Jedro

Sklep o izročitvi zapuščine državi (kaduciteta) je konstitutivne narave. Ker država odgovarja za terjatve pokojnika do višine kaduka (izročenega premoženja), je treba upniku priznati udeležbo v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »Ugotovi se, da zapuščina pokojne, ki obsega parc. št. 98/1, 132/1, 132/3, vse k.o. D. ter parc. št. 2433, k.o. K. preide na dediča A.G., rojenega xx, umrlega yy, nazadnje stanujočega L..

Zapuščina dediča, ki obsega parc. št. 98/1, 132/1, 132/3, vse k.o. D. ter parc. št. 2433, k.o. K., se izroči Republiki Sloveniji.«

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zapuščina pokojne, ki obsega parc. št. 98/1, 132/1, 132/3, vse k.o. D. ter parc št. 2433, k.o. K., izroči Republiki Sloveniji.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje udeleženka postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl., ZPP). Navaja, da so predmetne nepremičnine na podlagi drugega odstavka 78. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in nasl., ZDen) s pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji, s katerima so bile te nepremičnine vrnjene zapustnici, prešle na njenega edinega dediča – sina A. Odločba upravne enote Ljubljana z dne 24. 9. 1999 je postala pravnomočna dne 16. 10. 1999, odločba Občine Ljubljana Moste - Polje z dne 13. 9. 1993 pa dne 24. 10. 1993. Sin A.G., ki je umrl leta 2002, je s predmetnimi nepremičninami razpolagal s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki jo je dne 15. 1. 1993 sklenil s pritožnico, zato je jasno, da te nepremičnine ne sodijo v zapuščino po pokojnem sinu. Prvostopenjsko sodišče bi moralo za predmetne nepremičnine ustanoviti dedno pravico za sina A.G. in nato v zapuščinskem postopku po sinu odločati o dedovanju oziroma o izročitvi spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je preprosto preskočilo dediča pokojne M.G., kršilo določila Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl., ZD), še zlasti pa drugi odstavek 78. člena ZDen, in pritožnico prikrajšalo za pravico, da v zapuščinski obravnavi po A.G zahteva dediščino. Res je, da pritožnica ni dedinja po pokojni M.G., je pa dedinja po pokojnem A.G., vendar svojih pravic nikakor ne bi mogla uveljaviti, če bi obveljal izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Zato pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Republika Slovenija na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep ni sklep o dedovanju, marveč sklep o izročitvi zapuščine državi. Država ni dedič, marveč naslovnik kaducitetne pravice. Kaduciteta je način pridobitve pravic sui generis. Država tako zapustnikovega premoženja ne pridobi v trenutku zapustnikove smrti, marveč šele s sklepom sodišča, ki izreče, da se zapuščina brez dedičev izroči državi (1).

Čeprav je tak sklep izdan v zapuščinskem postopku, pa ima ravno zaradi posebnosti instituta kaducitete drugačen pomen, kakor ga ima sklep o dedovanju. Sklep o dedovanju je namreč (kolikor v njem ni primesi dednega dogovora, ki je sodna poravnava) deklarativne narave. Poleg tega zavezuje le dediče, ki so univerzalni nasledniki že po samem zakonu. Iz navedenih razlogov zato sklep o dedovanju ne more posegati v pravice tretjih oseb.

Pri kaduciteti je drugače. Tak sklep utegne, nasprotno, poseči v pravice tretjih oseb. Sklep, kakršen je izpodbijani, je konstitutivne narave, saj je neposredna podlaga, da država postane imetnik pravice (v konkretnem primeru lastninske pravice na nepremičninah). Čeprav država ni dedič, pa vendarle odgovarja za dolgove pokojnika do višine premoženja, ki ji je bilo izročeno. To sicer ni nikjer izrecno določeno, vendar bi bila vsakršna drugačna rešitev v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), saj bi upnike dolžnika, ki je umrl brez dedičev (ne pa tudi brez premoženja), postavila v brezpraven položaj.

Navedeni razlogi, ki izrisujejo naravo sklepa o kaduciteti, govorijo v prid temu, da je treba za presojo kroga udeležencev uporabiti pravila Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in nasl., ZNP). Pravna vsebina in pomen tega sklepa sta namreč po svoji naravi nepravdne narave. Pritožnici, kljub temu da ni dedič, volilojemnik ali druga oseba, ki bi uveljavljala kakšno pravico iz zapuščine, je treba v tej zadevi priznati položaj materialne udeleženke po prvem odstavku 19. člena ZNP in s tem pravico do pritožbe, saj gre za osebo, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Pritožnica ima kot upnica po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pravni interes, da se v predmetni zadevi ugotovi, da je po pokojni M. G. denacionalizirane nepremičnine pridobil A.G. ter da se državi izroči njegovo premoženje in ne premoženje njegove matere. Le ob takšni pravni izpeljavi bo namreč svojo terjatev lahko uveljavljala proti državi. V nadaljevanju je zato pritožbeno sodišče presojalo, ali je zgoraj opisana pravna izpeljava materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je glede nepremičnin parc. št. 98/1, 132/1, 132/3, vse k.o. D. ter parc. št. 2433, k.o. K., ki so bile v postopku denacionalizacije vrnjene M.G. izvedlo nov zapuščinski postopek po 74. členu ZDen, saj o dedovanju teh nepremičnin v zapuščinskem postopku po pokojni še ni bilo odločeno. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo 78. člen ZDen. Na podlagi te določbe se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zakonita dediča predmetnih nepremičnin sta, glede na to, da pokojna M.G. s tem premoženjem ni razpolagala z oporoko, njen sin A.G. in mož A.G., saj sta bila v trenutku pravnomočnosti sklepa o dedovanju dne 1. 10. 1973 oba še živa. Dediščino pa je pridobil le zapustničin sin, saj je mož umrl preden sta odločbi o denacionalizaciji postali pravnomočni. Sin je umrl dne 9. 9. 2002, denacionalizacijski odločbi pa sta postali pravnomočni dne 24. 10. 1993 oziroma dne 16. 10. 1999. Sodišče prve stopnje bi tako moralo v izreku sklepa in ne zgolj v obrazložitvi ugotoviti, da so denacionalizirane nepremičnine po zapustnici prešle na sina A.G. in ne kar na Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno ugotovilo, da se je po zapustničinem sinu A.G., ki je umrl 9. 9. 2002, vodil zapuščinski postopek pod opr. št. I D 616/2002 in je bilo s sklepom z dne 17. 5. 2005 ugotovljeno, da po njem ni dedičev in je bilo premoženje izročeno Republiki Sloveniji. Glede na to, da A. G. za časa življenja ni veljavno odtujil predmetnih nepremičnin, po njem pa ni dedičev, pritožbeno sodišče na podlagi 9. člena v zvezi z 219. členom ZD zaključuje, da se te nepremičnine izročijo Republiki Sloveniji.

Glede na takšno materialnopravno izhodišče je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP spremenilo sklep sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Le na ta način bo pritožnica, ki ni ne dedinja ne lastnica nepremičnin (kot oboje zmotno zatrjuje v pritožbi), lahko uveljavljala svojo pravico, ki ji (po njenih navedbah) gre iz naslova pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj pritožnica povrnitve stroškov ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej: A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana 1962, str. 113, 114.