Jedro

Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega B.Ž. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 408,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi B.Ž. kriv, pod točko I/a izreka, nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ in, pod točko I/b izreka, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni: za kaznivo dejanje pod točko I/a na podlagi tretjega odstavka 261. člena KZ v zvezi s 26. členom, 4 mesece zapora; za kaznivo dejanje pod točko I/b na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, šest mesecev zapora; nakar mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ se v primeru preklica pogojne obsodbe obtožencu v tedaj izrečeno kazen zapora, ki je s predmetno sodbo le določena, všteje čas odvzema prostosti od 7.10.2009, ko mu je bila prostost odvzeta v Srbiji do dne 10. decembra 2010, ko je bil na glavni obravnavi s sklepom sodečega senata pripor odpravljen. Na podlagi 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je zoper obtoženega B.Ž. zavrnilo obtožbo, da naj bi z dejanjem opisanim pod točko IV/A.a storil kaznivo dejanje napeljevanja k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, z dejanjem, opisanim pod točko IV/A.b storil kaznivo dejanje napeljevanja k nadaljevanemu kaznivemu dejanju ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, z dejanjem, opisanim pod točko II/b kaznivo dejanje pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ in z dejanjem, opisanim pod točko IV/C v sostorilstvu nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. V točki V. izreka je sklenilo, da mora na podlagi prvega v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP obtoženi B.Ž. plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov, ki odpadejo na zavrnilni del sodbe, ki obremenjujejo proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženi B.Ž. dolžan plačati sodno takso v znesku 272,00 EUR (tarifna številka 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Pod točko VI. izreka je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je izpodbijana sodba neutemeljena ter da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, zato predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje pred spremenjenim prvostopnim senatom, oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti predmetne obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nasprotju z mnenjem obtoženčeve zagovornice, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek o krivdi obtoženca nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s 26. členom KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih je mogoče brez pomislekov sprejeti.

5. Zagovornica izraža nestrinjanje z dokazno oceno, češ da dejstvo, da je pritožnik poznal J.S. (1), ni nikakršen indic, kaj šele dokaz, da naj bi mu pritožnik pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Po mnenju zagovornice niti pri J.S. ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da bi slednji sploh imel namen pridobiti si premoženjsko korist, izvedenec grafolog ni podal zahtevanih dopolnitev s strani obrambe v smislu računalniškega prikazana in natančnega opisa zakaj in kateri podpisi so z gotovostjo lahko J.S., iz obrazložitve sodbe pa tudi nikjer ne izhaja, kako naj bi pritožnik prinesel navedena obrazca k J.S. in mu s tem omogočil zlorabo uradnega položaja. Iz dokaznega postopka, še manj pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, kdo naj bi dejansko dvignil denar o povračilu davka. Ravno tako ni jasno, še manj dokazano ali se pritožnik sploh pozna z navedenima kupcema in ali sta morda onadva dvignila vrnjen znesek. Kdo naj bi dejansko podpisal kupca B. in Sr. tudi ni dokazano. Kot še navaja, pritožnik ni v nikakršni povezavi ne s kupci navedenimi na računih in ne z osebami navedenimi na obrazcih za vračilo davka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno zgolj dejstvo, da obstajajo razhajanja med dejanskimi kupci in osebami navedenimi na obrazcih za vračilo davka. Kakšno povezavo pa ima pritožnik s tem ne izhaja prav iz nobenega izmed izvedenih dokazov.

6. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke glede udeležbe in sostorilstva obtoženega B.Ž. podrobno obrazložilo v točkah od 25 do 33 sodbe, in k temu, kar je navedlo, ni kaj dodati. Podpisi carinika J.S. in L.B., ki je bila v M. trgovini zaposlena kot vodja oddelka keramike in kopalniškega materiala, opravljala pa je tudi potrebno delo na blagajni in info pultu, so bili s pomočjo izvedenca R. zanesljivo ugotovljeni, prav tako je dokazana obtoženčeva povezanost z L.B.. Poleg tega ne gre zgolj za poznanstvo obtoženca s J.S., pač pa obtoženčevo udeležbo dokazujejo tudi ugotovitve hrvaških organov ob opravljanju hišne preiskave pri njem – najdene fotokopije osebnih izkaznic B.B. in B.K., ki sta bila v več primerih na tax free čekih navedena kot kupca. Oba sta kot priči izpovedala, da sta osebno izkaznico posodila B.Ž., ker da ju je prosil, da rabi za nakup materiala za fasado v Republiki Sloveniji, blaga pa nista nikoli kupovala in ne izvozila iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, medtem ko se je obtoženi zagovarjal, da ju ne pozna in da ne zna pojasniti, kako sta mu bili zaseženi kopiji njunih osebnih izkaznic. Prav tako so obtoženčev zagovor ovrgle številne zaslišane priče, ki so povedale, da blaga, ki so ga kupile, niso izvozile na Hrvaško, zanikale pa so tudi, da bi poznale B.B. (točka 25 obrazložitve). Poleg tega ni moč mimo ugotovitve, da je obtoženi B.Ž. na številnih zaseženih tax free čekih (v 26 primerih) naveden tudi sam kot kupec, čekom pa so bili priloženi računi tretjih oseb kot plačnikov, ki z obtoženim nimajo ničesar niti niso blaga izvažali v Republiko Hrvaško (točka 26 obrazložitve). Na podlagi zaslišanih prič in listinskih dokazov je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo tudi kakšna je bila pri izvršitvi kaznivih dejanj vloga L.B. ter njena zveza z obtoženim B.Ž. (točka 28 obrazložitve). Zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 32. točki obrazložitve zato prepričajo, in sicer da je J.S. kot carinik, torej kot uradna oseba, potrjeval iznos blaga, ki ozemlja Republike Slovenije ni zapustilo in na ta način omogočil, da je bil na podlagi njegovih potrditev iznosa blaga v M. izplačan DDV, da se B.Ž. in J.S. poznata ter da je imel B.Ž. tudi njegovo telefonsko številko, tax free čeki pa so bili potrjeni vedno ne mejnem prehodu, kjer je dejansko delal J.S. ter da je J.S. ob pomoči obdolženega B.Ž. z listinskim prirejanjem, ki ga je lahko storil kot uradna oseba, sebi, L.B. in B.Ž. omogočil pridobitev premoženjske koristi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča se nihče od navedenih v ta dejanja ne bi spuščal brez plačila. Obtoženi B.Ž. je za pomoč J.S. potreboval ustrezno dokumentacijo (tax free čeke in račune), zato je potreboval dogovor s prodajalci, ki so mu take listine lahko izročali in je zato prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje o navezi z L.B. in njunem tesnem sodelovanju, ki presega odnos redne stranke s prodajalcem. Glede na način storitve, je tudi gotovo, da se je obtoženi B.Ž. s sostorilci dogovoril za potek izvrševanja kaznivih dejanj, tako da mu je L.B. priskrbela račune in je tudi s primernimi podatki za pridobitev pravice do vračila DDV-ja izpolnila tax free obrazce, podatki pa so bili, kot je bilo že povedano, lažni, saj ni šlo za podatke pravih kupcev in ne kupcev tujcev, ki so bili na tax free čeku navedeni. Kdo je dejansko dvignil denar ob vračilu davka niti ni pomembno. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, vsi udeleženci pri obravnavanih kaznivih dejanjih niso bili odkriti, kar pa ne zmanjšuje vloge obtoženca pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj. Obtoženi je sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika. Razumljivo je, da vsak korak obtoženca pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj ne more biti dokazno podprt kot želi zagovornica, vendar pa obstoječi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje presojalo, privedejo do zanesljivega zaključka o krivdi obtoženca glede vseh očitanih dejanj. Zagovornica sicer meni, da bi moralo sodišče zaslišati tudi osebe, ki so carinskim organom dale izjave, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje za prepričljivo dokazno oceno, ki jo je sprejelo izvedlo vse potrebne dokaze in jih pravilno ocenilo.

7. Na podlagi 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločitve o kazenski sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine (da obtoženi še ni bil obsojen, čas ki je minil od storitve) in se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe v kateri je za vsako od kaznivih dejanj določilo zaporno kazen v primernem trajanju (4 mesece in 6 mesecev) ter ob pravilnem upoštevanju določb 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora s primerno preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Glede na navedeno v odločitev o kazenski sankciji ni bilo treba poseči. 8. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena od kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 408,00 EUR (tarifna številka 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora obtoženi plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

op. št. 1: zagovornica za J.S. v pritožbi očitno pomotoma uporablja različne priimke in sicer na več mestih kot „J.“ (5x), pa tudi kot „S.“, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju namesto napačnih uporablja priimek S.