Up-664/02 - 6

7. 1. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 17. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 7/2002-2 z dne 18. 7. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. 1492/2001-7 z dne 7. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ki ga je z izpodbijanim sklepom potrdilo tudi Vrhovno sodišče, da dokončna ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet in sklep o ugovoru zoper to oceno nista akta, ki bi se lahko v smislu 1. in 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS) samostojno izpodbijala v upravnem sporu. Stališče, da lahko izpodbija šele odločitev Sodnega sveta o potrditvi (negativne) ocene sodniške službe, naj bi bilo pravno nevzdržno, saj ji je s potrditvijo sodniška funkcija že prenehala. Navaja tudi, da je na podlagi 2. točke prvega odstavka 10. člena ZUS vložila tožbo pri Vrhovnem sodišču, ki pa jo je "kar po domače" poslalo Upravnemu sodišču, ne da bi se izreklo za nepristojno. S to kršitvijo pravil postopka naj bi ji bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do pritožbe v sporu o pristojnosti, kršena pa naj bi ji bila tudi pravica do enakega varstva pravic (22. in 25.člen Ustave).

B.

Upravno sodišče je s sklepom št. U 1492/2001 zavrglo pritožničino tožbo, ki jo je vložila zoper sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča o zavrnitvi njenega ugovora zoper oceno sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru.

Ugotovilo je, da izpodbijana akta nista akta, s katerima bi bilo že odločeno o pritožničini pravici oziroma naj bi ji bilo poseženo v njene ustavne pravice v smislu 1. in 2. člena ZUS.

Svoje stališče je oprlo na določbi drugega odstavka 33. člena in drugega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19-/94 in nasl. - v nadaljevanju ZSS), ki določata, da ocena pristojnega personalnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi, učinkuje šele, ko jo potrdi Sodni svet, in da sodniku preneha sodniška funkcija z dnem potrditve. Zato naj bi bil akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, odločitev Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe.

2.Vrhovno sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo navedeni sklep Upravnega sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni samostojnega sodnega varstva niti zoper oceno niti zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper to oceno.

3.Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic lahko presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Zato ni upoštevalo pritožničinih navedb o kršitvah njenih ustavnih pravic v postopku sprejemanja njene ocene sodniške službe in v postopku ugovora (nemožnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za oceno, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neopredelitev pritožbenega organa do vseh ugovornih navedb).

4.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče lahko presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

5.V skladu z navedenim je Ustavno sodišče presojalo pravno stališče, da negativna ocena sodniške službe, in odločitev o ugovoru zoper to oceno, nista dokončna posamična akta, ki bi ju bilo mogoče glede na določbe 1. člena ZUS samostojno izpodbijati v upravnem sporu. Upravno sodišče je razloge za svoje stališče izčrpno pojasnilo in jih oprlo na določbe ZSS, ki urejajo prenehanje sodniške funkcije v primeru, ko pride do negativne ocene sodniške službe. Iz drugega odstavka 33. člena in drugega odstavka 74. člena ZSS jasno izhaja, da zavrnitev ugovora zoper oceno, da sodnik ne ustreza sodniški službi, nima učinkov, dokler ocene ne potrdi Sodni svet. To pomeni, da šele s potrditvijo ocene, nastopijo pravne posledice (prenehanje sodniške funkcije po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), ki lahko pomenijo poseg v pravice in pravne interese in katerih sodno varstvo se zagotavlja v upravnem sporu.

Pritožničin ugovor, da bi ji moralo biti zagotovljeno sodno varstvo pred potrditvijo ocene, saj ji je z dnem potrditve že prenehala sodniška funkcija, ni utemeljen. Prvi odstavek 132. člena Ustave določa, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. ZSS je v 7. točki 74. člena določil, da sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi.

6.Postopek ocenjevanja sodniškega dela in kriteriji, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe, so določeni v ZSS. Le ocena, da sodnik ne ustreza sodniški službi, povzroči prenehanje sodniške službe. Sodnik, ki se z oceno ne strinja, se lahko pritoži pri Personalnem svetu Vrhovnega sodišča, ki lahko poleg zavrnitve pritožbe oceno sam spremeni ali pa jo razveljavi in zahteva ponovno izdelavo ocene. Kot je razvidno imajo sodniki že v postopku ocenjevanja možnost sodelovanja v postopku, predvidena pa je tudi pritožba na višji organ, ki ima široka pooblastila glede sprejete ocene sodniške službe. Ker gre v primeru negativne ocene sodniške službe za najhujšo možno posledico, je v ZSS določen še en preizkus take ocene pri Sodnem svetu. Negativna ocena sodniške službe lahko povzroči prenehanje sodniške funkcije le, če jo potrdi Sodni svet. Predhodno sodno varstvo pred potrditvijo ne bi imelo smisla, saj iz ZSS ne izhaja, da je Sodni svet negativno oceno sodniške službe dolžan potrditi. Pritožnica je imela možnost sodnega varstva zoper oceno, da ne ustreza sodniški službi, ki jo je potrdil Sodni svet. Dejstvo, da ji je z dnem potrditve prenehala sodniška funkcija ne pomeni, da sodno varstvo ni več potrebno, in da nima več smisla. Stališče, ki sta ga sprejeli sodišči v izpodbijanih sklepih, ima svojo pravno podlago v ZSS in očitno ne posega v kakšno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.Pritožnica uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave tudi z zatrjevanjem, da je zaradi kršitve pravil postopka o njeni tožbi v upravnem sporu odločalo nepristojno sodišče. V ustavni pritožbi navaja enake razloge, kot jih je uveljavljala v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.

8.Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu odgovorilo na njene navedbe in ugotovilo, da kršitev pravil postopka ni bistveno vplivala na odločitev in da pritožnici ni bila kršena njena pravica do pritožbe. Pojasnilo je, da je bila z novelo ZUS (Uradni list RS, št. 70/2000), pristojnost za spore, ki se nanašajo na odločitve Sodnega sveta, prenesena z Vrhovnega sodišča na Upravno sodišče in da je zato Upravno sodišče pristojno za odločanje o navedenih sporih od uveljavitve novele ZUS dne 23. 8. 2000.

9.Prav tako ravnanju Vrhovnega sodišča, ki je z dopisom odstopilo pritožničino tožbo v reševanje Upravnemu sodišču, ni mogoče očitati, da bi bilo nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Zvonku Fišerju, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan