Jedro

V skladu s 13.a členom ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine v Republiki Sloveniji pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo, če se sprostijo v porabo v Sloveniji. Po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. V skladu s 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese v druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, ti za plačilo trošarine odgovarjajo solidarno (tretji dostavek 17. člena).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil trošarinski dolg za 476.884 litrov plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake kombinirane nomenklature 2710 19 41 KN, z zamudnimi obrestmi, skupaj v višini 160.567,20 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) družba A. k. d. in b) tožeča stranka (točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4 in 5 izreka).

Carinski organ je obravnaval 15 pošiljk plinskega olja za pogonski namen, ki so bile aprila in maja 2005 vnesene v Republiko Slovenijo iz druge države članice Evropske skupnosti (Zvezne Republike Nemčije). Te pošiljke so bile iz Zvezne Republike Nemčije odpremljene v Republiko Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine in jih je spremljal trošarinski dokument, ki ga opredeljuje 8. člen Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 s spremembami, ZTro-UPB2 – v nadaljevanju ZTro). Na teh trošarinskih dokumentih je kot prejemnik navedena družba A. k.d., iz izvodov št. 3 pa je razvidno, da je ta družba po svojem zakonitem zastopniku prejem teh pošiljk plinskega olja za pogonski namen tudi potrdila.

Carinski urad Ljubljana je pri pregledu evidenc trošarinskih dokumentov (35. člen Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 103/04 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZCS-1) ugotovil, da prejemnik (tj. družba A. k.d.) ni predložil niti enega izvoda (list 3 in 4) trošarinskega dokumenta nadzornemu carinskemu organu v potrditev.

V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da družbi A., k. d. nikoli ni bilo izdano dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega bi ta družba lahko v okviru svoje dejavnosti iz drugih držav članic pod režimom odloga plačila trošarine prejemala plinsko olje za pogonski namen, niti ji ni bilo izdano dovoljenje za delovanje trošarinskega skladišča. Navedena družba tudi ni vložila prijave za prejemanje trošarinskih izdelkov iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine kot nepooblaščen prejemnik in ni vložila nobenega mesečnega obračuna trošarine, oziroma obračuna trošarine, s katerim bi obračunala nastalo obveznost za obračun trošarine za posamezno prejeto pošiljko trošarinskih izdelkov.

Prvostopni organ se sklicuje na določbe ZTro in sicer 5. točko 4. člena, 2. točko drugega odstavka 7. člena, prvi in drugi odstavek 29.a člena, 29.b člen, 63. člen in 64. člen ZTro. Vsebina in oblika TD, ki ga mora izdati pošiljatelj, morata ustrezati obrazcu v skladu z Uredbo Komisije 2719/29 z dne 11. 9. 1992. Oblika in vsebina sta torej enotni, trošarinski dokument pa je skupaj z navodili za izpolnjevanje objavljen Prilogi 1 Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 do 17/07). Prvostopni organ ugotavlja, da je navedena družba nezakonito vnašala trošarinske izdelke iz druge države članice, saj lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemajo trošarinske izdelke iz druge države članice le osebe iz 2. točke drugega odstavka 7. člena ZTro (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, nepooblaščeni prejemnik). V skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZTro mora gibanje trošarinskih izdelkov spremljati trošarinski dokument, ki ga opredeljuje 8. člen ZTro in ki mora biti izstavljen v petih izvodih, od katerega en izvod obdrži pošiljatelj; en izvod spremlja blago in je za prejemnika; en izvod spremlja blago in ga prejemnik potrjenega vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu; en izvod spremlja blago in je namenjen nadzornemu organu namembnega območja oziroma namembne države članice in en izvod je namenjen nadzornemu organu odpremnega območja.

V skladu s 13.a členom ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine v Republiki Sloveniji pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo, če se sprostijo v porabo v Sloveniji. Po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. V skladu s 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese v druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, ti za plačilo trošarine odgovarjajo solidarno (tretji dostavek 17. člena).

Po ugotovitvah prvostopnega organa sta trošarinske dokumente o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskemu prejemniku izdala dobavitelja B. in C. Trošarina v ZR Nemčiji ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena v režimu odloga plačila trošarine. Prvostopni organ je ugotovil, da je družba A. k.d. potrdila prejem vseh obravnavanih pošiljk, da je družba D. d.o.o. kupila in fizično prejela navedene količine trošarinskih izdelkov ter da za te količine trošarinskih izdelkov carinski organ ni prejel plačila trošarine. Prevoz je opravila tožeča stranka sama, razen pošiljke, navedene pod zaporedno številko 15. Tožeča stranka je obravnavane pošiljke kupila v 14 primerih od družbe E. k.d., razen pošiljko pod zaporedno številko 14, ki jo je kupila neposredno od družbe A. k.d. Natančen potek poslov za vseh 15 pošiljk je razviden na straneh 10 do 19 prvostopne odločbe.

Po ugotovitvah carinskega organa je bila tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik navedenih pošiljk trošarinskega blaga in je po 6. točki drugega dostavka 17. člena ZTro plačnik trošarine za trošarinske izdelke, ki so bili nezakonito vneseni (3. točka prvega odstavka 16. člena ZTro).

Pripombe tožnika na zapisnik o trošarinskem nadzoru z dne 16. 2. 2007 je prvostopni organ kot neutemeljene zavrnil. Glede očitka o uporabi napačnega zakona o davčnem postopku, je prvostopni organ pojasnil, da je z uveljavitvijo Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) prenehal veljati Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 – ZDavP-1) in da je 418. člen ZDavP-2 določil, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, torej po ZDavP-2. Predlagano zaslišanja prič in soočenje prvostopni organ zavrne, ker to ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Tudi sicer prvostopni organ ugotavlja, da tožeča stranka v svojih pripombah ni navedla dejstev ali predlagala dokazov, ki bi dokazovali nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v obravnavanem primeru. Zavrača tudi očitke glede dobrovernosti kupca. Sklicuje se na določbo 16. člena ZTro, ki izključuje dobrovernost pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, ter 6. točko drugega odstavka 17. člena istega zakona glede plačnikov trošarine. Trditev, da je bila trošarina plačana, pa prvostopni organ zavrne s pojasnilom o načinu obračuna in plačevanja trošarine, kot je urejen z ZTro.

V zvezi z vprašanji, ki jih je postavila tožeča stranka, pa prvostopni organ pojasnjuje, da se v tem postopku veljavnost trošarinskega dokumenta ne ugotavlja, ker je ta dokument le dokazilo o odpremi pošiljke v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice in o prejemu te pošiljke pri prejemniku v Sloveniji. Z ZTro sta obe direktivi (Direktiva Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 in Direktiva Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994), ki ju tožnik navaja, že vneseni v slovenski pravni red, zato se v konkretnem postopku že z uporabo ZTro v celoti upoštevajo določbe omenjenih direktiv. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi carinskih predpisov, saj ti ne urejajo trošarinskega sistema. Trditev, da je treba uporabiti zakonodajo države pošiljatelja, je zavrnil, ker so bile v obravnavanih primerih nepravilnosti in nezakonita ravnanja storjena v Republiki Sloveniji. Pripombe, ki se nanašajo na prevoz trošarinskih izdelkov, je prvostopni organ zavrnil kot neupoštevne, ker v obravnavanem primeru ne gre za nepravilnosti med prevozom. Pripombe glede opredelitve nezakonitosti vnosa je zavrnil s pojasnilom o vsebini določb ZTro, glede ugotavljanja odločilnih dejstev brez ustne obravnave, pa z opisom poteka postopka, v katerem je po mnenju prvostopnega organa stranki bila dana možnost, da sodeluje v postopku.

Pritožbeni organ, ki je odločal o pritožbi družbe D. d.o.o., se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji – ZUP). Ker je bila nepravilnost storjena v Republiki Sloveniji, tudi pritožbeni organ zavrača tudi očitke, da bi bilo treba trošarino obračunati v odhodni državi ZR Nemčiji. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke o kršitvah sistema jamstva, ki velja v smislu Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februar 1992 s spremembami, in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskih izdelkov in iz tega izhajajoča tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožeča stranka, in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožeča stranka, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožeči stranki, ki je nezakonito vneseno plinsko olje za pogonski namen kupila in ga dejansko tudi prejela. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na trošarinskem dokumentu. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro.

Sklicevanje tožeče stranke na določbe carinskih predpisov pritožbeni organ zavrne tudi zato, ker od vstopa Republike Slovenije v EU sporna plinska polja niso carinsko temveč skupnostno blago. Zahteve po zaslišanju raznih oseb je zavrnil kot neutemeljene in nepotrebne. Vsebina elektronske baze podatkov oziroma sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) ne vsebuje podatkov za konkretne pošiljke trošarinskih izdelkov, zato kot netočne zavrne pritožbene trditve o spremljanju pošiljk preko te baze. Poleg tega podatki v to bazo niso bili posredovani, ker družba, ki je potrdila prejem na trošarinskih dokumentih, za to ni imela ustreznega dovoljenja, izvoda, ki ga je potrdila, pa tudi ni predložila v potrditev nadzornem organu. Na ta način je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo (3. točka prvega odstavka 5. člena ZTro). Ker je pomembno gibanje blaga, je po mnenju pritožbenega organa potek fakturiranja blaga nepomemben. Glede na ugotovitve trošarinskega nadzora in glede na določbe ZTro, pritožbeni organ zavrača tudi trditve o dobrovernosti in o dvakratnem plačilu trošarine.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen oziroma je bil nepravilno uporabljen, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, in ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

V tožbi navaja, da je za plačilo trošarinskega dolga odgovorna izključno družba A. k.d. Trdi, da pri svojem poslovanju deluje z vso skrbnostjo in kot dober gospodar preveri podatke o subjektih, s katerimi posluje. Tako naj bi tudi pri poslovanju z navedeno družbo ravnala z vso skrbnostjo in naj bi preverila razpoložljive podatke, pri čemer naj ne bi ugotovila nobenih posebnosti, na podlagi katerih bi lahko sklepala o nezakonitosti poslov te družbe. Tako naj bi vse posle s to družbo sklenila v dobri veri, da gre za običajne posle in naj bi bila kot zadnji kupec v verigi prepričana, da je bil posel izpeljan pravilno in zakonito. Da je družba A. k.d. prejemnica trošarinskih izdelkov mu je sicer znano, ker je to navedeno na trošarinskih dokumentih, vendar pa tožeča stranka s to družbo ni bila v poslovnih odnosih. Za vse formalnosti v zvezi z nakupom je poskrbela družba E., k.d., zaposleni tožeče stranke pa so družbi A. k.d. le predali trošarinske dokumente po vstopu v Republiko Slovenijo. Prevoz naj bi opravila sama iz razlogov ekonomičnosti in ni vedela, ter ni mogla vedeti, da trošarinske obveznosti niso izpolnjene. Meni, da objektivna okoliščina, da je bila sama kupec in prevoznik navedenih pošiljk trošarinskega blaga, ne more biti razlog, na podlagi bi bilo mogoče sklepati, da je ravnala nezakonito in da bi bila zato dolžna odgovarjati za nastali trošarinski dolg. Navaja, da carinski organ ni navedel niti ene kršitve tožeče stranke oziroma da ni navedel nezakonitosti v ravnanju tožeče stranke.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in odločbo Ministrstva za finance v delu, ki nalaga plačilo trošarinskega dolga tožeči stranki, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer je v obravnavanem primeru šlo za 15 pošiljk trošarinskih izdelkov, ki so se gibale pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od družbe iz države članice (ZR Nemčije) v Slovenijo, ki jih je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe A. k.d. in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, pa ni imela ustreznega trošarinskega dovoljenja za prejem plinskega olja za pogonski namen, in ni izkazala obračuna trošarine v mesečih obračunih za obravnavana davčna obdobja, s katerim bi obračunala trošarino za obravnavanih 15 pošiljk. Na ta način je tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa navedenih trošarinskih izdelkov – plinskega olja za pogonski namen v Republiko Slovenijo iz druge države članice.

Prejem pošiljk tožnika dokazujejo dokumenti, na katere se sklicuje prvostopni organ, in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih (str. 10 do 19 izpodbijane odločbe).

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika, kot kupca nezakonito vnesenega trošarinskega blaga, pravilno solidarno, skupaj s prejemnikom, zavezal k plačilu trošarine na podlagi 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2 (6. točka drugega dostavka 17. člena ZTro-UPB3 ima identično določbo) v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih proizvodov s strani družbe A. k.d., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožečo stranko k plačilu trošarine. Tožeča stranka je postala plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je takšne trošarinske izdelke kupila.

Da so bili nameni in cilji Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 s spremembami preneseni v določbe ZTro, je pojasnil že pritožbeni organ. Po 2. točki drugega odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji prišli, trošarinski izdelki pa so bili v Republiki Sloveniji nedvomno tudi sproščeni v porabo.

Subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga se ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage. Zato tožbene navedbe, da je tožeča stranka poslovala v dobri veri, na njeno odgovornost ne morejo vplivati. Na dobrovernost se namreč lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki (prvi odstavek 16. člena ZTro).

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer, tako kot pravilno navajata oba organa, v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim), vnesejo ali sprostijo v porabo trošarinske izdelke iz druge države članice v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz četrtega odstavka 17. člena ZTro-UPB2, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožeče stranke, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Po mnenju sodišča je dejansko stanje popolno ugotovljeno, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov družba A., k. d. redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj je tožnik pravna oseba, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne oseba brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za razpis glavne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba te ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, med strankama ni sporno. Tudi po presoji sodišča so ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.