. Zato je pravilna izpodbijana sodba tudi v obrazložitvi o subjektivnem delu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Dejansko stanje ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno, sodišče ni kršilo kazenskega zakona, prav tako niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kar je pritožbeno sodišče preizkušalo po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP.

10. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP). Zato je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji in presodilo, da je bila obdolžencu izrečena ustrezna in pravična kazenska sankcija, denarna kazen, ta pa odmerjena v ustreznem znesku glede na vse za odmero pomembne okoliščine, težo kaznivega dejanja in krivdo, ustrezna pa je tudi odločitev o nepreklicu pogojne obsodbe in o odvzemu predmetov, ki so nastali s kaznivim dejanjem, torej avtodelov, ki izvirajo iz ukradenega vozila in jih je obdolženec vgradil v zakonito pridobljeno drugo vozilo.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 525,00 EUR. Sodno takso je pritožbeno sodišče določilo na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in tarifnih številk 7114 ter 7122 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju izrečene kazni, zahtevnosti tega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer razvidnih iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe.